2. člen ZKolP

Obstaja verjetnost, da ni bil izpolnjen že formalni pogoj, ki se zahteva za sklenitev kolektivne pogodbe po prvem odstavku 2. člena ZKolP, saj v. d. generalnega direktorja ni imel veljavnega pooblastila oziroma je svoja pooblastila prekoračil (72. in 73. člen OZ), kar pomeni, da gre za neobstoječ pravni posel, saj predlagatelj pravnega posla ni odobril. Možnost preprečitve sprejetja katerega koli splošnega akta pomeni prevzemanje nalog vodenja in upravljanja predlagatelja, za katere je pooblaščena uprava, ter globok poseg v avtonomijo predlagatelja kot delodajalca. Ker je verjetno, da bo v prihodnje prišlo do take blokade sprejemanja splošnih aktov pri predlagatelju zaradi določbe točke 2 Kolektivne sporazuma, škode zaradi negotovosti, ali bodo predlagani splošni akti sprejeti, oziroma zamika njihovega sprejetja daleč v prihodnosti pa ne bo mogoče odpraviti z učinkom za nazaj, je predlagatelj s stopnjo verjetnosti izkazal pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Pri ugotavljanju verjetnega nastanka bodoče težko nadomestljive škode ni treba izkazati, da ta že nastaja, zadostuje verjetnost, da

Sporni Sporazum izpolnjuje formalna kriterija za kolektivno pogodbo, ker so ga podpisali reprezentativni sindikati in delodajalec prav tako pa je bil Sporazum objavljen v uradnem listu. Vendar pa Sporazum ne izpolnjuje vsebinskega kriterija, da bi lahko pridobil naravo kolektivne pogodbe. Sporazum ne vzpostavlja, spreminja ali ukinja pravic iz delovnega razmerja.

Stavkovni sporazum 2012 v 2. točki določa, da bo Vlada RS po sklenitvi tega sporazuma od junija 2012 naprej omogočala izplačilo odrejenih in opravljenih ur nadurnega dela in pripravljenosti v vseh enotah v Policiji in MNZ brez omejitev, ki ne izhajajo iz zakona. Za te namene se omogoča poraba dodatnega obsega sredstev, ki znašajo na letni ravni 35 % več sredstev, kot je bilo izplačanih sredstev za te namene v mesecu aprilu 2012, preračunano na letno raven. V navedeni 2. točki Stavkovni sporazum 2012 po vsebini ne predstavlja določila kolektivne pogodbe, saj ne vzpostavlja, spreminja ali ukinja pravic ali obveznosti iz delovnega razmerja, nasprotna udeleženka pa je bila opravljene nadure dolžna obračunati in izplačati že na podlagi dotedaj veljavnih splošnih zakonskih določil. Predlog, kot ga uveljavlja predlagatelj, zato v tem delu ne more biti predmet kolektivnega spora po 6.a) členu ZDSS-1. Stavkovni sporazum 2013 ima v 15. točki naravo kolektivne pogodbe. Stavkovni sporazum 2013 izpolnjuje oba formalna razloga (po čl. 2 in čl. 9/2 ZKolP). Vendar v točki 15/1 ne vsebuje vsebinskega kriterija, saj ne vzpostavlja nobene nove pravice iz delovnega razmerja. Obveznost delodaj

Obravnavana stavkovna sporazuma, ki urejata delovnopravni položaj policistov, izpolnjujeta vse formalne značilnosti kolektivne pogodbe (podpisniki sporazumov so bile osebe, ki bi v skladu z 2. členom ZKolP lahko bile stranke kolektivne pogodbe, sporazuma pa sta bila tudi objavljena v Uradnem listu RS, kot to zahteva drugi odstavek 9. člena ZKolP), ne izpolnjujeta pa vsebinskega kriterija za kolektivno pogodbo, saj ne vzpostavljata, spreminjata ali ukinjata pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožba neutemeljeno navaja, da sporazuma urejata pravice delavcev predlagatelja v zvezi s plačilom za delo, saj gre le za zavezo nasprotne udeleženke, da bo delavcem te pravice v dogovorjenem roku zagotovila (z ustreznimi spremembami predpisa). V obravnavani zadevi ne gre niti za spor o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebam (točka a 6. člena ZDSS-1) niti za spor o skladnosti kolektivne pogodbe z zakonom (točka c 6. člena ZDSS-1). Ker odločitev o obravnavanem kolektivnem delovnem sporu ne spada v sodno pristojnost, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v skladu z 274. čle

Tožena stranka ter tedaj (edina) reprezentativna sindikata so sklenili pogodbo o oblikovanju pokojninskega načrta. Tožena stranka se je zavezala financirati pokojninski načrt in za vsakega vključenega delavca, zaposlenega za nedoločen čas, plačevati določen procent mesečne bruto plače. Nato je tožena stranka vsem trem reprezentativnim sindikatom poslala predlog aneksa II k navedeni pogodbi, po katerem naj bi tožena stranka (delodajalec) od določenega dne dalje prenehala s plačevanjem premij zaradi ekonomskih oz. finančnih težav. Dva reprezentativna sindikata sta aneks št. II podpisala, en sindikat pa ne. Podpisal ga je šele naknadno. Tožena stranka je z določenim mesecem prenehala s plačevanjem premij za vse zaposlene, tudi za tožnika. Zato tožnik v tem sporu vtožuje, da mu je tožena stranka za sporno obdobje dolžna plačati premije iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Niti 11. členu ZKolP niti v drugih določbah tega zakona za primere, ko je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ni določen poseben kvorum za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindikat.

Dogovor, ki ureja izhodišča glede delitve povečanega obsega dela, ne predstavlja kolektivne pogodbe. Tega dogovora namreč niso sklenile stranke, ki bi ga morale, da bi ga lahko kvalificirali kot kolektivno pogodbo, poleg tega tudi ni bil objavljen v Uradnem listu. Dogovor so sklenili generalni direktor in drugi nasprotni udeleženec (sindikat). Zato je sodišče prve stopnje predlog v tem delu pravilno zavrglo. Predlagatelj nima pravne koristi od vložitve tožbe (181. člen ZPP) oziroma, ne more biti predlagatelj, ker ni zainteresirana oseba, ki bi lahko imela pravno korist od ugotovitve ničnosti. Po določbi 92. člena OZ lahko uveljavlja ničnost vsaka zainteresirana oseba, zainteresirana oseba pa je lahko le tisti, ki izkaže pravni interes. Predlagatelj bi bil v tem individualnem delovnem sporu lahko predlagatelj, glede na določbo 3. odstavka 47. člena ZDSS-1 (uveljavljanje skupinskega interesa), ob predpostavki, da bi izkazal pravni interes. Predlagatelj takega pravnega interesa ni izkazal, saj bi lahko, glede na to, da je tudi sam reprezentativni sindikat, zahteval sklenitev posebne kolektivne pogodbe, ki bi veljala ne le za njegove člane, ampak za vse delavce pri nasprotni u

Tožena stranka ter tedaj (edina) reprezentativna sindikata so sklenili pogodbo o oblikovanju pokojninskega načrta. Tožena stranka se je zavezala financirati pokojninski načrt in za vsakega vključenega delavca, zaposlenega za nedoločen čas, plačevati določen procent mesečne bruto plače. Nato je tožena stranka vsem trem reprezentativnim sindikatom poslala predlog aneksa II k navedeni pogodbi, po katerem naj bi tožena stranka (delodajalec) od določenega dne dalje prenehala s plačevanjem premij zaradi ekonomskih oz. finančnih težav. Dva reprezentativna sindikata sta aneks št. II podpisala, en sindikat pa ne. Podpisal ga je šele naknadno. Tožena stranka je z določenim mesecem prenehala s plačevanjem premij za vse zaposlene, tudi za tožnika. Zato tožnik v tem sporu vtožuje, da mu je tožena stranka za sporno obdobje dolžna plačati premije iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Niti 11. členu ZKolP niti v drugih določbah tega zakona za primere, ko je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ni določen poseben kvorum za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindika

Z Dogovorom je bilo med socialnimi partnerji pri toženi stranki dogovorjeno znižanje plač, regres za letni dopust za leto 2012 ter števila dni letnega dopusta. Dogovor ima naravo kolektivne pogodbe, saj ureja vprašanja, ki so predmet kolektivnega dogovarjanja in so ga na stranki delodajalcev sklenila poslovodstva družb koncerna prvega toženca, na strani delojemalcev pa reprezentativni sindikati in sveti delavcev. Odmera regresa za letni dopust in določitev števila dni letnega dopusta, izvršena na podlagi določb Dogovora, ne pomeni posega v že pridobljene pravice tožnika, ker do začetka veljavnosti Dogovora tožnik še ni pridobil pravice do regresa za letni dopust. Regres za letni dopust v skladu s 131. členom ZDR zapade v plačilo prvega julija tekočega koledarskega leta, kar pomeni, da tožnik do 29. 5. 2012, ko je pričel veljati Dogovor, ni pridobil pravice do letnega dopusta v višini, kakršna je bila določena v KPDŽP in je zato tožena stranka to višino z Dogovorom lahko spremenila, ne da bi posegla v že pridobljene pravice tožnika. Druga tožena stranka je tako tožniku 31. 5. 2012 zakonito izdala spremembo obvestila o odmeri letnega dopusta, v kateri je upoštevala v Dogovo

Predloga sveta delavcev za imenovanje arbitrov ni mogoče zavreči z utemeljitvijo, da ni bilo predhodnega postopka pomirjanja na podlagi določb KPDŽP. Ta kolektivna pogodba sicer predvideva, da stranki najprej poskušata spor rešiti s pomirjanjem, vendar to velja le za spore med strankami kolektivne pogodbe, to pa so na eni stani predstavniki delodajalcev, na drugi strani pa reprezentativni sindikati. Svet delavcev nobene izmed družb (delodajalca) ni stranka kolektivne pogodbe, saj že ZKolP v prvem odstavku 2. člena določa, da kot predstavniki delavcev kolektivne pogodbe sklepajo sindikati ali združenja sindikatov z delodajalcem. Svet delavcev ni stranka KPDŽP in zanj oz. za njegove spore določbe, ki se nanašajo na reševanje kolektivnih sporov (med strankami kolektivne pogodbe), to so določbe od 11. do 15. člena KPDŽP, ne veljajo. Na osnovi teh določb (15. člena KPDŽP, ki pred arbitražo predpisuje obvezen postopek pomirjanja) predloga sveta delavcev (predlagatelja) za imenovanje arbitrov ni mogoče zavreči.

Stranko kolektivne pogodbe na strani delavcev tvorijo trije sindikati, samo eden izmed njih ni stranka kolektivne pogodbe, ampak le podpisnik. Stranka, ki jo predstavljajo trije sindikati, bi tudi morala določiti pogajalsko skupino. Ker je pogajalsko skupino določil le eden izmed podpisnikov, je bila pravica preostalih podpisnikov do sodelovanja v pogajalski skupini kršena.