VSL sodba I Cp 2303/2014

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in zadržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 31. 12. 2010, opr. št. VL 200565/2010, v 1. in 3. točki. Tožencu je naložilo, da naj tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 257,99 EUR.

2Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je zahtevek zastaral. Sodišče bi moralo, ob odsotnosti ustreznih veljavnih predpisov, na podlagi drugega odstavka 3. člena ZS kot pravno podlago za obravnavani primer uporabiti določilo šestega odstavka 357. člena OZ, ki določa, kdaj začne teči zastaralni rok terjatve zavarovalnice proti tretjemu in kdaj terjatev zastara. Zastaralni rok je tako začel teči 24. 10. 2005, ko je prišlo do prometne nesreče, in se je skladno s splošnim zastaralnim rokom iz 352. člena OZ iztekel najkasneje 24. 10. 2010. Tožeča stranka ima namreč nedvoumno položaj zavarovalnice, toženec pa ne more biti v slabšem položaju, kot če bi ga tožila neposredno oškodovanka v prometni nesreči. Tožeča stranka se je v predhodnem postopku, kjer je bila tožena s strani oškodovanke, tudi slabo pravdala in nekritično sklenila sodno poravnavo, in to brez, da bi o škodnem dogodku vprašala toženca, zaradi česar je zdaj ta v slabšem položaju. V tistem postopku se tako ni ugotavljala soodgovornost obeh udeležencev prometne nesreče, sodišče v tistem postopku ni angažiralo izvedenca prometne in medicinske stroke (slednje je po stališču pritožnika problematično zaradi (ne)ustreznega določanja višine škode). Ugovarja tudi predpostavkam, ki jih je v tem postopku uporabil izvedenec prometne stroke, saj te niso verodostojne. Ko dejanskih okoliščin nesreče ni mogoče nedvoumno ugotoviti, bi moralo sodišče presoditi v korist toženca. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je glede zavrnitve ugovora zastaranja navedlo sodišče prve stopnje. 357. člen OZ v obravnavanem primeru ni uporabljiv, saj določa zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah, v obravnavanem primeru pa veljavno sklenjene zavarovalne pogodbe sploh ni bilo. Vozilo toženca namreč nesporno ni bilo zavarovano in zato je tožeča stranka oškodovanki v prometni nesreči skladno s 34. in 36. členom ZOZP izplačala odškodnino. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da gre v obravnavanem primeru za regresni zahtevek v skladu z 41. členom ZOZP, kjer se, ob odsotnosti posebne ureditve, uporablja splošni, petletni, zastaralni rok, ki prične teči z dnem izplačila odškodnine(1). Tožeča stranka je odškodnino izplačala v letu 2010 in v istem letu vložila tožbo, zato njen zahtevek ni zastaran, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče.

6Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi domnevno napačnih predpostavk izvedenca, zaradi katerih naj bi bilo njegovo izvedensko mnenje dvomljivo. Pritožbene navedbe so (podobno kot trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje, na kar je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje) pavšalne in nekonkretizirane, saj toženec ne pojasni, katere točno naj bi bile te napačne predpostavke in zakaj naj ne bi bile verodostojne. Sklicuje se le na to, da bi moral biti že v postopku, ki je tekel na tožbo poškodovanke, angažiran izvedenec prometne stroke, ki bi, ker je takrat še obstajal policijski zapisnik o nesreči, lahko naredil bolj jasne, nedvoumne in verodostojne zaključke. Drži, da toženec ni imel možnosti sodelovati v postopku, ki je tekel med oškodovanko kot tožnico in zavarovalnico kot toženo stranko, ravno zato pa ima toženec v tem regresnem postopku (zoper zavarovalnico) vse ugovore, ki bi jih imel zoper oškodovanca v tistem postopku.

7Sodišče prve stopnje je, da bi izčrpalo toženčeve ugovore, v tem postopku angažiralo izvedenca prometne stroke in njegovo mnenje sprejelo kot strokovno, logično obrazloženo in prepričljivo. V izpodbijani sodbi je povsem pravilno in logično ocenilo, da dvomi, da bi obstoj policijskega zapisnika in vpogled vanj pripomogel k boljši razjasnitvi nesreče, saj je policija prišla na oglede šele naslednji dan, ko sta bili vozili že odstranjeni. Izvedenec je opravil ogled kraja nezgode (za katerega nobena od strank ne trdi, da bi bil kakor koli spremenjen), nato pa je podal svoje izvedensko mnenje, v katerem se je tudi opredelil do diametralno nasprotnih verzij možnosti nastanka nezgode, kot sta ju zatrjevala oškodovanka in toženec. Toženec je sicer podal ugovor izključne odgovornosti oškodovanke, vendar dokazni postopek takega poteka nezgode, kot ga je zatrjeval, ni potrdil.

8Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju tega izvedenskega mnenja in ostalih dokazov, zlasti nasprotujočih si izpovedb udeležencev prometne nesreče, zaključilo, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kateri od udeležencev nezgode je v kakšni meri prispeval k njenemu nastanku(2), zaradi česar je štelo za ustrezno ugotovitev tožeče stranke, da sta oba udeleženca k nastanku nezgode prispevala po enakih delih (in temu v ustrezni višini oškodovanki tudi priznalo in izplačalo odškodnino). Ob tem se je pravilno oprlo na določbo tretjega odstavka 154. člena OZ, ki se uporabi za primere, ko krivde imetnikov premikajočih vozil, udeleženih v nezgodi, ni mogoče zanesljivo ugotoviti.

9Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek v zvezi z višino zahtevka, češ da sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca medicinske stroke. V postopkih, kjer se uveljavlja regresni zahtevek, namreč zadošča, da tožeča stranka zatrjuje in ponudi dokaze o izplačilu odškodnine in njeni višini, na tožencu pa je trditveno in dokazno breme previsoko izplačane odškodnine. Toženec je zgolj pavšalno zatrdil, da je izplačana odškodnina previsoka, svojih trditev pa ni konkretiziral, zato dokaza z izvedencem medicinske stroke sodišču ni bilo treba izvesti. Tožeča stranka je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, namreč predložila odškodninski zahtevek oškodovanke, v katerem je bila natančno opisana zatrjevana nepremoženjska in premoženjska škoda, in drugo dokumentacijo v zvezi z izplačilom škode, toženec pa niti ni določno navedel, zakaj naj bi bila izplačana odškodnina (bodisi kot celota bodisi po posameznih postavkah) previsoka (ob njemu znanem dejstvu, da je ta mnogo nižja od prvotno vtoževane s strani oškodovanke) ali neprimerna (glede na primerljive zadeve iz sodne prakse), niti teh listin ni konkretizirano prerekal.

10S pritožbo uveljavljeni razlogi tako niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

---------------

(1) Tako je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS. Glej npr. sodbo 23. 9. 2010, opr. št. II Ips 404/2009.

(2) Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča (10. točka obrazložitve), da na kritičnem mestu ni možno srečanje dveh nasproti si vozečih vozil, če sta obe vozili v gibanju in če vozita vsak tik ob robu vozišča. Sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo (13. točka obrazložitve), da sta oba voznika vozila nekoliko prehitro glede na razmere na tistem delu ceste in/ali sta oba vsaj deloma odreagirala napačno oziroma prepozno.