47. člen ZDSS-1

Predlog lahko vloži tudi skupina delavcev, ki ni stranka kolektivne pogodbe, ob dodatnem pogoju, da zanjo velja kolektivna pogodba in če izkaže, da upravičeno uveljavlja skupinski interes. Zakon ne določa posebnih zahtev, ki bi jih morala izpolnjevati skupina delavcev. Zato je v tem pogledu pomembno, da gre za skupino delavcev, torej ne za enega samega delavca. Zakon ne zahteva, da bi bila skupina reprezentativna ali da bi morala morala imeti najmanjše število članov. Tudi upravičenega skupinskega interesa zakon posebej ne opredeli, je pa jasno, da je ta interes pravni interes, torej v zvezi s tem, da kolektivna pogodba neposredno posega v pravice ali pravni položaj skupine kot predlagatelja, zaradi česar ta skupina upravičeno zahteva ugotovitev neskladnosti KPPO z zakoni in panožno kolektivno pogodbo. Ta opredelitev izključuje uveljavljanje nekih drugih interesov, ki niso pravni (npr. le ekonomski, poslovni, dejanski, moralni itd.). Zakon govori o „upravičenem uveljavljanju skupinskega interesa“, ki se presoja glede na vse okoliščine primera, tudi ob upoštevanju ravni sklenjene in v sodnem sporu izpodbijane (domnevno neskladne) kolektivne pogodbe. Obstajati mora torej sku

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je podan skupinski interes za ugotovitev, da je priloga št. 5 "Metoda za mesečno nagrajevanje iz naslova delitve napitnine" Kolektivne pogodbe o plačah in drugih prejemkih delavcev A., d. d., z dne 30. 12. 2019 v neskladju z Zakonom o igrah na srečo in v neskladju s Kolektivno pogodbo o dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije ter da se ugotovi, da je priloga št. 4 "Metodologija za določanje FUD" Kolektivne pogodbe o plačah in drugih prejemkih delavcev A., d. d., z dne 30. 12. 2019 v neskladju z Zakonom o delovnih razmerjih.

Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da predlagatelji zastopajo tudi interes tistih članov tretjega nasprotnega udeleženca, ki menijo, da je izpodbijana ureditev delitve napitnin nezakonita. Skupinski interes mora biti izkazan na strani predlagatelja kolektivnega delovnega spora in ga že pojmovno ni mogoče utemeljevati z interesi članov nasprotnega udeleženca, zoper katerega so predlagatelji sprožili kolektivni delovni spor. V kolektivnem delovnem sporu lahko sodišče naloži sprejem ali izdajo pravnega akta (2. točka prvega odstavka 53. člena ZDSS-1) le, kadar gre za splošni akt delodajalca ali posamični pravni akt, ki je v povezavi s 1. točko prvega odstavka 53. člena ZDSS-1 neskladen z zakonom ali s kolektivno pogodbo. Nasprotnim udeležencem sodišče ne more naložiti sprejema nove kolektivne pogodbe, ker bi s tem poseglo v pogodbeno avtonomijo strank podjetniške kolektivne pogodbe.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je izpodbijana ureditev pri nasprotnem udeležencu v nasprotju z namenom izravnalnega oziroma referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, za katerega je bistveno, da se po koncu t. i. obdobja za izravnavo presežne ure izravnajo in se delavcu omogoči, da njegova delovna obveznost v povprečju znaša predpisano število ur (40 na teden). Za navedeno je nujno, da je trajanje izravnalnega obdobja fiksno in se mora začeti in končati na isti datum za vse ure, ki v tem obdobju nastanejo, saj se le tako lahko doseže zakonsko predpisano tedensko povprečje ur.

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-249/10 naložilo nasprotnemu udeležencu, da v roku dveh let od objave v uradnem listu (to je bilo 13. 4. 2012) odpravi ugotovljena neskladja z ustavo v 1. do 10. odstavku 42. člena ZSPJS in 2. členu Zakona o spremembi ZSPJS. Ker nasprotni udeleženec tega ni storil, skuša predlagatelj doseči ugotovitev, da Aneks št. 10 h KPJS iz leta 2017 in Aneks št. 12 h KPJS iz leta 2018 nista veljavna. Le v tem delu bi po pravilnem opozorilu pritožbe po vsebini načeloma lahko šlo za kolektivni delovni spor iz 6. člena ZDSS-1 (o veljavnosti kolektivne pogodbe), vendar pa tega ni možno doseči v sporu zoper nasprotnega udeleženca, ki ni stranka kolektivne pogodbe in tudi sicer ne more biti nasprotni udeleženec tovrstnega kolektivnega delovnega spora (47. člen ZDSS-1). Pritožba torej neutemeljeno vztraja, da bi bilo možno v kolektivnem delovnem sporu s predlogom zoper nasprotnega udeleženca (ker ni odpravil navedenega neskladja) doseči ugotovitev, da sta aneksa h KPJS neveljavna. Poleg tega ne v kolektivnem ne v kakšnem drugem sporu ni sodnega varstva za ugotovitev dejstva, da neskladje z ustavo ni bilo odpravljeno. Zato je sodišče predlog pravilno zavrglo (274. čl

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bila s tem, ko sindikalnemu predstavniku na seji sveta zavoda z dne 23. 1. 2020 ni bila omogočena prisotnost pri obravnavi in odločanju o predhodnem mnenju v postopku za imenovanje ravnatelja, podana kršitev tretjega odstavka 4. člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji.

Nasprotni udeleženec trdi, da vsak vodja lahko za določeno delo pooblasti drugo osebo. Tako naj bi bilo tudi v obravnavani zadevi, ko vodja (predstojnik) gasilske enote v C., D. za operativno vodenje enote permanentno (stalno, trajno) pooblašča vsakokratnega gasilca s položajno oznako "Gasilec 1". Da v resnici sploh ne gre za permanentno pooblastilo za vodenje gasilske enote, dokazuje določba osmega odstavka 6. člena Požarnega reda, v katerem je določeno, da ima "Gasilec 1" pristojnost vodenja gasilske enote le v primeru odsotnosti vodje (ne pa vedno, stalno, trajno). Tudi v opisu delovnega mesta Gasilec je določeno, da vodi gasilsko enoto le v odsotnosti vodje. Poleg vsega navedenega Gasilca (s položajno oznako Gasilec 1) sploh ni mogoče pooblastiti za vodenje gasilske enote, saj nima izpolnjenih zahtev iz četrtega odstavka 13. člena ZGas. Na podlagi 12. točke 6. člena Požarnega reda in posebnih zahtev za delovno mesto gasilca se zahteva le izpolnjevanje pogojev iz prvega in drugega odstavka 13. člena ZGas. Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da mora delavec, ki dela na delovnem mestu specialist za varnost in varstvo pri delu in opravlja d

Drugi odstavek 114. člena PKP je določal izplačilo 13. plače v višini mesečne mase zadnje izplačane plače, pod predpostavko, da so bili za izplačilo 13. plače izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 114. člena PKP. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da so bili ti pogoji iz prvega odstavka 114. člena PKP izpolnjeni (saj je nasprotni udeleženec delavcem del te 13. plače za leto 2011 izplačal), je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da je nasprotni udeleženec kršil 114. člen PKP, ker 13. plače ob koncu 2011 ni izplačal v višini, kot jo je določala PKP. Dejstvo, da je bilo usklajevanje izhodiščnih plač po panožni kolektivni pogodbi urejeno drugače, manj ugodno od usklajevanje po PKP, ne pomeni, da nasprotni udeleženec določbe 111. člena PKP ni bil dolžan spoštovati.

Tudi v primeru, če bi sprejeli stališče predlagatelja, da naravo kolektivne pogodbe nima le Sporazum med Sindikatom policistov Slovenije, Vlado Republike Slovenije, Ministrstvo za notranje zadeve in Policijo št. 004-146/2013/2 z dne 31. 5. 2013 v 3. točki, temveč tudi nekatere druge točke Sporazuma, ta ne velja za predlagatelja tega spora (predlagatelja, ki je sindikat) v obligacijskem delu niti v normativnem delu, torej je že iz tega razloga izključena pravica predlagatelja, da vloži predlog z navedenim zahtevkom po prvem odstavku 47. člena ZDSS-1. Tudi upravičeno uveljavljanje skupinskega interesa predlagatelja (sindikata) po drugem odstavku 47. člena ZDSS-1 v zvezi z zahtevkom za ugotovitev ničnosti Sporazuma ni podano le zato, ker je kolektivno pogodbo sklenil delodajalec le z enim od več reprezentativnih sindikatov in pri tem ni upošteval (na en ali drug način) drugega sindikata. Po sedanji ureditvi od delodajalca namreč ni mogoče zahtevati, da kolektivno pogodbo sklene z vsemi sindikati, ki zastopajo delavce pri delodajalcu. Načeloma se je mogoče strinjati z izhodiščem, da predlog v sporih v zvezi s kolektivnimi pogodbami lahko vloži tudi sindikat kot organizacija

Dogovor, ki ureja izhodišča glede delitve povečanega obsega dela, ne predstavlja kolektivne pogodbe. Tega dogovora namreč niso sklenile stranke, ki bi ga morale, da bi ga lahko kvalificirali kot kolektivno pogodbo, poleg tega tudi ni bil objavljen v Uradnem listu. Dogovor so sklenili generalni direktor in drugi nasprotni udeleženec (sindikat). Zato je sodišče prve stopnje predlog v tem delu pravilno zavrglo. Predlagatelj nima pravne koristi od vložitve tožbe (181. člen ZPP) oziroma, ne more biti predlagatelj, ker ni zainteresirana oseba, ki bi lahko imela pravno korist od ugotovitve ničnosti. Po določbi 92. člena OZ lahko uveljavlja ničnost vsaka zainteresirana oseba, zainteresirana oseba pa je lahko le tisti, ki izkaže pravni interes. Predlagatelj bi bil v tem individualnem delovnem sporu lahko predlagatelj, glede na določbo 3. odstavka 47. člena ZDSS-1 (uveljavljanje skupinskega interesa), ob predpostavki, da bi izkazal pravni interes. Predlagatelj takega pravnega interesa ni izkazal, saj bi lahko, glede na to, da je tudi sam reprezentativni sindikat, zahteval sklenitev posebne kolektivne pogodbe, ki bi veljala ne le za njegove člane, ampak za vse delavce pri nasprotni u

Ugotovitev kršitve 50. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor in naložitev dolžnici, da mora svojim delavcem, ki so upravičeni do odprave nesorazmerij v osnovnih plačah, za čas od 1. 10. 2010 do 31. 5. 2012 priznati in izplačati tretjo četrtino odprave nesorazmerij v osnovnih plačah skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po vsebini pomeni le odločitev o temelju in če ne bi prišlo do sporazumne izvršitve tega dela odločbe, morajo posamezni delavci sprožiti individualne delovne spore, v katerih se ugotavlja dejansko prikrajšanje posameznika v spornem obdobju. Glede na udeleženca kolektivnega delovnega spora in vsebino izreka sodbe bi bilo najprej treba z gotovostjo ugotoviti, ali je upnik sploh upravičen do odprave nesorazmerij v osnovnih plačah, nadalje pa še višino njegovega prikrajšanja glede na določitev plače v pogodbi o zaposlitvi. Izvršilni postopek ugotavljanju navedenih dejstev ni namenjen, namenjen je izvršitvi takšnih sodnih odločb, v katerih sta opredeljena upnik in dolžnik, predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti.

Predlagatelja (delavca) bi v kolektivnem delovnem sporu, v katerem izpodbijata veljavnost splošnega akta delodajalca oz. njegovo neskladnost s kolektivno pogodbo, imela procesno legitimacijo za vložitev predloga, če bi bili kumulativno izpolnjeni trije pogoji: da gre za skupino delavcev, da za takšno skupino velja kolektivna pogodba (splošni akt) in da takšna skupina upravičeno uveljavlja skupinski interes. Predlagatelja (dva delavca) predstavljata skupino delavcev (na splošno na področju socioloških oz. družbenih ved za skupino zadošča, da gre za dve osebi).

Predlagatelj (delavec) je izkazal upravičenost skupinskega interesa za kolektivni delovni spor, v katerem se uveljavljal nezakonitost splošnega akta delodajalca (akta o notranji organizaciji in sistemizaciji), saj bi bila zanj ugodna odločitev v tem sporu podlaga za morebitne zahtevke v individualnih delovnih sporih.

Čeprav tožena stranka pred spremembo razporeda delovnega časa (splošnega akta delodajalca) ni pridobila soglasja sindikata, je bil tožnik nov razpored dolžan upoštevati in prihajati na delo, kot je bilo določeno. Ker ni tako ravnal, ampak je na delo zamujal, mu je tožena stranka utemeljeno izdala sklep o disciplinski odgovornosti in mu izrekla denarno kazen.

Tudi v kolektivnem delovnem sporu o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in kolektivnimi pogodbami se pravno upravičenje (procesna legitimacija) presoja na podlagi 47. člena ZDSS-1, kar pomeni, da morajo združenja in skupine delavcev, ki niso stranke kolektivne pogodbe, izkazati, da kolektivna pogodba za njih velja in da upravičeno uveljavljajo skupinski interes. Trije bivši delavci nasprotnega udeleženca z zatrjevanjem, da bodo v primeru morebitnega uspeha v kolektivnem delovnem sporu lahko predlagali obnovo njihovih individualnih delovnih sporov, v katerih se je presojala zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, takšnega interesa ne uveljavljajo, ampak izkazujejo le svoj individualni interes.

Predlagatelj kot fizična oseba ni aktivno legitimiran za izpodbijanje akta o sistemizaciji delovnih mest v kolektivnem delovnem sporu. Kot delavec je lahko aktivno legitimiran v individualnem delovnem sporu za uveljavljanje sodnega varstva zoper delodajalca v primeru kršitev pravic iz delovnega razmerja (na primer, če delovno mesto, na katerem dela, ni v skladu s sprejeto sistemizacijo).

Nepravilna vsebina glasovnice, na podlagi katere je bilo izvedeno glasovanje o odpoklicu članov sveta šole (glasovnice so bile sestavljene tako, da se je lahko glasovalo le o odpoklicu vseh štirih članov sveta na enak način, ne pa posamezno za vsakega od odpoklicanih članov, kar ni bilo skladno z akti šole), predstavlja razlog na ugotovitev nezakonitosti volitev, ker je nepravilna vsebina glasovnic (do spremembe glasovnic je prišlo le na podlagi odločitve predsednice volilne komisije in ne na podlagi odločitve celotne volilne komisije) bistvena kršitev postopka volitev, ki je oz. bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost volitev.

Glede na to, da je bil presojani pravilnik o letnih dopustih nasprotnega udeleženca pred sprejemom poslan v mnenje reprezentativnemu sindikatu, ki se šteje za sindikat pri delodajalcu, ni bilo podlage za enostransko urejanje oziroma določanje dni trajanja dodatnega letnega dopusta v pravilniku, ampak bi moralo biti to vprašanje urejeno v kolektivni pogodbi.

Osebe, ki niso niti kandidati niti predlagatelji kandidatov, ne morejo biti predlagatelji v kolektivnem delovnem sporu zaradi razveljavitev volitev. Predlog, ki ga vložijo, se zavrne. Volitve niso nezakonite, če predčasne volitve trajajo več kot en dan, na primer en teden.

V delu, v katerem predlagatelj zahteva plačilo odškodnine in razporeditev na prvotno delovno mesto, bi moralo sodišče prve stopnje predlog zavreči, saj bi moral predlagatelj odškodnino in razporeditev uv eljavljati s tožbenim zahtevkom v individualnem (ne kolektivnem) delovnem sporu.