VSL sklep II Kp 37326/2012

Pritožbi državnega tožilca se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Z izpodbijanim sklepom Okrožno sodišče v Ljubljani ob ugoditvi ugovorom zoper obtožnico zagovornikov obdolženih A. A., B. B. in C. C., glede obdolženih D. D. in pravne osebe X, d. o. o. pa po uradni dolžnosti, obtožbe ni dopustilo ter je ustavilo kazenski postopek, in sicer pod točko 1 obtožnice glede obdolženega A. za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1, glede obdolženih D., B. in C. pa za kaznivo dejanje pomoči (38. člen KZ-1) pri navedenem kaznivem dejanju, nadalje pod točko 2 obtožnice glede obdolženega A. za nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, pod točko 3 pa glede družbe X, d. o. o. za nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 3. točko četrtega odstavka ZOPOKD ter 7. točko 25. člena istega zakona. Odločilo je še, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki ter nagrada njihovih zagovornikov bremenijo proračun.

Zoper sklep se je pritožil okrožni državni tožilec s SDT RS iz pritožbenega razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugovore zoper obtožnico zavrne. Dne 8. 10. 2014 je vložil še dopolnitev pritožbe v okvirih že uveljavljanega pritožbenega razloga.

Na pritožbo so odgovorili zagovorniki obdolženih B., C. in D. ter izrecno ali smiselno predlagali zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb in odgovorov na pritožbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da se okrožni državni tožilec utemeljeno zavzema za razveljavitev sklepa. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje prenagljena ter pravno zmotna.

Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 stori, kdor pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo (v primeru velike premoženjske koristi ali škode je na mestu pravna opredelitev po drugem odstavku istega člena), zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanja podjetja ali vodenja gospodarske dejavnosti, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ pa stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo (v primeru velike premoženjske koristi ali škode je na mestu pravna opredelitev po drugem odstavku), izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani zakonski znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja.

V obravnavanem primeru je v abstraktnem in konkretnem delu opisa kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1, ki se obdolženim A., D., B. in C. očita pod točko 1 izpodbijanega sklepa, med drugim navedeno, da je A. zlorabil svoj položaj glede razpolaganja s tujim premoženjem in glede upravljanja podjetja s tem, da je v opredeljenih časovnih okoliščinah kot direktor družbe Y, d. o. o. ter obenem kot direktor in lastnik družbe L., d. o. o. po prehodnih dogovorih (sporazumu oziroma pogodbi o poslovnem sodelovanju) z B. in C. (kot lastnikoma in direktorjema družb S. F., d. o. o. in S. N., d. o. o.) ter D. (kot lastnikom in direktorjem družbe T., d. o. o.), ki so prek svojih družb kot pomagači pri očitanem kaznivem dejanju L., d. o. o. zagotovili denarne vložke v opredeljenih vrednostih, s pomočjo teh finančnih sredstev pa je obdolženi A. prek svoje družbe L., d. o. o. pridobil 100 % poslovni delež družbe Y, d. o. o., nakar je (na podlagi opredeljenih kupnih in prodajnih pogodb) posojila, ki jih je družba L., d. o. o. pridobila za 100 % prevzem Y, povrnil z neodplačnim prenosom lastninske pravice na nepremičninah, opreme, pravic po najemnih pogodbah, poslovne dejavnosti, blagovne znamke, licence ter turističnih aranžmajev, kar vse (kot je opisano v tenorju obtožnice) je predstavljalo premoženje družbe Y, d. o. o. in je slednjo na ta način oškodoval v opredeljeni višini, družbi L., d. o. o. pa pridobil (veliko) premoženjsko korist v prav tako opredeljeni višini.

V abstraktnem in konkretnem delu opisa kaznivega dejanja po 244. členu KZ, ki se obdolženemu A. očita pod točko 2 izpodbijanega sklepa, pa je med drugim navedeno, da je obdolženi izrabil svoj položaj s tem, da je v opredeljenih časovnih okoliščinah kot direktor družbe Y, d. o. o. zaposlenim (podrejenim) v tej družbi naročil, naj v opredeljenih primerih pod „glavo“ izstavljenih faktur Y navedejo še družbo X, d. o. o. (katere lastnik in direktor je bil sprva obdolženi, nato pa je lastništvo „pro forma“ prenesel na E. E.) ter transakcijski račun družbe X, d. o. o., kamor so koristniki posameznih aranžmajev zatem nakazali plačila, kljub temu, da je aranžmaje v celoti organizirala družba Y, s čimer je slednji povzročil veliko premoženjsko škodo, družbi X pa pridobil protipravno premoženjsko korist v navedeni višini.

Protipravnost, kot izhaja iz opredelitve splošnega pojma kaznivega dejanja (16. člen KZ-1 in 7. člen KZ), je splošna sestavina vsakega kaznivega dejanja, na glede na to, ali je v posamezni abstraktni normi posebej navedena. Pri predmetnih kaznivih dejanjih po 240. členu KZ-1 in 244. členu KZ je protipravnost storilčevega ravnanja izražena z inkriminacijo zlorabe njegovega položaja ali pravic pri gospodarskem subjektu. Zloraba oziroma izraba položaja kot ena od oblik storilčevega izvršitvenega ravnanja pomeni zlorabo pooblastil, ki izhajajo iz njegovega položaja pri določenem gospodarskem subjektu in ki imajo podlago v predpisih, splošnih aktih ali v odločitvah upravljalskih organov. Gre za to, da storilec zlorabi svoj položaj tako, da dejanj, za katera je (v konkretnem primeru kot poslovodja oziroma direktor družbe) sicer pooblaščen, ne opravi v skladu z njihovim namenom oziroma v skladu z interesi gospodarske družbe. Določbi 240. člena KZ-1 in 244. člena KZ nista (pravi) blanketni normi, ki bi se glede posameznih zakonskih znakov sklicevali na dopolnilne norme v sprejetih predpisih z drugih pravnih področij. V obravnavanih določbah namreč ni neposrednih blanketnih napotitev, ni pa dvoma, da je vendarle treba upoštevati predpise s širšega področja gospodarskega prava, ki urejajo področje, na katerem naj bi storilec protipravno deloval (t. i. tiha blanketa).

Ob zgoraj povzetih opisih kaznivih dejanj v obtožnici pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču državnega tožilca, ki temelji tudi na sodni praksi VS RS (npr. sodba I Ips 444/2007 z dne 16. 12. 2007), da so v opisu dejanj v tenorju obtožbe navedena vsa dejstva ter okoliščine, ki so zakonski znaki kaznivih dejanj po 240. členu KZ-1 in 244. členu KZ. Bistvo očitkov, ki izhajajo iz opisov, je v tem, da je obdolženi A. kot direktor družbe Y, d. o. o. zlorabil svoj položaj poslovodje s tem, ko je posojila družbi L., d. o. o. poplačal s premoženjem družbe Y, d. o. o. (točka 1), oziroma s tem, ko je poskrbel, da so stranke Y plačilo za izvedene turistične aranžmaje dejansko nakazale družbi X, d. o. o. (točka 2). V luči zapisanega ni podlage za sklepanje, da protipravnost kot splošna sestavina kaznivega dejanja ni v zadostni meri opredeljena že v opisu dejanj. Kot direktor Y je imel obdolženi v oškodovani družbi nedvomno vodstvena upravičenja, njegova pooblastila, ki jih je imel kot direktor, ter pravna podlaga zanje pa temeljijo na splošnih predpisih s področja gospodarskega prava in ni potrebno, da bi bila v opisu dejanj še dodatno konkretizirana. Nadalje ni mogoče sprejeti razlogov izpodbijanega sklepa, da okvir obtožbe ni jasno postavljen ter da obdolženec ne ve, zoper kakšne očitke se brani. Prav ima sodišče prve stopnje, da morajo biti zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj konkretizirani z dejstvi in okoliščinami, vendar le do mere, kolikor je to še mogoče in zlasti smiselno.

Glede dejanja pod točko 1 je pritrditi državnemu tožilcu, da je vloga obdolženega A. v zadostni meri opredeljena kot vloga direktorja družbe z omejeno odgovornostjo, ki je zlorabil svoj položaj glede razpolaganja s tujim premoženjem in upravljanja podjetja s konkretiziranim skupkom pravnih poslov. Nadaljnja konkretizacija pravnih norm, ki naj bi jih obdolženi s svojim ravnanjem prekršil, pa glede na to, da v primeru 240. člena KZ-1 ne gre za (pravo) blanketno normo, ni potrebna. Pritožbeno sodišče poudarja, da je ob upoštevanju opisa kaznivega dejanja kot celote protipravno ravnanje obdolženca (dovolj) jasno opredeljeno. Odplačevanje posojil (ki jih je obdolženi oziroma njegova družba L., d. o. o. pridobila povsem neodvisno od obdolženčeve vloge v Y) z neodplačnim prenosom premoženja družbe Y, d. o. o. tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni eklatanten odraz poslovne nezvestobe nosilca poslovodske funkcije do družbe, v kateri svojo funkcijo opravlja, ali z drugimi besedami – predstavlja očitno ravnanje v nasprotju s poslovnimi in siceršnjimi interesi oškodovane družbe. Takšen sklep je skladen z normami pravnih aktov, ki urejajo položaj poslovodne osebe v gospodarski družbi, od katere se nedvomno pričakuje in zahteva ravnanje v dobro družbe (natančneje s skrbnostjo vestnega ter poštenega gospodarstvenika), zaradi česar ni mogoče soglašati z neprepričljivim stališčem izpodbijanega sklepa, da iz opisa dejanja ni razvidno, katera pravna pravila v najširšem pomenu besede naj bi obdolženi s svojim dejanjem prekršil. V posledici zapisanega se ni mogoče strinjati niti z razlogovanjem, da v opisu dejanja ni konkretiziran zakonski znak zlorabe položaja glede razpolaganja s tujim premoženjem in glede upravljanja podjetja (kot je že bilo obrazloženo, gre za pooblastila pri vodenju gospodarske družbe, ki so direktorju imanentna in ne terjajo nadaljnje ali izrecne obtožbene konkretizacije), da iz opisa dejanja izhajajo zgolj pravni posli, ki med gospodarskimi subjekti niso nujno nedovoljeni, ter da ni jasno, v čem se kaže protipravnost obdolženčevega ravnanja.

Tudi glede kaznivega dejanja pod točko 2 državni tožilec utemeljeno graja pravno naziranje sodišča prve stopnje, da v opisu dejanja z ničemer ni konkretizirano, v čem se izkazuje protipravnost ravnanja oziroma kateri pravni okviri poslovanja naj bi bili s tem prekršeni. Pritrditi je pritožbenim navedbam, da je obdolženi A. kljub poslovnim obveznostim do družbe, v kateri je bil direktor, svojim podrejenim naročil, naj na izstavljene račune zapišejo TRR druge družbe, ki je nato prejela izplačila, katerih upnik pa je bil Y. Opisano protipravno ravnanje, kot izhaja iz opisa dejanja kot celote, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča eksemplaričen primer poslovne nezvestobe do interesov družbe, način oškodovanja slednje v posledici preusmeritve pričakovanih plačil k drugemu subjektu pa je naravnost evidenten. Posledično ni mogoče sprejeti razlogov izpodbijanega sklepa, da iz opisa predmetnega dejanja ni razvidno neupravičeno ravnanje obdolženega ali da niso razvidni mehanizmi oškodovanja družbe Y.

V zvezi z navedbami v odgovorih na pritožbo, da že pojmovno ni mogoče govoriti o oškodovanju družbe, v kateri je obdolženec lastnik 100 % poslovnega deleža (t. i. enoosebna d. o. o.), pritožbeno sodišče le kratko izpostavlja stališča v kazenskopravni teoriji,(1) da premoženje gospodarske družbe ni (tudi) premoženje njenega družbenika, zato družbenik z njim ne more prosto razpolagati, dokler gospodarska družba kot pravna oseba obstaja. Za presojo zlorabe položaja ni ključno, če je obdolženi (edini) lastnik poslovnega deleža in s tem (edini) družbenik v gospodarski družbi. Drugačno stališče bi pomenilo, da kazensko pravo tolerira zlorabo družbe s strani njenih družbenikov (družbenika), s tem pa bi se hkrati omajalo tudi eno temeljih izhodišč gospodarskega prava, tj. ločenost premoženja pravne osebe od premoženja njenih družbenikov.

Po presoji pritožbenega sodišča so v opisih kaznivih dejanj po obtožnici tako glede obdolženega A. A., posledično (v skladu z načelom akscesornosti udeležbe) pa tudi glede soobdolžencev, katerim se očita naklepna pomoč pri dejanju pod točko 1, ter glede obdolžene pravne osebe X, d. o. o. (dejanje pod točko 3) navedena vsa odločilna dejstva, s katerimi so konkretizirani abstraktni zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj. Nasprotno stališče sodišča prve stopnje, ki je kazenski postopek ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, torej iz razloga, ker dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, se po oceni pritožbenega sodišča izkaže za prestrogo. V posledici vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ob upoštevanju stališča pritožbenega sodišča v tej odločbi bo moral zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje o ugovorih zoper obtožnico vsebinsko odločiti, česar zaradi sprejete odločitve v izpodbijanem sklepu v dosedanjem postopku ni storil. Državnemu tožilcu ni bilo mogoče slediti pri predlogu, naj ugovore zoper obtožnico zavrne pritožbeno sodišče, saj bi s tem preseglo okvir presojane odločitve v izpodbijanem sklepu ter okvire pritožbenih navedb.

-----------------

(1) Keršmanc, C.: Preslepitve na meji in onkraj pregona – analiza poslovnih goljufij in zlorab položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti v pravosodni praksi. GV Založba, Ljubljana 2014, str. 237.