VSL sodba I Cp 248/2015

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Pravdni strani sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 24608/2013 z dne 25.2.2013 v celoti razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.169,86 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da sta pravni naslednici denacionalizacijskih upravičenk tožnici delno preklicali pooblastilno razmerje dne 4.11.2009. Iz pooblastila ne izhaja, da je preklic podala K., z.b.o., saj ni podpisa njenega zakonitega zastopnika. Nepravilno je zaključilo, da dogovor med pravdnima strankama nikoli ni bil sklenjen, ne pisno in ne ustno. Priča A. F. je izpovedala „da smo se dogovorili, da se deli premoženje 3x po 30 % + 10%“. Ni zanikala, da je bil dogovor, da 10 % od pridobljenih stanovanj dobi tožnica. Zato je napačen zaključek, da sta priči A. F. in M. H. obstoj ustno sklenjene pogodbe zanikala. Sodišče je nepravilno ocenilo dokaz plačila računa tožnice št. 107/2010 z dne 14.7.2010, češ da naj bi bila to prostovoljna odločitev toženke in da podlage za takšno odločitev že v tistem času ni bilo. Sodišče se ni opredelilo do ključnega dokaza – e – sporočila toženke z dne 11.5.2009. Tudi to elektronsko sporočilo dokazuje obstoj dogovora med vsemi strankami. Na tej podlagi je bil izdan račun z dne 14.7.2010. Obstoj pisnega dogovora potrjuje tudi e – sporočilo tožnice z dne 6.4.2010. Gre za pisno ponudbo toženke in potrditev ponudbe kot sklenitev pisnega dogovora. Sodišče bi moralo uporabiti določbe 21. do 31. člena Obligacijskega zakonika (OZ) oziroma 31. člena do 43. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tudi ni res, da je tožnica prekludirana. Napačen in preuranjen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica s plačilom računa z dne 14.7.2010 v celoti poplačana za svoje storitve. Sodišče bi moralo v okviru materialnoprocesnega vodstva tožnico pozvati, da specificira opravljena pravna in dejanska dela po Odvetniški tarifi, če je menilo, da ji ne pripada plačilo dogovorjenih 10 % od vrednosti denacionaliziranega premoženja. Sicer pa je svoje delo tožnica specificirala v 3. točki računa – zastopanje in sklenitev izvensodne poravnave. Sodišče se sklicuje na Zakon o odvetništvu iz leta 1993, ki je veljal v času nastanka pooblastilnega razmerja. Tožnica je sklenila dogovor s toženko v letu 2007 in ne z Z. v letu 1995. Sodišče se tudi ni opredelilo do njenih trditev, da je bila v konkretnem primeru sklenjena pogodba v korist tretjega, te pogodbe pa tretjemu (tožnici) ni potrebno podpisati. Sodišče se do ključnih listinskih dokazov in trditev tožnice sploh ni opredelilo.

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica kot odvetnica v tem postopku zahteva povrnitev odvetniških stroškov za zastopanje toženke v denacionalizacijskem postopku. Navaja, da so pravdni stranki in D, d.d, sklenili družbeno pogodbo v skladu z 990. členom OZ, s katero so se dogovorili, da tožnici kot družbenici pripada vrednost 10 % izkupička vsega denacionaliziranega premoženja s plodovi, povečano za veljavni % DDV. Tožnica je svoje delo odvetnice opravila, denacionalizacijski postopek uspešno zaključila, vtoževanih stroškov pa ji toženka ne želi plačati.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da slovensko pozitivno pravo ne dovoljuje, da bi odvetnik za opravljanje svojih storitev s stranko sklenil družbeno (990. člen OZ)(1) ali njej podobno pogodbo, na podlagi katere bi bil upravičen do dela koristi, ki se doseže v družbi (prvi odstavek 994. člena OZ). Odvetniško pooblastilno razmerje za zastopanje stranke namreč lahko temelji le na mandatnem razmerju. Tudi če bi tožnica sklenitev družbene pogodbe izkazala (pa je ni), bi bila ta nična. Glede na povedano so pravno nepomembna tudi pritožbena zatrjevanja v zvezi z ustno sklenjeno družbeno pogodbo in dogovorom v korist tretjega. Kot je pravilno izpostavila že toženka, odvetnikove stranke ne morejo med seboj skleniti dogovora v korist tretjega, predmet katerega bi bil dejansko honorar za odvetniške storitve.

Način obračuna odvetniških storitev je urejen specialno v Zakonu o odvetništvu v zvezi z Odvetniško tarifo. Ne glede na to ali gre za zakon oziroma za tarifo iz leta 1993 ali kasnejše, je v vseh primarno določeno plačilo po odvetniški tarifi. Odvetnik je do višjega plačila kot ga določa odvetniška tarifa upravičen le, če se o tem s stranko pisno dogovori (prvi in drugi odstavek 17. člena sedaj veljavnega zakona; enako v predhodnih besedilih zakona – Ur.l. RS, št. 18/1993, 24/1996, 24/2001, 111/2005, 54/2008, 35/2009, 97/2014). Določba drugega odstavka 17. člena o pisnem dogovoru s stranko, je kogentnega značaja. Takšnega pisnega dogovora s toženko tožnica ni izkazala. V pritožbi izpostavljena e – sporočilo ne pomenijo pisnega dogovora v smislu navedene določbe. Gre za predloge, zgolj predlog pa ne more biti pravno zavezujoč, kot je to v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno izpostavila tudi toženka. Sklenitve takšnega dogovora ne izkazuje dopis tožnice (priloga A21), ki se nanaša na predlog pogodbe med družbeniki, niti iz njega ne izhaja kakšen je sploh bil predlog pogodbe (do sklenitve katere, po prepričljivih zaključkih sodišča prve stopnje, niti nikoli ni prišlo). V zvezi s plačilom računa št. 107/2010 z dne 14.7.21010, se pritožbeno sodišče glede na povedano, v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pravne podlage za takšno izplačilo že takrat ni bilo (razen kolikor je plačilo zajemalo opravo storitev v skladu z odvetniško tarifo) in je bilo plačilo računa v višini 10 % od vredosti prejetih obveznic pač prostovoljna odločitev toženke, ki na odločitev v tej zadevi ne vpliva.

Seveda ima tožnica kot odvetnica in prevzemnica naročila pravico do plačila za opravljeno delo (749. in naslednji členi ZOR, sedaj 766. člen in naslednji OZ, 17. člen Zakona o odvetništvu). Ker tožnica ni izkazala sklenitve pisnega dogovora o drugačnem plačilu, bi sodišče lahko odločalo o utemeljenosti višine zneska spornega računa po odvetniški tarifi, če bi tožnica na računu oziroma kasneje v pravdi specificirala posamezna opravljena dejanja, česar pa ni storila. Sodišču je na to ni bilo potrebno posebej opozarjati, saj gre za prava veščo osebo – odvetnico, na to dejstvo pa jo je v postopku pred sodiščem prvem stopnje večkrat opozorila tudi toženka. Bistvene kršitve določb postopka v zvezi z uporabo določbe 285. člena ZPP zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da dokaz trditvene podlage ne more nadomestiti.

Pritožbena izvajanja v zvezi s prenehanjem pooblastilnega razmerja so pravno nepomembna glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pooblastilo tožnici za storitve, ki so predmet spornega računa, ni bilo preklicano. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen iz drugih, zgoraj opisanih razlogov.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Če na kakšno pritožbeno navedbo ni odgovorilo, ni šlo za odločitev relevantno navedbo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Ker s pritožbo ni uspela, tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za pravdo potrebne stroške, zato toženka stroške odgovora na pritožbo nosi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

--------------------

(1) Z družbeno pogodbo se dve ali več oseb zaveže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen, tako kot je določeno s pogodbo.