994. člen OZ

Tožena stranka je v pritožbi selektivno povzela komentar 18. člena OZ, saj je v delu, ki ga je tožena stranka izpustila, zapisano, da molk ali pasivnost stranke že po naravi stvari ne izraža volje za sklenitev pogodbe in da molk le v izjemnih primerih pomeni voljo za sklenitev pogodbe. Četudi je med strankama sicer obstajala trajajoča praksa glede plačevanja računov po likvidnostnih planih tožene stranke, to še ne pomeni, da je pasivnost tožnika glede uveljavljanja sankcij zaradi zamude pri plačilih šteti za njegovo soglasje pri spremembi pogodbeno dogovorjenega roka. Določba 12. člena OZ ima glede upoštevanja prakse, vzpostavljene med strankama, razlagalno in ne regulativno funkcijo, in se uporabi v primerih, ko je med strankama nekaj pomanjkljivo ali nejasno dogovorjeno, kar pa ni primer v obravnavani zadevi, kjer sta bili stranki sicer pogodbeno dogovorjeni za 30-dnevni plačilni rok.

Sodišče pri odločanju ni vezano na poimenovanje pogodbe s strani pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje bi moralo namesto pravil gospodarskih družb o tihi družbi uporabiti določbe o družbeni pogodbi (990. člen OZ). Če tožnik trdi, da sta bila s tožencem družbenika in je treba njuno pogodbeno razmerje presojati v okviru družbene pogodbe, so sredstva, ki jih je tožnik v vložil v skupni namen, sredstva, vložena v družbo in so premoženje družbe. Prenos premoženja torej ni bil brez podlage. Tudi ni ta kasneje odpadla, pač pa je družba prenehala. Zatrjevano škodno ravnanje (neizplačevanje dobička) ni enkratno in zaključeno ali pa trajajoče, trajno, temveč gre glede na navedbe tožnika za sicer kontinuirano, a večkratno (vsakokratno) škodno ravnanje. Neizplačevanje dobička tudi ni gotovo dejstvo, saj ni nujno, da ga poslovni subjekt v določenem časovnem obdobju sploh ustvari. Zastaranje je zato treba presojati za vsako terjatev (neizplačan dobiček iz dogovorjenega časovnega obdobja) posebej.

V konkretnem primeru je ključno vprašanje, ali je zastopnik tožnice sporna denarna sredstva vložil v posel „trejd“ ali jih je zgolj posodil tožencu. Ker jih je vložil in je bil tako akter posla „trejd“, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je edini logičen zaključek, da je obravnavana posojilna pogodba navidezna. Akterji posla „trejd“ bi se sicer lahko dogovorili o vračilu vloženih sredstev ne glede na uspeh, ki so se ga nadejali, ter kdo bo sredstva vrnil, vendar pa tožnica takšnega dogovora konkretno ni zatrjevala. Sklicevala se je le na posojilno pogodbo, ki pa ne govori o vračanju vloženih sredstev, temveč o posojilu. Posledično sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati, ali je obstajal namen vračila sredstev ne glede na uspeh posla, ki so se ga nadejali, in če, kdo jih bo vrnil.

Sodišče je tožbeni zahtevek presojalo tudi z vidika določb OZ o družbeni pogodbi, ter ob upoštevanju določbe 994. člena OZ, ki ureja korist in izgubo družbenikov, pravilno ocenilo, da iz razloga, ker tožnica ni podala trditev o tem, kolikšni so bili prispevki (v odstotku) posameznega družbenika v poslu, ter ker ni bilo mogoče izračunati, kakšna je bila izguba in kolikšen delež izgube bremeni posameznega izmed njih (in torej tudi toženca kot družbenika), tožbeni zahtevek tudi na podlagi družbene pogodbe ni utemeljen.

Družbena pogodba vzpostavlja obligacijsko zavezo družbenikov, da s prispevki ali poslovanjem pridobljeno premoženje izročijo v družbo in ne zaveze na drugega družbenika prenesti solastninsko pravico. V razmerju do tožnika ima toženka na podlagi sklenjene družbene pogodbe obveznost pridobljeno premoženje izročiti v družbo. Pridobitev premoženja v družbo je zato lahko le pravnoposlovne in ne izvirne narave. Glede na to, da gre za nepremičnino, pri kateri se na podlagi pravnega posla lastninska pravica pridobi šele z vknjižbo v zemljiško knjigo, mora toženka po določbi drugega 49. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) za prehod premoženja v družbo izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo na nepremičnini lahko vknjižila solastninska pravica družbenikov po deležih, kot so dogovorjeni z družbeno pogodbo. Tožnikov dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede na vsebino družbene pogodbe torej ne pomeni nič drugega, kot njegov obligacijski zahtevek proti drugemu družbeniku na izročitev premoženja v družbo. Čeprav gre na prvi pogled za prenos solastninske pravice na enega od dveh družbenikov, takšen vpis solast

Družbena pogodba je instrument, ki omogoča sodelovanje fizičnih oseb pri uresničevanju njihovih osebnih interesov. Gre za skupne cilje, ki jih družbeniki zasledujejo, z družbeno pogodbo pa določijo pravice in obveznosti.

Slovensko pozitivno pravo ne dovoljuje, da bi odvetnik za opravljanje svojih storitev s stranko sklenil družbeno ali nepodobno pogodbo, na podlagi katere bi bil upravičen do dela koristi, ki se doseže v družbi. Odvetniško pooblastilno razmerje za zastopanje stranke namreč lahko temelji le na mandatnem razmerju.

Za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti mora med pravdnima strankama obstajati volja, da vzpostavita skupno življenje, ekonomsko in socialno skupnost. Take volje, pa glede na to, da tožnica in toženec nista imela skupnega doma, gospodinjstva oz. življenja, med pravdnima strankama očitno ni bilo.

Predmet pogodbe je bila koprodukcija TV oddaje in je vključevala zakup licence in produkcijo ter predvajanje na televiziji za 260 oddaj v časovnem obdobju od 26. februarja 2001 do 25. februarja 2002. Pritožbeno sodišče po presoji pravne narave pogodbe ugotavlja, da ta vsebuje elemente družbene pogodbe.

Stroškov družbenice ni moč zavrniti že zato, ker se glasijo na drugo pravno osebo in jih ni poravnala societeta ali njena družbenica neposredno. Tudi takšni stroški, ki nastanejo zaradi delovanja societete in jih neposredno poravna tretji kot posredni zastopnik družbenika so namreč predmet medsebojnega poravnavanja med družbeniki (communicatio lucri et damni) in so jih dolžni družbeniki trpeti skupno, v okviru svojega družbenega dogovora.

Tožbeni zahtevek, ki temelji na plačilu iz posla, pridobljenega na podlagi danih referenc tožeče stranke, bi bil sklepčen le, če bi tožeča stranka zatrjevala, da je v tem poslu tožena stranka pridobila določeno korist. Za njuno skladno nastopanje pri javnem razpisu (v konzorciju) je treba uporabiti določbe OZ o družbeni pogodbi. Po določbi 994. člena OZ je vsak družbenik upravičen do dela koristi, ki se doseže v družbi, vendar je dolžan nositi tudi del izgube, ki nastane z delovanjem družbe. Zato je za odločitev o denarnem zahtevku partnerja zoper nosilca ponudbe, ki temelji na prispevku partnerja, odločilno, ali je s skupnim delovanjem dosežena korist ali izguba. Na naroku za obravnavo dne 24. 11. 2008 sta imeli obe stranki možnost ugovarjati izvedbi naroka, ki ga je vodila strokovna sodelavka brez navzočnosti sodnika in se tako izogniti nastalim stroškom.