924. člen OZ

Predlog se zavrne.

Tožeča stranka trdi, da je zaradi odtujitve blaga iz carinskega skladišča treba plačati tudi carinske in druge dajatve. Iz carinske odločbe, na katero se sklicuje, izhaja, da je zavezanka za plačilo dajatev in realnih obresti za manjko blaga v carinskem skladišču zaradi vloma z dne 7. 12. 2011. Ob uporabi drugega odstavka 948. člena OZ tako višje sodišče ugotavlja, da je tudi tožeča stranka tista, ki je imela ob nastanku zavarovalnega primera premoženjski interes za to, da ta ne bi nastal. Carinska odločba - in iz nje izhajajoča škoda v obliki plačila carinskih dajatev, je namreč prav posledica škodnega dogodka, spornega vloma. Sodišče prve stopnje je sprejelo ugovor tožene stranke, da so zaposleni delavci, če opravljajo delo na delovnem mestu, kjer so zavarovane stvari, v stalnem stiku s premoženjem, iz česar izhaja povečano tveganje, ki ga zavarovalnica ni prevzela. Vendar je odmik od kogentnih zakonskih določb o zavarovalni pogodbi dopusten samo, če je v nedvoumnem interesu zavarovanca. Pravica do povrnitve škode, ki jo je povzročil kdo, za katerega ravnanje zavarovanec kakorkoli odgovarja, ne glede na to, ali je bila škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti,

Ker temelji obveznost toženke na pogodbi o zavarovanju odgovornosti, je z vidika obveznosti toženke, pravno nepomembno razlikovanje med objektivno in krivdno obliko odškodninske odgovornosti. Najprej je bistveno, katera tveganja sta pogodbenika vključila v zavarovalno pogodbo odgovornosti in katera tveganja sta na drugi strani izključila. Toženka - zavarovalnica v prvi vrsti ne odgovarja zato, ker bi bila "odškodninsko odgovorna" (objektivno ali subjektivno), temveč zaradi pogodbenega prevzema odgovornosti sklenitelja zavarovanja.

V konkretnem primeru sta se stranki dogovorili za obročno plačilo premije - ob dodatni klavzuli na polici, da v primeru, če ob sklenitvi pogodbe ni plačan prvi obrok premije, ne nastopi obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi dogovorjeno zavarovalnino ali odškodnino. S tem sta stranki v okviru dopustnega dogovora glede nastopa zavarovalnega jamstva tega vezali na plačilo prvega obroka premije. Hkrati sta se dogovorili, da se v primeru, če se ta plača po računu, ki običajno določa rok plačila, to šteje kot dogovor o tem, da je treba premijo plačati ob sklenitvi zavarovalne pogodbe. Posledice neplačila premije ureja 937. člen OZ. Razlikuje situacije, ko je dogovorjeno plačilo premije ob sklenitvi pogodbe, in situacije, ko je dogovorjeno plačilo premije po sklenitvi pogodbe. Ne razlikuje pa med enkratnim in obročnim plačilom premije. Ker je bilo v konkretnem primeru, glede na obrazloženo, veljavno dogovorjeno, da je treba prvi obrok premije plačati ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, je treba za presojo posledic neplačila (prvega obroka) premije uporabiti prvi odstavek 937. člena OZ, ki določa, da v takem primeru začne teči obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi do

Traktor v škodnem dogodku ni bil v uporabi kot vozilo, ampak kot delovni stroj za poganjanje traktorskega priključka - hidravličnega cepilnika, pri delu s katerim se je tožnik poškodoval. S klavzulo KL 2505 ("Jamstvo za razširitev zavarovalnega kritja za škode, ki izvirajo iz dejavnosti delovnih vozil") je bilo očitno dogovorjeno širše kritje, kot ga nudi obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Pri dodatni klavzuli gre za prostovoljno zavarovanje, v kar Evropsko pravo ne posega. Pri presoji dogovorjene dodatne klavzule je treba izhajati iz pogodbene avtonomije strank (3. člen OZ in za zavarovalno pogodbo specialni 924. člen OZ) in splošnih predpisov obligacijskega prava (OZ). Traktor je motorno vozilo, konstruirano tako, da vozi, vleče ali potiska traktorske priključke in se uporablja za njihov pogon ali za vleko priklopnega vozila. Razlaga zavarovalne klavzule na način, kot ga ponuja tožeča stranka, se izkaže za povsem mogočo in tudi logično prepričljivo. Če je škoda, ki nastane zaradi uporabe traktorja kot (delovnega) vozila, zajeta z obveznim avtomobilskim zavarovanjem, se mora razširitvena klavzula raztezati na škodo, nastalo na nek drugačen način uporabe

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je zaradi neplačila prvega obroka premije ob upoštevanju dogovora o obročnem odplačilu premije nastopilo zavarovalno jamstvo oziroma odgovornost tožene stranke kot zavarovalnice za plačilo škode.

Tako iz Ponudbe zavarovalnici za sklenitev zavarovanja odgovornosti (priloga B2 spisovnega gradiva), kot iz zavarovalne police (priloga B4 spisovnega gradiva) izhaja, da sta stranki dogovorili plačilo zavarovalne premije v obrokih. Navedeno pomeni, da je bilo dogovorjeno plačilo zavarovalne premije po sklenitvi pogodbe, zaradi česar je treba obveznost toženke presojati po drugem odstavku 937. člena OZ.

Izpodbijana vmesna sodba ni sodba presenečenja, za katero v pravni teoriji in sodni praksi velja, da je o njej mogoče govoriti tedaj, če sodišče brez ustreznega materialno procesnega vodstva spremeni torišče spora tako, da odloči na pravni podlagi, ki je stranki nista pričakovali in zato nista mogla navajati dejstev in predlagati dokazov, pomembnih za odločanje sodišča na spremenjeni podlagi. Sodišče prve stopnje je v okviru pripravljalnega naroka po 279.c.členu ZPP skladno z določbo 279.č. člena ZPP tudi izdelalo program vodenja postopka in pri tem navedlo, da bo glede zahtevka tožeče stranke odločilo po temelju. Tako sta pravdni stranki lahko pričakovali izdajo vmesne sodbe in ta ne more biti sodba presenečenja, še zlasti ne ker je o njen moč govoriti le tedaj, če je sodba izdana v posebni procesni situaciji, kot je pojasnjeno, za takšno pa v obravnavanem primeru ne gre. S sklenitvijo zavarovalne pgodboe nastopijo formalni učinki zavarovalne pogodbe, ki se kažejo v obstoju zavarovalne pogodbe, medtem ko materialnopranvi učinki zavarovalne pogodbe, da zavarovlanica ob nastanku zavarovalnega primera izplača zavarovalnino ali odškodnino nastopijo9 v odvisnosti od dogo

Četudi bi bilo na podlagi trditev tožene stranke in povzetih izpovedb moč sklepati, da je bila krita le "upravljalska" odgovornost, izključena pa "strokovna", "poklicna", je bilo med strankama ob sklepanju pogodbe očitno kljub temu nejasno (oziroma sta si to razlagali vsaka po svoje), kaj so bili konkretni dogovorjeni zavarovani riziki, glede na to, da so zavarovane osebe (med njimi tožnik) po svoji funkciji v banki opravljale praktično izključno "upravljalsko", odločevalsko funkcijo, kar je tudi bistvo vodstvenih in vodilnih delavcev (kakor se glasi naslov police), četudi je bila ta tudi strokovna, saj je šlo za bančne posle (kreditiranje). Nobenega razumnega razloga ni, da bi stranka ne imela možnosti uveljavljati svoj zavarovalni zahtevek znotraj istega roka, če pride do podaljšanja pod drugimi pogoji (kot v konkretnem primeru), kot v primeru, če do podaljšanja ne pride. Z drugačno razlago bi bilo dejansko zavarovanje izključeno oz. omejeno (pod novimi pogoji) za nazaj, kar pa ni dopustno.

Zavarovanje odgovornosti članov organov vodenja ali nadzora oziroma zavarovanje D & O ("directors and officers liability insurance") nekoliko odstopa od klasičnega zavarovanja odgovornosti. Njegov predmet ni nujno odgovornost zavarovanca do tretje osebe, temveč so najpogostejše t. i. notranje tožbe, pri katerih sta tožeča in tožena stranka zavarovani po isti zavarovalni polici. Kritje v primeru "D&O zavarovanja" je predvideno za zahtevke, naslovljene na direktorje ali vodilne delavce zaradi napačnih dejanj, ki so jih storili v funkciji, ki jo opravljajo znotraj podjetja. D&O zavarovalne police ne krijejo zahtevkov, ki izvirajo iz poklicne odgovornosti posameznikov (izključitev poklicne odgovornosti ("Professional Liability Exclusion")), ki niso povezani z dejavnostjo zavarovane družbe. Razlaga sodišča druge stopnje, da je zavarovalno kritje izključeno za vsako škodo, povezano s poslovanjem družbe ali zavarovanca, oziroma škodo zaradi strokovne napake, tudi pri vodenja uprave, nasprotuje samemu namenu sklenjenega zavarovanja in izniči njegov pomen. Ob povedanem je razlaga sporne klavzule (pre)široka ter, če bi bila takšna razlaga edina možna, je sama klavz

Sodna praksa tudi v takšnih primerih kot je obravnavani dopušča dokazovanje, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z okoliščino, ki je podlaga za izgubo zavarovalnih pravic, saj šteje, da so takšna določila splošnih pogojev v nasprotju s samim namenom prostovoljnega nezgodnega zavarovanja, ki je v ustvarjanju lastne (in družinske) socialne varnosti in pokrivanju finančne vrzeli, ki nastane kot posledica nezgode.

Izključitev zavarovalničine odgovornosti velja le, če škodo namenoma povzročijo zavarovalec, zavarovanec ali zavarovalni upravičenec. Če škodo povzroči kdo, za katerega ravnanje zavarovanec kakorkoli odgovarja, je zavarovalnica dolžna povrniti vsako škodo ne glede na to, ali je bila škoda povzročena iz malomarnosti ali namenoma (tretji odstavek 953. člena OZ). Takšna izjema od izključitve kritja velja tudi v primeru, ko bi zavarovalnica tovrstno kritje s pogodbenim določilom izključila. Zavarovalnica ne more izključiti kritja zaradi naklepnega ali malomarnega ravnanja oseb, za katere zavarovanec odgovarja.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je, da je vzročno zvezo med dejstvom, katerega posledica je izguba zavarovalnih pravic, in nastankom škode mogoče izpodbijati. Sporni Splošni pogoji zavarovanja izrecno ne izključujejo ugovora neobstoja relevantne vzročne zveze in je zato odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi toženkine pritožbe (v segmentu, ki je pomemben za odločanje o reviziji) pravilna že ob upoštevanju logične razlage spornih splošnih pogojev zavarovanja.

V primerih, ko se zmota nanaša na okoliščine, ki so jih stranke imele za negotove ali sporne že takrat, ko so sklepale poravnavo, zmote v smislu ničnosti po 1058. členu OZ ni mogoče uveljavljati.

Resda je v omenjenih Splošnih pogojih (9. člen) določeno, da v takšnem primeru velja zavarovano kritje šele po plačilu premije, vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšna pogodbena ureditev v direktnem nasprotju s prisilnimi predpisi in je zato nična (prvi odstavek 86. člena OZ). Zakonske določbe drugega, tretjega in petega odstavka 937. člena OZ, ki so kogentne narave (924. člen OZ), namreč drugače urejajo pravne posledice, če premija ob zapadlosti ni plačana v primeru, da je z zavarovalno pogodbo dogovorjeno, da je treba premijo plačati šele po sklenitvi pogodbe. V takšnem primeru zakon namreč ne predvideva, da začne teči obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določeno zavarovalnino ali odškodnino, naslednji dan po plačilu premije (primerjaj prvi odstavek 937. člena OZ, kjer je urejena pogodbena situacija, ki vključuje dogovor o plačilu premije ob sklenitvi pogodbe), temveč obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi dogovorjeno zavarovalnino ali odškodnino, preneha šele, če premija, ki ob zapadlosti ni bila plačana, ni plačana niti po 30-ih dneh od dneva, ko je bilo zavarovancu vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije (tretji

Zavarovalnica zvišanja premije zaradi spremenjenih okoliščin ne more uveljavljati, z izjemo primerov, določenih v 938. členu OZ. S tem členom je zakonodajalec posebej uredil možnost spremembe višine premije kljub temu, da bi tako možnost zavarovalnica tudi v primeru spremembe osebnih okoliščin zavarovanca imela že po splošnih pravilih (112. do 115. člen OZ). Gre torej za posebne (specialne) določbe o dopustnosti spreminjanja višine zavarovalne premije, ki jih dopolnjuje še 940. člen OZ, ki določa, kdaj ima zavarovanec pravico zahtevati ustrezno zmanjšanje premije. Odmik od te posebne ureditve ni dopusten (prvi odstavek 924. člena OZ).

Ker je bilo ugotovljeno, da je bilo plačilo premije dogovorjeno po sklenitvi pogodbe, začne obveznost zavarovalnice teči na dan, v pogodbi določen kot dan začetek zavarovanja. S pritožbenimi trditvami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo klavzule, navedene na polici, iz katere izhaja, da šteje dogovor o obročnem plačilu premije z zapadlostjo obroka po datumu sklenitve zavarovalne police za dogovor o takojšnjem plačilu prvega obroka premije, tožena stranka ne more uspeti. Zavarovalna pogodba se sme odmakniti samo od tistih zakonskih določb o zavarovalni pogodbi, v katerih je to izrecno dopustno, ter od tistih, ki pogodbenikom omogočajo ravnati tako, kakor hočejo, zato je sklicevanje na avtonomijo urejanja pogodbenih razmerij neutemeljeno.

Zavarovalna pogodba se sme odmakniti samo od tistih določb OZ, v katerih je to dopustno in samo v korist zavarovanca.

Sporno določilo splošnih pogojev tožnici omogoča, da v primeru, da zavarovalec priporočene pošiljke ne dvigne, šteje, da je opomin prejel z dnem prejetja pošiljke na pošto. To pa ustvarja fikcijo, ki je v nasprotju z namenom določbe drugega odstavka 969. člena OZ, saj gre za določbo, ki za nastop zahteva vedenje zavarovalca, da bo zaradi neplačila premije lahko nastopila zakonska sankcija odstopa od pogodbe. Določba splošnih pogojev je zato v nasprotju z namenom določbe drugega odstavka 969. člena OZ, saj gre za ureditev, ki jo določba drugega odstavka 969. člena OZ ne dopušča, ker je namen določbe v obvestitvi zavarovalca o sankciji.

Podlaga in izhodišče premoženjskega zavarovanja je odškodninsko načelo. Zavarovalnina ne more biti večja od nastale škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera. Obogatitev zavarovanca z zavarovalnino je izrecno prepovedana v drugem odstavku 949. člena OZ. Nihče z zavarovanjem ne more dobiti več, kot je izgubil. Pravno relevantna prodajna cena, od katere se obračuna DDV, je v obravnavanem primeru cena 1.434,47 EUR, in ne cena blaga pred znižanjem (30.846,45 EUR), ki je tožnik ni plačal. Odločilna je cena konkretnega zavarovanega blaga. To je (prodajna) cena v znižani vrednosti. Sodišče jo je pravilno ugotovilo na podlagi računa, s katerim je tožnik uveljavljal zavarovalnino, ugotavljanje z izvedencem ni bilo potrebno. Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno. Za vtoževani višji znesek DDV po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik ni bil oškodovan. Z njegovim plačilom bi bil v nasprotju z zakonom in pogodbenimi določili obogaten. Zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.