VDSS sklep X Pdp 1180/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj in drugi nasprotni udeleženec krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo predlog predlagatelja in odločilo, da je predlagatelj dolžan nasprotnima udeležencema povrniti njune stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeni sklep je predlagatelj v odprtem pritožbenem roku vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in odloči o predlogu oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter naloži nasprotnima udeležencema v plačilo stroške pritožbenega postopka. Meni, da je sklep sodišča delno nerazumljiv, v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju kot tudi v nasprotju z dokazi, zaradi česar je sklep nepravilen in nezakonit. Sodišče se je v točkah 14 do 22 vsebinsko opredelilo do posameznih točk Sporazuma in glede vsake pojasnilo, zakaj nima narave kolektivne pogodbe. Ker je torej sodišče meritorno obravnavalo Sporazum, bi v kolikor bi bilo pravno naziranje sodišča pravilno, moralo predlog kvečjemu zavrniti, ne pa zavreči. Sodišče se ni opredelilo do navedb predlagatelja o kršenju morale pri sprejemanju Sporazuma, ki ima prav tako za posledico ničnost le-tega. Sodišče bi moralo pri presoji, ali gre pri Sporazumu za naravo kolektivne pogodbe upoštevati priporočilo MOD št. 91, ki so bila podlaga za sprejem konvencije MOD št. 154. S podobnim vprašanjem so se sodišča ukvarjala tudi v zvezi s pravno naravo Dogovora med socialnimi partnerji glede regresa za javne uslužbence, kjer je obveljalo, da ima tak dogovor naravo kolektivne pogodbe (sodba VDSS X Pdp 1067/2012). Posebnost vsebine kolektivnih pogodb je po določbi 3. člena ZKolP tako imenovani normativni del, ki vsebuje določbe, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti delavcev in delodajalcev pri sklepanju pogodb o zaposlitvi, med trajanjem delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, plačilo za delo ter drugi osebni prejemki in povračila v zvezi z delom, varnost in zdravje pri delu ali druge pravice in obveznosti, ki izhajajo iz razmerij med delodajalci in delavci ter zagotavlja pogoje za delovanje sindikata pri delodajalcu. Sporazum ureja prav navedeno materijo in je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 54/2013. Glede na izpolnjene pogoje predlagatelj meni, da ima Sporazum naravo kolektivne pogodbe, zato bi moralo sodišče ugotoviti, da je Sporazum ničen, saj kolektivna pogodba ni bila sprejeta po postopku in način, ki je določen za kolektivne pogodbe. Ker sodišče tega ni ugotavljalo je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je tudi odločitev materialno pravno napačna. Sporazum je bil sklenjen v nasprotju z Zakonom o kolektivnih pogodbah in Zakonom o stavki. V nasprotju z Zakonom o stavki je bil iz razloga, ker drugi nasprotni udeleženec ni bil v stavki, v primeru kolektivne pogodbe po Zakonu o kolektivnih pogodbah pa se postopek za sklenitev začne na pisni predlog ene od strank, torej enega od reprezentativnih sindikatov in v tem predlogu mora po določbi drugega odstavka 6. člena ZKolP predlagatelj opredeliti tudi vsebino predlagane kolektivne pogodbe. Iz tega razloga sprejeti Sporazum ne more veljati. Tako stališče je zavzelo tudi višje sodišče v zadevi X Pdp 619/2009 in Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 247/2012. S tem, ko je prvi nasprotni udeleženec predlagatelju kršil pravico do sodelovanja v pogajalski skupini pri sklepanju Sporazuma je bil Sporazum sklenjen v nasprotju s prisilnimi predpisi in je zato po določbi 86. člena Obligacijskega zakona ničen. Pravno napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi lahko predlagatelj ščitil svoj interes tako, da bi pri nasprotni udeleženki zahteval sklenitev posebne kolektivne pogodbe, ki bi veljala za njegove člane ali glede na njegovo reprezentativnost za vse delavce pri nasprotni udeleženki, ter da je njegove pravice v zvezi s kolektivnimi pogajanji in kolektivnim urejanjem delovnih razmerij ne bi bile kršene in da je njegovo pogajalsko izhodišče v postopku stavke v ničemer ne bi bilo oslabljeno. Ničnost Dogovora je posledica ničnosti Sporazuma, katerega dogovor operacionalizira. Predlagatelj ne zatrjuje, da naj bi imel Dogovor naravo kolektivne pogodbe, zato so ugotovitve sodišča o izostanku pogojev, da bi se dogovor štel za kolektivno pogodbo, brezpredmetne.

Drugi nasprotni udeleženec je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in se strinja z odločitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Meni, da je ključna presoja sodišča, da predlog za ugotovitev ničnosti ni dopusten zaradi neobstoja zakonske predpostavke skupinskega interesa v skladu s 47. členom ZDSS-1. Procesna legitimacija predlagatelja bi bila lahko podana samo v primeru, če bi predlagatelj v okviru trditvenega in dokaznega bremena zatrjeval in dokazal, da s predlogom upravičeno uveljavlja skupinski interes in s tem svojo procesno legitimacijo. To pa predstavlja posebno procesno predpostavko v sporih v zvezi s kolektivnimi pogodbami, v katerih kot predlagatelj nastopa ena od oseb po drugem odstavku 47. člena ZDSS-1. Pritrjuje stališču, da Sporazum z dne 31. 5. 2013 nima pravne narave kolektivne pogodbe, saj nima izvršljive pravne podlage za realizacijo dogovorjenih točk, ampak gre za programski dokument. Sporazum in Dogovor ne posegata v veljavno delovno pravno ureditev in enotni plačni sistem. Pritrjuje stališčem sodišča prve stopnje v zvezi s posameznimi točkami Sporazuma. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške, za katere predlaga, da jih sodišče naloži v plačilo predlagatelju postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) v zvezi z 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v kolektivnih delovnih sporih o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami na podlagi določbe a točke 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Pri presoji, ali je nek sporazum kolektivna pogodba, je treba izhajati iz vsebine pogodbe. Izpolnjeni morajo biti vsebinski in formalni pogoji, da se lahko Sporazum opredeli kot kolektivna pogodba. Kdo so lahko udeleženci v kolektivnem delovnem sporu določa ZDSS-1. Predlagatelj ni stranka Sporazuma, zato bi bila procesna legitimacija predlagatelja v tem kolektivnem sporu podana, če bi v skladu z drugim in tretjim odstavkom 47. člena ZDSS-1 izkazal, da z vtoževanimi zahtevki upravičeno uveljavlja skupinski interes.

Sodišče je presojalo Dogovor, ki ureja izhodišča glede delitve povečanega obsega dela na podlagi 3. točke Sporazuma o ureditvi statusa zaposlenih v policiji, plač in drugih stroškov dela v policiji. Dogovora na strani delodajalca ni sklenila vlada in ga niso podpisale osebe, določene v četrtem odstavku 41. člena Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) in 2. členu Zakon o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006 in naslednji). Podpisal ga je le generalni direktor policije in le-ta ni bil objavljen. Sodišče je ugotovilo, da Dogovor ni kolektivna pogodba in zaključilo, da predlog za ugotovitev ničnosti Dogovora, upoštevaje določbe drugega odstavka 47. člena ZDSS-1 (ta določba določa, da se lahko predlog vloži le v primeru veljavnosti kolektivne pogodbe za predlagatelja), ni dopusten.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da Sporazum ne predstavlja sporazuma iz 6. člena Zakona o stavki (ZStk, Ur. l. SFRJ št. 23/1991, Ur. l. RS, št. 22/1991 in Ur. l. RS, št. 17/1991 in naslednji), ki določa, da stavka preneha s sporazumom subjektov, ki so sprejeli sklep o stavki in organov, ki jim je bil ta sklep poslan. Iz navedb udeležencev izhaja, da drugi nasprotni udeleženec, ki je na delavski strani podpisal Sporazum in Dogovor v času njune sklenitve ni stavkal in pri tem ni napovedal stavke, ne sprejel sklepa o stavki.

Kot zmotne je opredelilo navedbe predlagatelja, da izkazuje pravni interes, ker je s sklenitvijo Sporazuma neposredno prizadet v svojih pravicah in da je z njim nasprotna udeleženka omejila pravico do stavke njegovim članom in pogajalsko izhodišče. Sodišče prve stopnje pojasnjuje, da je stališče predlagatelja zmotno, tudi v primeru, če bi imela Sporazum in Dogovor naravo kolektivne pogodbe. V kolikor se predlagatelj sklicuje na interes svojih članov pri nasprotni udeleženki, za katerega bi veljala takšna kolektivna pogodba, bi lahko ta interes ščitil tako, da bi pri njej zahteval sklenitev posebne kolektivne pogodbe, ki bi veljala za njegove člane ali glede na njegovo reprezentativnost za vse delavce pri nasprotni udeleženki.

Sodišče prve stopnje je pri presoji Sporazuma ugotovilo, da ga je podpisal predsednik drugega nasprotnega udeleženca (sindikata), na delodajalski strani ... in da je bil objavljen v Uradnem listu, vendar po svoji vsebini ni kolektivna pogodba, pri čemer se je posebej opredeljevalo do vsake točke Sporazuma. Utemeljena je pritožba predlagatelja, da ima Sporazum naravo kolektivne pogodbe. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da za opredelitev dvostranskega oziroma večstranskega akta kot kolektivne pogodbe ni bistveno, da ima tak akt naslov kolektivna pogodba, temveč je to lahko tudi dogovor ali sporazum, če ima naravo (formo in vsebino) kolektivne pogodbe. V konkretnem primeru ima sporazum vse formalne značilnosti kolektivne pogodbe, stranke sporazuma so stranke, ki lahko podpišejo kolektivno pogodbo in ta sporazum je bil objavljen v Uradnem listu, kot je to določeno za kolektivne pogodbe. Predmet urejanja v sporazumu sicer res niso vprašanja, ki bi morala biti urejena s kolektivno pogodbo, temveč gre za zaveze Vlade RS in Sindikatu A. kako bosta ravnala v prihodnosti v zvezi s vprašanji, ki se tičejo delovnopravnega položaja policistov. V vseh točkah gre za zaveze za bodoče ravnanje in ne za urejanje pravic, razen v 3. točki Sporazuma, kjer je določena konkretna višina za izplačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela pri izvajanju projekta „...“. Višina je določena v razponu od 3 % do 5 % osnovne plače zaposlenega in določen začetek izplačevanja delovne uspešnosti iz tega naslova s plačo za mesec julij 2013. Dogovorjeno je bilo, da se podrobnejše kriterije in merila določi s posebnim aktom. Podpisnikoma sporazuma razpona višine zneska za izplačilo delovne uspešnosti ni bilo potrebno dogovarjati s kolektivno pogodbo, ampak bi lahko bil to predmet splošnega akta. Ker pa so se podpisniki sporazuma na delodajalski strani o samem razponu dogovarjali s socialnimi parterji, je to postalo predmet kolektivnega dogovarjanja, seveda v okviru določbe 22. d člena ZSPJS (ki pa določa le podlago, da se lahko v primerih, ki jih določa zakon izplačujejo sredstva za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela), konkretne višine ZSPJS ne določa, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ta vsebina sporazuma ne predstavlja kolektivne pogodbe. Res je, da v zvezi z ureditvijo izplačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela ni potrebno skleniti kolektivne pogodbe in bi to delodajalec lahko uredil s splošnim aktom, upoštevaje določbe zakona in Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (Ur. l. RS, št. 53/2008 in naslednji), vendar v kolikor se je delodajalec v zvezi s tem vprašanjem odločil za pogajanja s socialnimi partnerji in sklenitev sporazuma, ima tak sporazum naravo kolektivne pogodbe, ker ureja pravice in obveznosti strank v zvezi s plačilom za delo. V ostalih delih Sporazum ne določa pravic delavcev, temveč le zaveze k ureditvi določenih problematik, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ne predstavlja kolektivne pogodbe.

Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da Dogovor, ki ureja izhodišča glede delitve povečanega obsega dela ne predstavlja kolektivne pogodbe. Tega dogovora namreč niso sklenile stranke, ki bi ga morale, da bi ga lahko kvalificirali kot kolektivno pogodbo, poleg tega pa tudi ni bil objavljen v Uradnem listu. Dogovor so sklenili ... in drugi nasprotni udeleženec (Sindikat A.). Ker torej nima narave kolektivne pogodbe je sodišče prve stopnje iz tega razloga predlog v tem delu pravilno zavrglo.

Glede na to, da ima Sporazum v 3. točki vsebino, ki predstavlja kolektivno pogodbo, je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je predlog v tem delu zavrglo iz razloga, ker ne gre za ugotovitev ničnosti kolektivne pogodbe.

Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje v 25. točki obrazložitve, v kateri ugotavlja, da predlagatelj nima pravnega interesa za zahtevek, ker s sklenitvijo sporazuma neposredno ni bil prizadet v svojih pravicah. V kolikor se predlagatelj sklicuje na interes svojih članov pri nasprotni udeleženki, za katere bi veljala takšna kolektivna pogodba, bi ta interes lahko ščitil tako, da bi pri njej zahteval sklenitev posebne kolektivne pogodbe, ki bi veljala za njegove člane, oziroma glede na njegovo reprezentativnost za vse delavce pri nasprotni udeleženki. Njegove pravice v zvezi s kolektivnimi pogajanji in kolektivnim urejanjem delovnih razmerij pri nasprotni udeleženki z obstojem takšne kolektivne pogodbe ne bi bile kršene (sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 200/2008, VIII Ips 247/2012). V zvezi z navedbami predlagatelja o kršitvi pravil sprejemanja kolektivne pogodbe po ZKolP pa sodišče pojasnjuje, da te določbe urejajo postopek sklenitve in sprememb kolektivne pogodbe, ki zavezuje stranke te kolektivne pogodbe, predlagatelj, ki ni stranka take kolektivne pogodbe, se na kršitve postopka o sklepanju kolektivne pogodbe lahko sklicuje šele potem, ko bi k tej kolektivni pogodbi pristopil kot enakopravna stranka (sodišče prve stopnje se tu pravilno sklicuje na sodbo VIII Ips 194/2013).

Navedeno stališče sodišča prve stopnje je pravilno, saj predlagatelj nima pravne koristi od vložitve tožbe (181. člen ZPP) oziroma predlagatelj ne more biti predlagatelj, ker ni zainteresirana oseba, ki bi lahko imela pravno korist od ugotovitve ničnosti. Po določbi 92. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) lahko uveljavlja ničnost vsaka zainteresirana oseba, zainteresirana oseba pa je lahko le tisti, ki izkaže pravni interes. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da bi bil predlagatelj v tem individualnem delovnem sporu načelno lahko predlagatelj, glede na določbo 3. odstavka 47. člena ZDSS-1 (uveljavljanje skupinskega interesa), vendar pa je potrebno, da je izpolnjen še naslednji pogoj in sicer, da izkaže pravni interes. Kot pa je bilo že pravilno obrazloženo v sodbi sodišča prve stopnje, predlagatelj takega pravnega interesa ni izkazal, saj bi lahko, glede na to, da je tudi sam reprezentativni sindikat, zahteval sklenitev posebne kolektivne pogodbe, ki bi veljala, ne le za njegove člane, ampak za vse delavce pri nasprotni udeleženki (glede na njegovo reprezentativnost). Nima namreč pravne podlage stališče, da lahko kolektivno pogodbo sklenjeno le vsi reprezentativni sindikati z delodajalcem in ne samo nekateri. V zvezi s tem se je sodna praksa že večkrat izrekla, kot je navedlo že tudi sodišče prve stopnje.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker glede na predhodno navedena pravna stališča niso relevantne.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo predlog potem, ko je ugotovilo, da Dogovor in pretežni del Sporazuma nimata narave kolektivne pogodbe in da predlagatelj za vtoževani zahtevek ne izkazuje pravnega interesa.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe drugega odstavka 365. člena ZPP pritožbo predlagatelja zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da predlagatelj in drugi nasprotni udeleženec sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka glede na določbo 154. člena ZPP. Predlagatelj s pritožbo ni uspel, druga nasprotna udeleženka pa z odgovorom na pritožbo k njeni razrešitvi ni pripomogla.