VSL sodba I Cpg 210/2013

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, (I.) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 136.109,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po obrestni meri 5% od 12.1.2009 do plačila in (II.) da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 6.227,80 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne in ji naloži povračilo vseh stroškov, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena stranka je z družbo I. d. o. o. (v nadaljevanju zavarovanec) sklenila pogodbo št. 411499/2008 o zavarovanju prevozniške odgovornosti zasebnega prevoznika za škode na pošiljkah v mednarodnem cestnem prometu (v nadaljevanju: Pogodba). Predmet zavarovanja je zavarovančeva prevozniška odgovornost, med drugim tudi za popolno fizično izgubo stvari (1. člen Pogodbe). To med strankama ni sporno. V 4. členu pogodbe je določeno, da zavarovalnica v nobenem primeru ne povrne škode, četudi je zavarovanec po splošnih predpisih zanjo odgovoren, če je ta nastala kot posledica enega izmed naslednjih vzrokov oziroma, če gre za nižje navedeno stanje. 1. točka 4. člena Pogodbe pa določa pod naslovom Zli namen ali groba malomarnost, da zavarovalnica ne povrne škode, ki nastane zaradi zavarovančevega zlega namena ali grobe malomarnosti (prvi odstavek); v drugem odstavku pa določa, da se poprej navedena izključitev ne nanaša na zavarovančevega voznika, če zavarovanec za njegov zli namen ali grobo malomarnost ni vedel in ju ni mogel preprečiti.

6Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem navedlo, da bi bilo določilo, ki bi izključevalo jamstvo tožene stranke glede krivde izven naklepa, nično. S takim stališčem se višje sodišče ne strinja. Naklepna dejanja so že po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju: OZ) izključena iz jamstva zavarovalnice (944. člen OZ (1)). Stališče, da OZ določa kogentnost določb glede zavarovalne pogodbe, razen če je odmik izrecno dopusten oziroma zakon določa dispozitivnost, pri čemer mora biti odmik v nedvomnem interesu zavarovanca, je sicer pravilno (924. člen OZ (2)). Vendar pa to še ne pomeni, da iz jamstva zavarovalnice ne bi smele biti izključene tudi škode, povzročene iz velike malomarnosti. Ni sicer dvoma, da to ni v interesu zavarovanca. Pa vendar je povsem jasno, da je že pri obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti izključeno jamstvo v primeru, da je bil voznik pod vplivom alkohola, tako ravnanje pa ustreza veliki oziroma hudi malomarnosti (tako že Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, IV. knjiga, str. 2458).

7Po oceni višjega sodišča ni mogoče zaključiti, da bi 953. člen OZ brezizjemno prepovedoval izključitev jamstva za škodo, povzročeno iz velike malomarnosti. Določilo 3. odstavka 953. člena OZ (3) je moč razlagati le tako, da je zavarovalnica dolžna zavarovancu povrniti vsako škodo, tudi tisto, ki jo oseba, za katero zavarovanec odgovarja, povzroči iz velike malomarnosti, lahko pa zaradi izključitve jamstva (če je tako seveda določeno) plačano odškodnino izterja od povzročitelja.

8Še posebej pa to velja za primer zavarovanja pred odgovornostjo. To zavarovanje je še posebej urejeno v posebnem odseku 2. oddelka (Premoženjsko zavarovanje) XXVI. poglavja (Zavarovalna pogodba) druge knjige (Posebni del) Obligacijskega zakonika – 964. in 965. člen OZ. Ta določila pomenijo odmik od splošnega pravila o učinkih pogodbe le med pogodbenikoma. Gre za posebno vrsto premoženjskega zavarovanja, kjer je poleg varstva zavarovanca pred odškodninskimi zahtevki pomembna tudi zaščita oškodovanca. Obveznost zavarovalnice do oškodovanca nastane, le če tretji oškodovanec zahteva odškodnino, pri tem pa je njena odgovornost do oškodovanca omejena le z zavarovalno vsoto (964. člen OZ (4)). Glede na določilo 1. odstavka 965. člena OZ (5) pa je mogoče zaključiti, da je zavarovalnica oškodovancu dolžna povrniti vsako škodo, tudi tisto, ki je povzročena iz v pogodbi izključene oblike krivde – velike malomarnosti. To je posledica tega, da je táko zavarovanje primarno institut v korist oškodovanca, táko varstvo pa mora biti predvsem učinkovito, še zlasti zato, ker oškodovanec ni pogodbena stranka (6). Glede na navedeno je tako zavarovalnica dolžna oškodovancu povrniti vsako škodo, za katero odgovarja zavarovanec, morebitne izključitve jamstva pa zavarovalnica lahko uveljavlja le v razmerju do svojega zavarovanca ali v razmerju do povzročitelja škode.

9V razmerju do oškodovanca (pri tem v pritožbenem postopku ni sporno, da je namesto osnovnega oškodovanca v to razmerje vstopila tožeča stranka, ki je le-temu povrnila škodo) je za škodo, ki je nastala zaradi izgube tovora, odgovoren zavarovanec tožene stranke, kar med strankama ni sporno. Zaradi posebnih določb glede zavarovanja pred odgovornostjo (prej navedeni 1. odstavek 965. člena OZ) mora zavarovalnica to škodo oškodovancu tudi povrniti, morebitne izključitve jamstva pa v tem razmerju ne more uveljavljati. To pa nadalje pomeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati vtoževani znesek, morebitne povračilne zahtevke zaradi izključitve jamstva pa lahko uveljavlja le do svojega zavarovanca ali do povzročitelja škode in se to razmerje oškodovanca ne tiče in ne vpliva na njegove pravice.

10Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, čeprav delno iz drugih razlogov. Pri tem dejansko stanje med pravdnima strankama niti ni bilo sporno (kako je prišlo do škodnega primera in kaj je vsebina zavarovalne pogodbe), zato višjemu sodišču ni jasno, kako lahko tožena stranka očita sodišču prve stopnje nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Okoliščine sklenitve zavarovalne pogodbe so glede na zgoraj navedeno nepomembne, sam škodni dogodek pa je sploh nesporen, zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje S. Š. Izpodbijana sodba je tudi dovolj obrazložena in v njej ni zaznati v pritožbi očitanih kršitev iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako višje sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je izpodbijano sodbo potrdilo (peta alineja 358. člena ZPP).

11Tožena stranka izpodbijani sodbi tudi očita, da se je glede v njej vsebovanega sklepa o stroških ne da preizkusiti. Ta odločitev predstavlja sklep, standard obrazloženosti sklepov pa je nižji od standarda obrazloženosti meritorne odločbe. Glede sklepa o stroških zato zadostuje obrazložitev v obliki, kot jo je podalo sodišče prve stopnje. Za postopek in za narok je v Zakonu o odvetniški tarifi nagrada predpisana glede na vrednost spornega predmeta, enako velja tudi za sodno takso. Tožeča stranka je svoje stroške specificirala, zneski, ki jih je sodišče priznalo, pa so razvidni iz l. št. 50 spisa. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da zadostuje, če so konkretni stroški razvidni že iz spisa, poleg tega pa sodišče v spisu tudi na enem od stroškovnikov navede, kaj od tega in koliko je priznalo. Sklep o stroških se tako da preizkusiti, tožena stranka pa bi morala konkretno navesti, s katerim delom priglašenih stroškov se ne strinja, česar pa ni storila. Tudi ta del pritožbe je tako neutemeljen, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo tudi v stroškovnem delu (2. točka 365. člena ZPP).

12Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala na podlagi 154. člena ZPP sama nositi svoje stroške. Stroški tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo pa niso bili potrebni v smislu 155. člena ZPP, saj z njim ni prispevala k odločitvi višjega sodišča, zato bo tudi ona morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

------------------

(1) Ta določa: Če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro, zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve, nasprotno pogodbeno določilo pa je nično.

(2) Ta člen določa:

1Pogodba se sme odmakniti samo od tistih določb tega poglavja, v katerih je to izrecno dopustno, ter od tistih, ki pogodbenikom omogočajo ravnati tako, kakor hočejo.

2Odmik od drugih določb, če ni prepovedan s tem ali s kakšnim drugim zakonom, je dopusten samo, če je v nedvomnem interesu zavarovanca.

(3) Ta določa: Če pa nastopi zavarovalni primer, je zavarovalnica dolžna povrniti vsako škodo, ki jo je povzročil kdo, za katerega ravnanje zavarovanec kakorkoli odgovarja, ne glede na to, ali je bila škoda povzročena iz malomarnosti ali namenoma.

(4) Ta določa:

1Pri zavarovanju pred odgovornostjo odgovarja zavarovalnica za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom, le, če tretji oškodovanec zahteva odškodnino.

2Zavarovalnica trpi v mejah zavarovalne vsote stroške spora o zavarovančevi odgovornosti.

(5) Ta določa: Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti.

(6) Tako tudi Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), GV založba, IV. knjiga, strani 886-891 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 157/2011 z dne 8. 3. 2011.