VSM sodba I Cp 1275/2014

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi:
„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni od prejema sodbe, ter ji v istem roku plačati pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, vse na fiduciarni račun pooblaščenke tožeče stranke I.M. in A.M. Odvetniška pisarna d.n.o. Ptuj, št. pri Novi KBM d.d., podružnica Ptuj.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 746,07 EUR in pritožbene stroške v znesku 415,00 EUR, vse v roku 15 dni po prejemu te sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženki naložilo, da tožnici v roku 15 dni plača odškodnino v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2010 dalje do plačila in pravdne stroške v višini 3.495,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Navaja, da ni podane vzročne zveze kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, saj zlom kolka ni bil neposreden vzrok smrti pokojnega B.J.. Prav tako ni podane krivde toženke. Konkretnega dogodka oziroma ravnanja L.P. ni bilo mogoče predvideti in preprečiti, saj se je zgodil nenadoma, kar izhaja iz izpovedb prič. V zavodu je bilo ustrezno število zaposlenih, ki so nadzorovali in spremljali varovance in so se nahajali v neposredni bližini kraja nezgode. Varovanka in pokojni nista imela posebnih omejitev in ni bilo določeno, da bi ju moral nekdo neprestano spremljati in nadzorovati. Oba sta se lahko svobodno gibala v prostorih zavoda. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, kakšen bi bil ustreznejši nadzor, dolžnost zavoda pa ni bila, da ima vsak varovanec svojega spremljevalca, v spremstvu katerega bi se lahko gibal v zavodu. Takšna zahteva za konkretne varovance ni bila predpisana. Tožena stranka tudi graja višino prisojene odškodnine in izpostavlja, da ni dopustno kumulirati zahtevkov za plačilo odškodnine zaradi smrti in posebno težke invalidnosti bližnjega, saj gre za trajni obliki škode. Predlaga, da „pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni (vključno s stroškovno posledico) in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje“. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov in uradnega preizkusa zadeve (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti uradoma upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev postopka. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je napravilo napačne materialnopravne zaključke, kar je narekovalo spremembo izpodbijane sodbe.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki niso pritožbeno sporne, izhaja naslednje:

- toženkin zavarovanec je zavod, kjer bivajo osebe z duševnimi motnjami;

- obravnavani škodni dogodek se je zgodil v atriju zavoda, kjer so se lahko varovanci prosto gibali in družili;

- pokojni se je po atriju sprehajal skupaj z drugo varovanko zavoda, nakar je izza vogala pritekla varovanka L.P., ki je pokojnega potisnila oziroma zadela iz zadnje strani tako, da je izgubil ravnotežje in padel ter si pri tem zlomil kolk;

- enota, v kateri v kateri sta bivala pokojni in L.P. je bila sestavljena iz šestih skupin po sedem uporabnikov, posamezna skupina pa je imela enega varuha, nekateri uporabniki navedene enote so se lahko svobodno gibali, drugi pa so bili odvisni od spremstva (npr. osebe na invalidskih vozičkih), omenjena nista bila v isti skupini;

- pokojni in L.P. nista imela omejenega gibanja v enoti;

- L.P. je imela duševno motnjo, občasno se je zdravila v psihiatrični bolnišnici, imela je značilno hitro hojo s specifičnimi kretnjami okončin, izstopala pa je tudi po tem, da je večkrat kričala in glasno govorila, ni pa bila agresivna;

- v atriju so bili neprestano navzoči delavci zavoda, ki so varovance nadzorovali, ni pa imel vsak varovanec svojega varuha, ki bi hodil neposredno ob varovancu, tudi v času škodnega dogodka sta bila v atriju navzoča (najmanj) dva delavca zavoda v takšni razdalji, da sta dogodek videla, nista pa ga mogla pravočasno preprečiti.

7Zavod odgovarja za škodo, ki jo je povzročila njegova varovanka, saj je ta oseba z motnjo v duševnem razvoju, zavod pa jo je dolžan nadzorovati (prvi odstavek 141. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Odgovornost zavoda je krivdna. Razbremeni se je lahko, če dokaže, da je opravljal dolžno nadzorstvo ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu (drugi odstavek 141. člena OZ). Za oceno, ali je zavod opustil skrbno nadzorstvo, je potrebno najprej opredeliti, kakšno je bilo dolžno ravnanje v konkretnem primeru. Pri osebah z duševno motnjo je tako potrebno ugotoviti, kakšno nadzorstvo je ta oseba potrebovala glede na njene osebne lastnosti oziroma stopnjo motenosti. Dolžno nadzorstvo ne more biti enako pri vseh osebah s težavami v duševnem zdravju.

8Po presoji pritožbenega sodišča je pri oceni dolžnega nadzorstva potrebno izhajati iz stališča, da je svobodno gibanje oseb s težavo v duševnem zdravju potrebno in upravičeno omejiti le v najbolj izjemnih primerih. Z omejitvijo gibanja je namreč poseženo v ustavno zagotovljeno človekovo pravico (32. člen Ustave). Zakon o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) določa, kdaj je osebo z duševno motnjo dopustno namestiti v varovani oddelek, v katerem so osebe zaradi svojih potreb nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji (17. točka 2. člena ZDZdr). Tudi če gre za sprejem s privolitvijo, je oseba lahko sprejeta v varovani oddelek zavoda le, če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim (tretja alineja prvega odstavka 74. člena ZDZdr).

9Iz ugotovitev sodišča prve stopnje o lastnostih L.P. ne izhaja, da bi bila že kdaj prej do koga fizično agresivna ali da bi s svojim načinom gibanja komu povzročila škodo. Toženkinih navedb, da L.P. nikoli ni ravnala na podoben način kot v obravnavanem škodnem dogodku, tožnica ni prerekala. L.P. je bila le posebna s svojim načinom hoje in kričanjem ter glasnim govorjenjem. Zgolj dejstvo, da je bilo za L.P. značilno, da je pri hoji na specifičen način mahala z okončinami, ne zahteva, da bi morala imeti svojega spremljevalca, ki bi jo neprestano spremljal in hodil tik ob njej oziroma jo držal za roko, še manj pa, da se po oddelku oziroma v enoti sploh ne bi smela (prosto) gibati. Z obojim bi bilo v njeno svobodo gibanja močno poseženo. Takšna hoja sama po sebi tudi ni tako nevarna, da bi ogrožala življenje ali huje ogrožala zdravje drugih. Toženka je tako uspela dokazati, da je zavod opravljal dolžno nadzorstvo nad varovanko in da varovanke ni bilo potrebno namestiti v varovani oddelek, kjer bi jo nepretrgoma nadzorovali in bi bilo njeno gibanje omejeno. Po oceni pritožbenega sodišča je toženka ustrezno poskrbela za nadzorstvo varovanke tako, da so bili v atriju vedno prisotni zaposleni, ki so varovance nadzirali in bili navzoči v neposredni bližini, varovanci pa so se lahko po atriju prosto gibali. Do škodnega dogodka je tako prišlo kljub temu, da sta bila delavca zavoda v atriju navzoča, saj se je L.P. za pokojnim pojavila nenadoma izza vogala in se zaletela vanj, zato delavca v dani situaciji dogodka nista mogla preprečiti. V konkretnem primeru se namreč škodnemu dogodku ne bi bilo mogoče izogniti drugače kot, da bi imela L.P. omejeno gibanje v prostorih zavoda in druženje z ostalimi varovanci ali da bi se v prostorih zavoda gibala le v spremstvu posebej za to določene osebe, ki bi neprestano nadzorovala zgolj njo, tega pa zavod po oceni pritožbenega sodišča ni bil dolžan zagotoviti.

10Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je zavod odgovoren za tožnici nastalo škodo, ker je bil dolžan pričakovati in preprečiti ravnanje L.P., ki je s svojim vedenjem in značilno hitro hojo s specifičnimi kretnjami okončin izstopala med varovanci. Res je, da je potrebno ravnanje zavoda presojati strožje in da mora njegovo ravnanje ustrezati pričakovanemu ravnanju dobrega strokovnjaka (6. člen OZ), vendar pa je ravnanje duševno prizadetih velikokrat nepredvidljivo, vsakega takšnega protipravnega ravnanja varovanca pa zavod tudi kot dober strokovnjak ne more preprečiti ali se mu izogniti. Odgovornost zavoda za ravnanje duševno prizadetih oseb ni objektivna. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da zavod dolžnega nadzorstva nad varovanko v predmetni zadevi ni opustil, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka zoper toženko.

11V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da meni, da škoda, ki je nastala tožnici ob izgubi bližnjega, ni pravno priznana škoda, saj med tožnico in pokojnim bratom ni obstajala trajnejša življenjska skupnost. Trajnejša življenjska skupnost iz tretjega odstavka 180. člena OZ je pravni standard. Po oceni pritožbenega sodišča je potrebno ta pojem restriktivno razlagati. Razlog za restriktivno razlago predstavlja med drugim dejstvo, da je odškodnina za škodo posrednih oškodovancev izjema in predstavlja odstop od splošnega pravila odškodninskega prava, po katerem imajo pravico do odškodnine le neposredni oškodovanci, saj se na ta način pravno razmerje med odgovorno osebo in posrednim oškodovancem postavi preko običajnih meja pravno relevantne vzročne zveze. Glede na navedeno mora biti krog posrednih oškodovancev ozek. Bratom in sestram (primer tožnice in pokojnika) gre odškodnina le, če je njihova (ekonomska, čustvena, bivanjska) povezanost z neposrednim oškodovancem primerljiva z odnosi v ožji družini (zakonec, otroci, starši).

12Že iz samih neprerekanih tožbenih navedb tožbenih navedb izhaja, da si je tožnica ustvarila svojo družino. Pokojni je s tožnico in njeno družino živel po smrti očeta (21. 11. 2001) pa do aprila 2007, zatem pa je bil do svoje smrti (12. 12. 2009) varovanec zavoda. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje ga je tožnica v zavodu pogosto obiskovala, pokojni pa je tudi hodil na obiske k njej domov. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tudi izhaja, da sta bila tožnica in pokojni ves čas njegovega življenja čustveno zelo povezana, saj je tožnica zanj skrbela že od malega, še zlasti pa po smrti staršev. Pokojni je namreč zaradi Downovega sindroma, v starosti pa tudi zaradi raznih bolezni, pomoč tožnice vseskozi potreboval.

13Življenjska skupnost je lahko pojmovno le ena.(1) Tisti, ki si ustvari lastno družino, zato po naravi stvari ne živi v trajnejši življenjski skupnosti z bratom in sestro, ne glede na siceršnjo čustveno in ekonomsko povezanost.(2) Tožnica, ki si je ustvarila svojo družino (življenjsko skupnost) lahko svoje ekonomske in čustvene potrebe zadovoljuje v tej skupnosti. Čeprav je tožnica za pokojnega zaradi njegove duševne prizadetosti vseskozi skrbela in je nekaj let tudi živel pri njej in njeni družini, ustanovitev njene nove življenjske skupnosti, predstavlja takšno okoliščino, ki izključuje obstoj trajnejše življenjske skupnosti z bratom.

14Prav tako je potrebno upoštevati, da je pokojni približno dve leti in pol pred svojo smrtjo živel v zavodu. Tožnica ga je tam redno obiskovala, pogosto pa se je tudi vračal na njen dom in tam ostal na obisku. Stalno skupno bivanje sicer ni nujen pogoj za obstoj trajnejše življenjske skupnosti, vendar pa skupno bivanje praviloma predstavlja odločilen oziroma konstitutiven element tega pojma.(3) V konkretnih okoliščinah, ko tožnica že dalj časa pred smrtjo ni živela s pokojnim, je obstoj življenjske skupnosti izključen. Čeprav je bila tožnica s pokojnim vseskozi močno čustveno povezana, zanj skrbela in mu pomagala, tudi ko je živel v zavodu, pritožbeno sodišče pa prav tako ne dvomi, da je bila ob njegovi smrti močno čustveno prizadeta in trpela duševne bolečine, to za obstoj življenjske skupnosti in posledično priznanje odškodnine zaradi smrti bližnjega ne zadostuje.

15Ker je pritožba utemeljena, ji je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

16Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremenjeno odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je toženka v postopku v celoti uspela, je upravičena do povračila potrebnih pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki priznalo stroške v višini 25, 16 EUR, ki jih je plačala pričam za prihod na narok (M.K. – 5,18 EUR, D.K. – 5,92 EUR in L.Š. – 14,06 EUR, stroške je sodišče prve stopnje odmerilo na naroku dne 4. 4. 2013), nadalje 700,91 EUR, ki jih je plačala za stroške izvedencev, in 20,00 EUR za materialne stroške (in ne v priglašeni višini 30,00 EUR), kar po oceni sodišča zadostuje za poštnino in fotokopiranje. Toženki ne gredo stroški za kilometrino in parkirnino, saj ima sedež v kraju sodišča, zastopale pa so jo osebe, ki so pri toženki zaposlene. Stroški toženke na prvi stopnji tako skupaj znašajo 746,07 EUR.

17.Toženka je upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov, saj je s pritožbo v celoti uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), in sicer plačane sodne takse za pritožbo v višini 405,00 EUR in materialnih stroškov v višini 10,00 EUR, kar skupaj znaša 415,00 EUR.

---.---

Op. št. (1) : II Ips 79/1997.

Op. št. (2) : II Ips 620/2006.

Op. št. (3) : VSL sodba III Cp 3050/2010 in Sodba in sklep II Ips 406/2007.