VSL sodba II Kp 27699/2011

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega A. A. se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A. A. v izrečeni pogojni obsodbi, ob nespremenjenih določenih kaznih 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora za dejanje opisano pod točko 1 in kazni 5 (pet) mesecev zapora za dejanje opisano pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določi

enotna kazen

1 (eno) leto in 10 (mesecev zapora),

ki se ne bo izvršila, če obtoženec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Sicer se pritožba obtoženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 (dejanje pod točko 1) in kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1 (dejanje pod točko 2) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je za dejanje pod točko 1 določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, za dejanje pod točko 2 kazen pet mesecev zapora ter mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen dve leti zapora, ki se ne bo izvršila, če obtoženec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanko N. A. je po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik zaradi prestroge kazenske sankcije in predlagal, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obtožencu izreče bistveno krajšo kazen, s krajšo preizkusno dobo.

Pritožba ni utemeljena, izpodbijano sodbo pa je pritožbeno sodišče spremenilo po uradni dolžnosti.

Meje pritožbenega preizkusa sodbe sodišča prve stopnje so določene v 383. členu ZKP. Po prvem odstavku navedenega člena sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, vendar pa mora vselej po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je podana katera od izrecno naštetih kršitev določb kazenskega postopka in ali je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon (372. člen). Iz vsebine pritožbe izhaja, da zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog iz prvega odstavka 374. člena ZKP, ker ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Zagovornik zatrjuje, da je izrečena kazen prestroga sankcija, ker je obtoženca bivša žena (oškodovanka) provocirala v vinjenem stanju, da se je moral na zahtevo bivše žene izseliti iz skupnega stanovanja, da zaradi tega njun sin ni hotel pričati proti očetu in da sodišče ni upoštevalo olajševalne okoliščine soudeležbe bivše žene pri tem dejanju in nekaznovanosti obtoženca.

Pritožbeno sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti in v okviru pritožbenih navedb presodilo, da je bila obtožencu utemeljeno izrečena pogojna obsodba, ker je družinska skupnost med obtožencem in oškodovanko prenehala, ne živita več skupaj in ker je bil do teh kaznivih dejanj obtoženec neobsojena oseba. Pritožbeno sodišče se ne strinja, da sta posamični določeni kazni za vsako kaznivo dejanje v okviru pogojne obsodbe nepravilno odmerjeni. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ob upoštevanju teže kaznivih dejanj, obtoženčeve krivde ter ugotovljenih obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki jih je navedlo v razlogih sodbe, obtožencu za prvo kaznivo dejanje, ki je časovno tudi trajalo dlje, določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje, storjeno že v času po razpadu družinske skupnosti z oškodovanko, pa kazen pet mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je ugotovilo v izvedenem dokaznem postopku, da je obtoženec izvrševal dolgotrajno, najprej psihično in nato že tudi fizično nasilje (ugašanje cigarete na oškodovankini nogi), ki se je stopnjevalo in nadaljevalo tudi po razpadu družinske skupnosti in celo po odhodu oškodovanke v varno hišo, to družinsko nasilje pa je obtoženec izvajal dnevno in je bila oškodovanka zaradi obtoženčevega grdega ravnanja, žalitev, omejevanja vstopa v stanovanje, spravljena v podrejen položaj, ogrožena in prestrašena. Pred vinjenim obtožencem se je umikala in nikakor ni bilo ugotovljeno, da ga je provocirala v vinjenem stanju. Izselitev iz skupnega stanovanja, pri čemer zagovornik niti ne pove, kdaj in za kolikšno obdobje, pa bi kvečjemu bila lahko posledica izrečene prepovedi približevanja oškodovanki tekom predkazenskega in kazenskega postopka. Poleg tega zagovornik ne upošteva, da je bil obtoženi tisti, ki je oškodovanki preprečeval vstop v stanovanje (enkrat je zamenjal ključavnico na vratih, enkrat pa je na vrata nastavil stole), ter da se je oškodovanka pred obtožencem morala umikati iz stanovanja v varno hišo. Nenazadnje zagovornik te pritožbene trditve o izselitvi iz skupnega stanovanja tudi z ničemer ni izkazal. Zagovornik zatrjuje oškodovankino soudeležbo pri kaznivem dejanju, vendar je ta pritožbena trditev neobrazložena in se je ne da preizkusiti, predvsem pa je v nasprotju z opisom kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe, iz katerega izhaja, da je bila oškodovanka žrtev obtoženčevega nasilnega ravnanja in spravljanja v podrejeni položaj, pri kaznivem dejanju pa je bila udeležena zgolj kot žrtev. Nekaznovanost je bila upoštevana kot olajševalna okoliščina, zato je drugačna pritožbena trditev neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je obtožencu določilo enotno kazen dve leti zapora, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ker je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, in sicer je bila kršena določba 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1. Ta določa, da če je sodišče za kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči tridesetih let zapora. Seštevek obtožencu določenih kazni eno leto in šest mesecev zapora in pet mesecev zapora znaša eno leto in enajst mesecev zapora, sodišče prve stopnje pa je obtožencu v pogojni obsodbi določilo enotno kazen dve leti zapora, kar je več kot seštevek posameznih določenih kazni. Ugotovljeno kršitev kazenskega zakona, ki je v škodo obtoženca, je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe obtoženčevega zagovornika odpravilo tako, da je obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi ob upoštevanju nespremenjenih določenih kazni za kaznivi dejanji na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora, ter določilo preizkusno dobo v enakem trajanju, kot je to storilo sodišče prve stopnje, v trajanju štirih let. Določeno enotno kazen pritožbeno sodišče ocenjuje kot primerno in pravično ter zakonito glede na število kaznivih dejanj in okoliščine storitve, predvsem pa ob upoštevanju nasilja, ki ga je obtoženec vsakodnevno izvajal nad oškodovanko in ga ni od tega odvrnila niti razveza zakonske zveze in odhod oškodovanke v varno hišo, pritožbeno sodišče pa je upoštevalo tudi težje posledice izvršenih kaznivih dejanj za oškodovanko, kar je ugotovilo sodišče v razlogih izpodbijane sodbe. Zagovornik predlaga določitev krajše preizkusne dobe, vendar se pritožbeno sodišče z njim ne strinja. Zagovornik iste okoliščine uveljavlja tako za znižanje določene enotne kazni in skrajšanje preizkusne dobe, vendar pa so v pritožbi uveljavljane okoliščine ali že upoštevane v sodbi sodišča prve stopnje ali pa ne obstojijo, zato je pritožbeni predlog tudi v zvezi s skrajšanjem preizkusne dobe neutemeljen. Tudi zato, ker obtoženca ni odvrnil od nadaljnjega izvrševanja kaznivega dejanja zoper bivšo ženo razpad zakonske zveze in njen umik pred nasiljem v varno hišo. Zato se pritožbeno sodišče strinja, da je daljša preizkusna doba povsem primerna, tudi zaradi v pritožbi izkazanega nekritičnega odnosa obtoženca do storjenih kaznivih dejanj. Po povedanem je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Drugih kršitev procesnega in materialnega zakona, pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP ni ugotovilo.

Ker je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno deloma v obtoženčevo korist, pritožbeno sodišče sodne takse kot stroška pritožbenega postopka ni določilo (drugi odstavek 98. člena ZKP), drugi stroški pa niso nastali, ker je bil obtožencu postavljen zagovornik z odločbo o brezplačni pravni pomoči tudi za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje v kazenskem postopku.