6. člen ZStk

Sklep vlade z izpodbijano vsebino ne izpolnjuje vsebinskega kriterija, saj ni v ničemer posegel v pravice tožnika in njegovih članov, niti ni bil izdan v enostranskem razmerju med oblastjo in osebo. Pravni položaj oseb je ostal nespremenjen, saj s sklepom ni bilo odločeno o pravici, ki bi se nanašala neposredno na posamičnega policista ali celo na sindikat. Pritožnik pa ne trdi, da že sam zakon določa pravico policista, da se njegovo delovno mesto ali naziv uvrsti v višji plačni razred in da gre za iztožljivo pravico v upravnem sporu na način presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa vlade. Nasprotno, tudi iz pritožbe izhaja, da je uvrščanje delovnih mest in nazivov v plačni podskupini C3 predmet kolektivnega dogovarjanja in morebitne spremembe kolektivne pogodbe ter da ravnanje toženke izvira iz avtonomnega dogovarjanja obeh strank. Pritožba ne izpodbija, da je bil sporni sklep izdan v izvrševanju izpolnitve zahtev iz stavkovnega sporazuma, ki sta ga stranki sklenili na podlagi 6. člena Zakona o stavki. Gre torej za dvostranski sporazum med stavkajočimi oziroma njihovimi predstavniki in delodajalci. Tudi na podlagi navedb v pritožbi je razvidno, da je toženka pri tem

Dogovor, ki ureja izhodišča glede delitve povečanega obsega dela, ne predstavlja kolektivne pogodbe. Tega dogovora namreč niso sklenile stranke, ki bi ga morale, da bi ga lahko kvalificirali kot kolektivno pogodbo, poleg tega tudi ni bil objavljen v Uradnem listu. Dogovor so sklenili generalni direktor in drugi nasprotni udeleženec (sindikat). Zato je sodišče prve stopnje predlog v tem delu pravilno zavrglo. Predlagatelj nima pravne koristi od vložitve tožbe (181. člen ZPP) oziroma, ne more biti predlagatelj, ker ni zainteresirana oseba, ki bi lahko imela pravno korist od ugotovitve ničnosti. Po določbi 92. člena OZ lahko uveljavlja ničnost vsaka zainteresirana oseba, zainteresirana oseba pa je lahko le tisti, ki izkaže pravni interes. Predlagatelj bi bil v tem individualnem delovnem sporu lahko predlagatelj, glede na določbo 3. odstavka 47. člena ZDSS-1 (uveljavljanje skupinskega interesa), ob predpostavki, da bi izkazal pravni interes. Predlagatelj takega pravnega interesa ni izkazal, saj bi lahko, glede na to, da je tudi sam reprezentativni sindikat, zahteval sklenitev posebne kolektivne pogodbe, ki bi veljala ne le za njegove člane, ampak za vse delavce pri nasprotni u

Zakonitost stavke ne more biti odvisna zgolj od okoliščine, ali je katera od več stavkovnih zahtev za posameznega predlagatelja neuresničljiva. V takšnem primeru (če bi bila neuresničljiva le katera od več zahtev) to tudi sicer ne bi pomenilo, da ostale zahteve niso uresničljive in zato ne bi vplivalo na zakonitost stavke. ZStk v četrtem odstavku 2. člena določa, da mora biti s sklepom o začetku stavke določen tudi kraj zbiranja udeležencev stavke. Opustitev te dolžnosti ne pomeni avtomatsko nezakonitosti stavke, temveč je vprašanje zakonitosti iz tega vidika treba presojati od primera do primera.

Stavka je v istem časovnem obdobju lahko samo zakonita, če poteka v skladu z veljavnim zakonom, ali pa nezakonita, če se z njo kršijo veljavni predpisi. Zato ni možno, da bi se ugotovilo, da je del stavke zakonit (na primer stavka na določenih delovnih mestih), deloma pa nezakonit (na primer zapora izvoza in uvoza), saj nezakonitost, ki ima (običajno) širše posledice, povzroči, da je ravnanje v celoti nezakonito. Stavke tudi ni mogoče brez medsebojnega sporazuma enostransko prekinjati. Enostransko je možno samo (pre)nehanje stavke tako, da mora pri nadaljevanju (ponovnem organiziranju) stavke tisti, ki stavko organizira, sprejeti vse ustrezne sklepe za nadaljevanje in nadaljevanje tudi pravočasno napovedati.