UPRS sodba I U 373/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Območna geodetska uprava Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnice in A.A. za obnovo postopka, ki je bil zaključen s podpisom Zapisnika o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku št. 7/1-45-06-54/96 z dne 8. 10. 1996 in izdajo odločbe tega organa št. 90312-60/1999 z dne 1. 4. 1999. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je organ pri pregledu arhivske dokumentacije postopka IDPOS 5200 v k.o. ... ugotovil, da je bil 8. 10. 1996 na kraju samem mejni ugotovitveni postopek za parc. št. 1322/7 v k.o. ... Iz zapisnika o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku 7/1-45-06-54/96 (v nadaljevanju zapisnik MUP) izhaja, da sta predlagatelja obnove postopka v tem postopku sodelovala ter v celoti soglašala z ugotovljenim potekom in zamejničenjem posestne meje med njuno parcelo 1322/7 ter sosednjima parcelama 2025/1 in 2025/2. Navedeni zapisnik MUP je skupaj s skico zamejničenja (tretji odstavek 14. člena Zakona o zemljiškem katastru, v nadaljevanju ZZKat, in drugi odstavek 31. člena Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel, Uradni list SRS, št. 2/76 in nasl.) predstavljal podlago za evidentiranje posestnih meja parcel v zemljiškem katastru. Tak ugotovitveni zapisnik pa glede na določbe ZZKat in uveljavljeno sodno prakso ni imel narave upravnega akta (na primer sodne odločbe U 2143/2003 z dne 21. 9. 2005, I Cp 1493/2003 z dne 12. 11. 2003, I Up 455/2001 z dne 20. 2. 2002, I Up 431/2002 z dne 31. 3. 2005, X Ips 1508/2005 z dne 25. 2. 2009). Zato zapisnika MUP ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi v upravnem postopku. V zvezi odločbo z dne 1. 4. 1999 (o ugotovljenih spremembah v oštevilčbi, površini, vrsti rabe in katastrskem razredu parcele – 30. člen ZZKat) pa organ po vpogledu v spisno dokumentacijo naprej zavrača kot neutemeljene navedbe, da predlagateljema odločba ni bila vročena, dalje pa še ugotavlja, da za obnovo postopka, končanega s to odločbo, predlagatelja nista izkazala uveljavljenega obnovitvenega razloga iz 2. točke 260. člena ZUP, ob čemer svoj zaključek opira tudi na sodno odločbo Vrhovnega sodišča I Up 75/2003 z dne 19. 1. 2006. Glede na navedena zaključka je organ predlog za obnovo postopka zavrgel.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 31. 1. 2013 zavrnilo pritožbo tožnice in A.A. zoper izpodbijani prvostopenjski sklep.

Tožnica v tožbi navaja, da se je v teku sodnega spora, na katerega je bila napotena, izkazalo, da meje niso takšne, kakršne so bile ob nakupu parcele od prejšnjih lastnikov. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da sta tožnica in njen mož predlagala izvedbo mejnega ugotovitvenega postopka, kar pa ni res, saj sta bila podpisa na zapisniku ponarejena. V času izdaje predmetnih aktov tožnica in njen mož sploh še nista bila lastnika spornih parcel. Tožnica zatrjuje, da je bila napaka geodetskega organa, ker je 30. 7. 1996 sprejel vlogo za prenos meje po podatkih zemljiškega katastra in 16. 9. 1996 za ureditev posestne meje v mejnem ugotovitvenem postopku. Tožnica in njen mož sta bila v zemljiško knjigo vpisana šele 17. 3. 1999. V postopkih, na katere se sklicuje organ, niso sodelovali tedanji zemljiško knjižni lastniki, kot to zahteva zakon. Zapisnik MUP je tako zavezujoč. Tožnica ne ponavlja navedb iz dotedanjega postopka, prilaga pa izpodbijano odločbo, izvedeniško mnenje in del listinske dokumentacije iz odprtega nepravdnega spisa na Okrajnem sodišču na Vrhniki. Predlaga vpogled v izvedeniško mnenje in zaslišanje strank. Sodišču predlaga, naj po izvedbi predlaganih dokazov odločbi organov prve in druge stopnje odpravi, dovoli obnovo postopka in samo odloči o obnovi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Sodišče je kot osebi iz tretjega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo poslalo v odgovor A.A. Ta je v odgovoru na tožbo navedel, da se z vloženo tožbo strinja ter pridružuje predlogu tožnice na odpravo odločb organov prve in druge stopnje.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno zavrženje predloga za obnovo postopka (ki sta ga vložila tožnica in A.A.), končanega z zapisnikom MUP z dne 8. 10. 1996 (izdelanim po izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku po določbah ZZKat), in odločbo geodetskega organa z dne 1. 4. 1999 (s katero je bilo odločeno o evidentiranju spremenjenih katastrskih podatkov - vrste rabe - na podlagi drugega odstavka 30. člena ZZKat).

Prvostopenjski organ je kot razlog za zavrženje predloga za obnovo mejnega ugotovitvenega postopka navedel, da zapisnik MUP glede na določbe ZZKat in uveljavljeno sodno prakso ni imel pravne narave upravnega akta. Sodišče se z njim strinja. Po določbah 14. člena ZZKat se v mejnem ugotovitvenem postopku s soglasjem vseh navzočih lastnikov oziroma uporabnikov ugotovijo in zamejničijo mejne točke na posestnih mejah parcele ter se o tem sestavi ugotovitveni zapisnik, ki ga podpišejo vsi prizadeti lastniki oziroma uporabniki, ta pa je podlaga za evidentiranje posestnih meja parcel v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi. ZZKat ne določa, da ima zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku pravno naravo upravne odločbe. Da tak zapisnik ni upravni akt, izrecno izhaja tudi iz stališč sodne prakse, npr. sodni odločbi Vrhovnega sodišča I Up 455/2001 z dne 20. 2. 2002 in X Ips 1508/2005 z dne 25. 2. 2009. Ker se po 260. členu ZUP obnovi le postopek, končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), je prvostopenjski organ mogel zavreči predlog za obnovo postopka, kolikor se nanaša na mejni ugotovitveni postopek, kot nedovoljen, saj je za to imel podlago v določbi drugega odstavka 267. člena ZUP v povezavi s prvim odstavkom tega člena.

Kot izhaja iz predloga za obnovo postopka, sta predlagatelja zahtevala tudi obnovo postopka, ki se je končal z odločbo geodetskega organa z dne 1. 4. 1999. Kot je že navedeno v 7. točki obrazložitve, je bila navedena odločba izdana na podlagi drugega odstavka 30. člena ZZKat, in sicer je bilo (kot iz odločbe izhaja) z njo odločeno o evidentiranju spremenjenih katastrskih podatkov (vrste rabe). Iz listin IDPOS 5200, ki jih je predložil upravni organ, še izhaja, da je bila odločba izdana na podlagi zahtevka (tožnice in A.A.) za spremembo v vrsti rabe z dne 6. 8. 1996 in zapisnika geodetskega organa o opravljenem pregledu sprememb v vrsti rabe in katastrskega razreda zemljišč z dne 23. 8. 1996. Kar pomeni, da odločba z dne 1. 4. 1991 glede na drugi odstavek 30. člena ZZKat, (v 8. točki obrazložitve citirani) 14. člen ZZKat ter prej podane razloge iz obrazložitve same odločbe ne predstavlja upravne odločbe, s katero bi bil končan mejni ugotovitveni postopek. Zato bi na podlagi predmetnega predloga za obnovo postopka, v delu kolikor se sklicuje na odločbo z dne 1. 4. 1999, ne bilo mogoče doseči, tudi če bi v tem delu izpolnjeval zakonske pogoje za meritorno obravnavo, obnove mejnega ugotovitvenega postopka, kot bi iz predloga za obnovo postopka in navedb tožnice v vlogah izhajalo, da to želi doseči (pač pa le obnovo postopka ugotovitve in evidentiranja spremenjene vrste rabe).

Predlagatelja sta obnovo postopka uveljavljala iz razloga po 2. točki 260. člena ZUP in obnovitveni razlog utemeljevala s ponarejenim podpisom (na zahtevku, na podlagi katerega je bil izdan zapisnik MUP). Po navedeni zakonski določbi se postopek obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Glede na določbe 2. točke prvega odstavka 263. člena ZUP in 264. člen tega zakona pa se mora navedeni obnovitveni razlog izkazovati s sklicevanjem na podatke konkretnega kazenskega postopka oziroma konkretno osebo, katere kazensko odgovornost zaradi ponareditve podpisa se zatrjuje, in predložitvijo pravnomočne kazenske obsodilne sodbe ali obvestila o tem, da je kazenski postopek ustavljen oziroma da obstajajo okoliščine, zaradi katerih kazenskega postopka ni mogoče začeti. Takih trditev pa predlagatelja v predlogu za obnovo postopka nista postavila, niti nista predložila dokazil, kot bi po navedenem prišla v poštev za izkazovanje uveljavljanega obnovitvenega razloga. To pa pomeni, da nista ravnala tako, kot zahteva 265. člen ZUP, da bi torej v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazala okoliščine, na katere opirata predlog. Zato je po presoji sodišča organ na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP, ker v predlogu okoliščina, na katero se predlog opira, ni bila verjetno izkazana, predlog za obnovo postopka pravilno zavrgel tudi v delu, kolikor se je nanašal na postopek, končan z odločbo z dne 1. 4. 1999.

Kolikor pa sta predlagatelja v predlogu za obnovo postopka zatrjevala tudi, da jima odločba z dne 1. 4. 1999 kot strankama v postopku ni bila nikoli vročena, sodišče dodaja, da sicer v predloženi kopiji spisa vročilnic, na katere se sklicuje prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu, ni našlo. Vendar pa ugotovitev organa o izkazani vročitvi odločbe sprejema kot pravilno, kajti druga dejstva in okoliščine v spisu posredno ugotovitev organa potrjujejo (smiselno drugi odstavek 98. člena ZUP): na odločbi je z dne 25. 5. 1999 potrjena pravnomočnost, iz prejemnega žiga je razvidno, da je bila z istim dnem odločba posredovana na zemljiško knjigo, na podlagi odločbe je zemljiškoknjižno sodišče dne 30. 5. 2000 izdalo sklep o dovolitvi vpisa na podlagi odločbe z dne 1. 4. 1999, ki je bil vročena strankam, med drugim predlagateljema; zato je neprepričljivo zatrjevanje predlagateljev, da jima odločba z dne 1. 4. 19999 ni bila vročena ter da zanjo nista vedela. Sicer pa – če bi jima odločba ne bila vročena, potem ne bi mogla postati dokončna ter se nanjo v predlogu za obnovo postopka predlagatelja ne bi mogla sklicevati, ampak bi pri organu morala najprej zahtevati vročitev odločbe (ter če bi jo izposlovala, bi jo šele nato lahko izpodbijala s pravnimi sredstvi).

Na drugačno presojo sodišča tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe, da tožnica in njen mož v času izdaje zapisnika MUP z dne 8. 10. 1996 in odločbe z dne 1. 4. 1999 še nista bila lastnika parcele, obravnavane v postopkih, v katerih sta bila navedena akta izdana, ter da je bila napaka geodetskega organa, da je sprejemal njune vloge, saj v postopkih tako ni sodeloval zemljiškoknjižni lastnik, kot zahteva zakon. S temi navedbami, s katerimi v bistvu tožnica zatrjuje nezakonitost postopkov in v teh izdanih aktov z dne 8. 10. 1996 in 1. 4. 1999, pa ni mogoče z uspehom izpodbijati kot nepravilne iz formalnih razlogov (zaradi neizpolnjenih formalnih pogojev – nedovoljenosti predloga, ker zapisnik MUP ni upravna odločba in neizkazanosti uveljavljanega obnovitvenega razloga) sprejete negativne odločitve o predlogu za obnovo postopka. Če formalni pogoji za obnovo postopka (kot izhajajo iz prvega odstavka 267. člena ZUP) niso izpolnjeni, se z vprašanjem zakonitosti postopkov, katerih obnovo se predlaga, ni mogoče niti ukvarjati.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. V tožbi predlaganih dokazov z vpogledom v predloženo izvedeniško mnenje in zaslišanjem strank sodišče kot nepotrebno ni izvedlo, saj je o tožbi moglo odločiti, ne da bi moralo dokaze upravnega postopka ponavljati ali dopolnjevati.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.