UPRS sodba in sklep I U 143/2013

Tožba zoper delno odločbo Upravne enote Kamnik št. 321-208/1992 z dne 23. 11. 2011 se zavrne.

Tožba zoper sklep Upravne enote Kamnik št. 321-208/1992 z dne 7. 12. 2011 se zavrže.

Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Upravna enota Kamnik (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano delno odločbo zavrnila zahtevo tožnice kot pravne naslednice A. z.o.o. za vračilo lastnih investicijskih vlaganj v objekta „B.“ in „C.“ v ..., stoječa na parc. št. 50/4 in 50/1, obe k.o. ... V obrazložitvi odločbe organ navaja, da sta bila navedena objekta v last upravičenca do denacionalizacije pokojnega D.D. vrnjena z delno odločbo z dne 28. 7. 2003, ki je postala pravnomočna 22. 9. 2003. A., ki je imela ta objekta v najemu, je uveljavljala zahtevek za vračilo lastnih vlaganj. Po 26. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98, v nadaljevanju ZDen-B) se je rok, v katerem so lahko najemojemalci poslovnih prostorov in stanovanj priglasili zahtevke iz naslova vlaganj, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, iztekel 5. 1. 1999. Navedeni rok je prekluzivne narave, zato po njegovem preteku pravica do vložitve zahteve iz naslova vlaganj v nepremičnine ugasne. Ker iz podatkov spisa ni izhajalo, da bi bila zahteva za vlaganja vložena do 5. 1. 1999, niti tožnica te okoliščine ni mogla izkazati po posebnem pozivu organa z dne 7. 11. 2011, je prvostopenjski organ zahtevo tožnice za vlaganja zavrnil.

Z izpodbijanim sklepom pa je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo tožnice za izločitev uradne osebe, ki vodi postopek denacionalizacije premoženja pokojnega D.D., v delu glede povrnitve vrednosti investicijskih vlaganj tožnice, ker tožnica ni izkazala okoliščin, ki bi vzbujale dvom o nepristranosti uradne osebe.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 10. 12. 2012 zavrnilo pritožbi tožnice zoper izpodbijana odločbo in sklep.

Tožnica vlaga tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev materialnega predpisa ter kršitev pravil postopka. Navaja, da je z izpodbijano odločbo poseženo v njene z Ustavo zajamčene človekove pravice iz 14., 22. in 34. člena Ustave. Zmotno je pravno stališče prvostopenjskega organa, da je rok za priglasitev investicijskih vlaganj najemnikov 5. 1. 1999 prekluziven ter nima opore ne v zakonu ne v sodni praksi. Rok, ki je določen v 26. členu ZDen-B, in ki tudi zavezuje k ukrepanju organ, ne pa stranke, je procesni (tako tudi sodba tega sodišča, Zunanjega oddelka v Mariboru, U 10/2000). V skladu s pozivom denacionalizacijskega organa v konkretnem primeru, naj najemojemalci in upravičenci do vrnitve v 60 dneh od uveljavitve ZDen-B priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj v nepremičnine oziroma zmanjšanja vrednosti nepremičnin, so bila sporna vlaganja tudi priglašena. Če ne bi bilo tako, organ v denacionalizacijski odločbi v letu 2003 ne bi navedel, da bo o vlaganjih odločil z dopolnilno odločbo, pač pa bi zahtevo že tedaj, če bi bila prepozna, zavrgel, saj je po uradni dolžnosti dolžan preizkusiti procesne predpostavke za vodenje postopka, in to takoj po vložitvi vloge. Tako pa je v denacionalizacijski odločbi v letu 2003 odločil o temelju zahteve za vlaganja, glede višine pa napovedal izdajo dopolnilne odločbe. Zato organ nima podlage v zakonu, da poseže, kot je to storil z izpodbijano odločbo, v pravnomočno odločitev o zahtevi za povrnitev vlaganj. Za odločitev, kot jo je sprejel prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, pa v obrazložitvi odločbe tudi niso navedeni odločilni razlogi ter se odločbe ne da preizkusiti. Tožnica dalje navaja, da je bila v teku denacionalizacijskega postopka izvedena pripojitev A. k tožnici, tožnico pa je v postopku tudi zastopalo že več pooblaščencev, zato je možno, da tožnica ne razpolaga z vso dokumentacijo, ki se nanaša na zadevo. Kljub vsemu je 22. 11. 2011 posredovala upravnemu organu dokument, ki govori v prid njeni trditvi, da so bila vlaganja pravočasno priglašena, in sicer pripravljalni spis A. z dne 19. 10. 2000, vendar se drugostopenjski organ do tega dokumenta v svoji odločbi nezakonito ni opredelil. Tudi ne drži, da bi tožnica na zahtevo upravnega organa ne posredovala vseh zahtevanih dokumentov zaradi dokazovanja višine vlaganj. Glede na navedeno gre za kršitev temeljnih načel postopka, najmanj za kršitev načela zakonitosti, varstva pravic občanov in varstva javnih koristi, načela materialne resnice, načela zaslišanja stranke ter načela pravnomočnosti. Zato je iz navedenih razlogov nezakonita tudi odločitev drugostopenjskega organa, ki vsebinsko sploh ni presojal pritožbenih navedb. Obrazložitev drugostopenjskega organa je tako skopa, da vsebinski preizkus odločbe ni mogoč. Zato tožnica uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Po mnenju tožnice pa je nezakonit tudi izpodbijani sklep, s katerim je odločeno o njeni zahtevi za izločitev uradne osebe. Tožnica je namreč jasno navedla razloge odklonilne narave. Izpodbijanega sklepa se ne preizkusiti, kajti iz obrazložitve ne izhajajo razlogi za odločitev. Po mnenju tožnice je uradna oseba izrazito pristranska, za te svoje trditve pa je tožnica tudi navedla okoliščine, ki jih potrjujejo. Odklonilni odnos uradne osebe do tožnice jasno izhaja iz dopisa organa z dne 7. 11. 2011 in ta dopis je dokaz, da uradna oseba nima namena voditi postopka pravilno in zakonito, pač pa arbitrarno z ocenjevanjem dotedanjega dela pooblaščenke tožnice. Zato drugostopenjski organ tudi ne bi mogel pritrditi izpodbijanemu sklepu. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijana upravna akta prve in druge stopnje odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo poslalo v odgovor kot prizadetim strankam vlagateljem zahteve za denacionalizacijo, vendar odgovora na tožbo niso podali.

K I. točki izreka:

Tožba zoper izpodbijano odločbo ni utemeljena.

ZDen-B je v 26. členu določil, da je organ, ki vodi (denacionalizacijski) postopek, dolžan pozvati vse najemojemalce poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičence do vrnitve, da v roku 60 dni od uveljavitve tega zakona priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj v nepremičnine oziroma zmanjšanja vrednosti nepremičnin. Sodišče se s prvostopenjskim organom strinja, da je rok iz navedene zakonske določbe, ki se nanaša na uveljavitev materialne pravice, to je povrnitve vlaganj v denacionalizirano nepremičnino, s katerimi je bila povečana njena vrednost (25. člen ZDen) oziroma odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti denacionalizirane nepremičnine (26. člen ZDen), materialni rok, in prekluzivni, s pretekom katerega materialna pravica preneha, ki ni podaljšljiv in ga mora organ upoštevati po uradni dolžnosti. Navedeni 60-dnevni rok je po določbi 26. člena ZDen-B tekel od uveljavitve tega zakona (s sklepom Ustavnega sodišča je bilo izvrševanje ZDen-B začasno zadržano do končne odločitve v postopku za oceno ustavnosti tega zakona, ta (odločba) pa je bila objavljena v Uradnem listu št. 76/98 z dne 6. 11. 1998), to je od 7. 11. 1998 ter se je tako iztekel 5. 1. 1999. Tako pa je v izpodbijani odločbi navedel tudi prvostopenjski organ. Sodišče glede na navedeno pritrjuje pravnemu stališču prvostopenjskega organa, da je po izteku tega roka (5. 1. 1999) vložena zahteva za povrnitev vlaganj v nepremičnino oziroma za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine, če se nanaša na denacionalizacijski postopek, ki do uveljavitve ZDen-B še ni bil pravnomočno končan (za končane postopke namreč na podlagi 24. člena ZDen-B velja enoletni rok od uveljavitve tega zakona), prepozna. Po povedanem sodišče tako ne pritrjuje navedbam tožnice, da je rok iz 26. člena ZDen-B procesni rok, ki se nanaša na ravnanje organa. Sodišče se pri tem opira tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča; iz sodb tega sodišča I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004 in X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007 namreč izhaja stališče, da je rok iz 26. člena ZDen-B materialni prekluzivni rok.

Ob tem ko niti ni sporno, da je denacionalizacijski organ v obravnavani zadevi obveznost poziva osebam iz petega odstavka 25. člena ZDen in 26. člena tega zakona, naj v navedenem roku priglasijo svoje zahtevke, izpolnil (v spisu se tudi nahaja stran 6 časopisa Kamniški občan, ki izkazuje objavo poziva z javnim naznanilom, in rok za priglasitev zahtevkov 5. 1. 1999) ter ob tem ko spisna dokumentacija v zadevi ne izkazuje, da je bil zahtevek A. uveljavljan do 5. 1. 1999 (sodišče je navedeno ugotovitev organa preizkusilo z vpogledom tako v predmetni upravni spis v zadevi povrnitve vlaganj v denacionalizirane nepremičnine kot v celotni upravni spis v zadevi denacionalizacije premoženja pok. D.D., in ji pritrjuje), niti vložitve zahteve do tega roka tožnica ni izkazala, ko ji je bilo v postopku omogočeno, da to stori v odrejenem roku (dopis z dne 7. 11. 2011, ki ga je tožnica prejela 10. 11. 2011) z listinami lastne korespondence oziroma korespondence njene pravne prednice, sodišče tožnici ne pritrjuje, da je bil zahtevek za povrnitev vlaganj v objekta na parc. št. 50/1 in 50/4, obe k.o. ... (v denacionalizacijskem postopku v naravi vrnjene nepremičnine) pravočasno uveljavljan. Na drugačno presojo sodišča tožnica ne more vplivati z navedbami, da bi zahtevo za vlaganja, če bi ne bila pravočasna, denacionalizacijski organ zavrgel takoj po vložitvi, kot je s prepozno vlogo organ po pravilih postopka dolžan ravnati, in ne bi v denacionalizacijski odločbi z dne 28. 7. 2003 napovedal, da bo o zahtevi za povrnitev vlaganj odločeno naknadno z dopolnilno odločbo. Pravočasnost uveljavljanja zahtevka za povrnitev vlaganj bi namreč morala izkazovati spisna dokumentacija in ta pravno pomembna okoliščina ne more temeljiti na sklepanju tožnice, ki stvarne podlage v izkazanih dejstvih nima. Brez podlage tožnica še navaja, da je z navedeno denacionalizacijsko odločbo, s tem ko je organ v njej napovedal izdajo dopolnilne odločbe, s katero bo odločil o zahtevkih za povrnitev vlaganj, organ že (pozitivno) odločil o temelju zahtevka ter kot predmet dopolnilne odločbe ostaja zgolj odločanje o zahtevku po višini; napoved izdaje dopolnilne odločbe o zahtevku namreč ne more pomeniti meritorne odločitve o zahtevku, poleg tega pa ZUP niti ne daje podlage za odločanje zgolj o temelju zahtevka (v smislu izdaje vmesne sodbe po določbah ZPP). Tožnica glede na to neutemeljeno ugovarja tudi, da je organ z izpodbijano odločbo nedopustno posegel v pravnomočno odločitev o zahtevi za povrnitev vlaganj.

Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da organ nezakonito ni upošteval dokumenta – pripravljalnega spisa A. z dne 19. 10. 2000, ki naj bi govoril v prid s strani tožnice zatrjevanemu dejstvu, da so bila vlaganja uveljavljana v roku iz 26. člena ZDen-B, ter ga je ta s priporočeno pošiljko poslala prvostopenjskemu organu 23. 11. 2011. Ta organ je namreč tožnici določil 8-dnevni rok za predložitev dokazila o pravočasno vloženi zahtevi za povrnitev vlaganj; ker je, kot je izkazano v upravnem spisu, tožnica poziv prejela 10. 11. 2011, se je rok iztekel 18. 11. 2011. Iz upravnega spisa ne izhaja, da bi v tem roku tožnica organu posredovala kakšen dokument, niti tožnica tega ne trdi. Kot izkazuje spisna dokumentacija, je organ prejel dokument 24. 11. 2011 in torej tudi šele po izdaji izpodbijane odločbe. Glede na to tožnica ne more z uspehom grajati ravnanja organa, ki dokumenta z dne 19. 10. 2000, ki ga je prejel po izteku odrejenega roka in po izdaji odločbe, pri odločanju ni upošteval, niti v odločbi presodil. Je pa navedeni dokument, ki ga je tožnica priložila pritožbi, kot izhaja iz drugostopenjske odločbe, presodil drugostopenjski organ, in sicer da ni dokaz o tem, da je bila zahteva za povrnitev vlaganj vložena pravočasno, to je do 5. 1. 1999. Tako so protispisne tožbene navedbe, da se drugostopenjski organ do navedenega dokumenta nezakonito ni opredelil oziroma da je bila tožnica prekludirana, ker dokumenta ni predložila pravočasno. Poleg tega pa se s presojo drugostopenjskega organa sodišče strinja, kajti navedeni dopis z dne 19. 10. 2000, ki ga je A. poslala prvostopenjskemu organu, sicer vsebuje trditve o vlaganjih te zadruge ter predloge, s katerimi dokazi jih bo treba (mogoče) dokazovati; vendar pa niti ne navaja, da bi bila zahteva za povrnitev vlaganj pred tem oziroma do 5. 1. 1999 vložena. Zato sodišče tudi nima podlage za presojo, da bi navedeni dokument posredno izkazoval, da naj bi bil zahtevek za vlaganja s strani A. uveljavljan do 5. 1. 1999.

Glede na navedeno ugotovljeno dejansko stanje bi organ o zahtevi sicer pravilno odločil formalno (3. točka prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri se zahteva, ki ni bila vložena v predpisanem roku, zavrže), ne glede na to, da je šele med postopkom ugotovil navedeni razlog za zavrženje zahteve. Vendar pa z meritorno odločitvijo tudi ni nedopustno posegel v pravice tožnice (saj glede na navedeno 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP tudi nova zahteva tožnice ne bi prestala formalnega preizkusa ter ne bi mogla biti meritorno obravnavana) ter sodišče nima razloga za ugoditev tožbi. Tožnica ob tem tudi ne more uspeti z navedbami, da odločilni razlogi za odločitev v izpodbijani odločbi niso navedeni, zaradi česar naj bi odločbe ne bilo mogoče preizkusiti. Iz te odločbe namreč jasno izhaja, da organ odločitev opira na ugotovitev, da tožnica oziroma njena pravna prednica povrnitve vlaganj v denacionalizirane nepremičnine ni zahtevala do 5. 1. 1999, ki je zakonski materialni prekluzivni rok iz 26. člena ZDen-B, katerega iztek ima za posledico, da pravica do povrnitve vlaganj ugasne; zato tožnica brez podlage očita kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Prav tako neutemeljeno po presoji sodišča tožnica ugovarja, da naj bi prvostopenjski organ postopek vodil arbitrarno in mimo zakona, saj naj bi mu posredovala vse zahtevane dokumente in dokazovala višino vlaganj, organ pa naj bi v odločbi navedel, da ni sledila njegovim pozivom. Ob ugotovitvi, da zahteva za povrnitev vlaganj ni bila vložena v predpisanem roku, kar je po že navedenem samo po sebi razlog za zavrženje zahteve oziroma zavrnilno odločbo, je pravno nepomembno, ali je tožnica v postopku predložila dokumente, s katerimi je izkazala vlaganja v denacionalizirane nepremičnine oziroma njihovo višino, saj te okoliščine za odločitev niso pravno relevantne. Glede na to so neutemeljene njene navedbe o arbitrarnem odločanju oziroma da naj bi organ s tem kršil načelo zakonitosti, pa tudi temeljna načela varstva pravic strank in javnih koristi, materialne resnice, zaslišanja stranke (tožnica je imela najmanj možnost podaje pripomb na poročilo z dne 20. 9. 2011, odgovora in predložitve listin na poziv z dne 7. 11. 2011) in pravnomočnosti odločbe.

Po presoji sodišča tožnica neutemeljeno ugovarja, da ji je z izpodbijano odločbo, ki je po njenem mnenju arbitrarna, poseženo v njene ustavne pravice iz 14., 22. in 34. člena Ustave. V zvezi z očitkom kršitve ustavne pravice enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave sodišče odgovarja, da ne gre za neenako obravnavanje, če organ različno odloča v zadevah, ki so po dejanskem in pravnem stanju različne, kar velja za zadeve s pravočasnimi zahtevami za povrnitev vlaganj in tiste, v katerih stranke zahteve niso vložile v predpisanem roku, saj slednje priznanja materialne pravice ne morejo doseči. Neutemeljen je tudi očitek kršitve 22. člena Ustave, ki ga tožnica opira na zatrjevanje samovoljnega odločanja organa. Sodišče je namreč že presodilo, da je organ odločil zakonito ter ne arbitrarno, zato posledično ni mogoče zaključevati o kršitvi ustavnega jamstva enakega varstva pravic v postopku. Ob tem ko je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, pa tudi ni našlo zatrjevanega nedopustnega posega v ustavno pravico iz 34. člena Ustave (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti).

Kolikor tožnica tudi drugostopenjskemu organu očita kršitev pravil postopka, ker naj bi se ne opredelil do njenih pritožbenih navedb, zaradi česar naj bi drugostopenjske odločbe ne bilo mogoče preizkusiti, in ker naj bi v nasprotju z zakonom štel, da je tožnica v dokazovanju prekludirana, sodišče odgovarja, da je predmet preizkusa zakonitosti v postopku upravnega spora odločba, s katero je organ v izvrševanju upravne funkcije odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (2. člen ZUS-1); le kršitve, ugotovljene v postopku za izdajo te odločbe, so zato lahko razlog za ugoditev tožbi, medtem ko so morebitne kršitve drugostopenjskega organa za odločitev v postopku upravnega spora pravno nepomembne.

Ker presoja sklepa, s katerim je odločeno o zavrnitvi zahteve stranke za izločitev uradne osebe, kot izhaja iz nadaljevanja (k točki II. izreka), ne more biti predmet samostojnega upravnega spora, ampak se sklep lahko izpodbija le s tožbo zoper odločbo, s katero je odločeno v zadevi, in uveljavlja pri tem bistveno kršitev pravil postopka po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP (da je pri vodenju postopka oziroma odločanju sodelovala uradna oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena) – v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 - je sodišče glede na navedbe v tožbi (čeprav je tožnica sicer formalno posebej izpodbijala navedeni sklep) presojalo, ali je bila navedena kršitev podana. Pri tem je presodilo, da tožnica z okoliščinami, ki jih je navajala v zahtevi za izločitev in jih navaja v tožbi, da namreč iz dopisa z dne 7. 11. 2011, ki ga je pripravila navedena uradna oseba in je bil poslan tožnici, izhaja izrazit odklonilen odnos do tožnice in njene pooblaščenke, kar vzbuja dvom v njeno nepristranost, ni izkazala okoliščin, ki bi terjale izločitev uradne osebe oziroma okoliščin, glede na katere bi bila pravila postopka kršena, ker je navedena uradna oseba sodelovala v postopku. Tudi sodišče sodi, kot je presodil pritožbeni organ, da je bilo komentiranje preteklega dela tožničine pooblaščenke v navedenem dopisu neprimerno in nepotrebno. Vendar pa je uradna oseba pri svojih ocenah (dela tožničine pooblaščenke) izhajala iz pravnih stališč prvostopenjskega organa, kot so razvidna iz predhodnega dokumenta v zadevi, poročila o postopku priglasitve investicijskih vlaganj v nepremičnino z dne 20. 9. 2011, ki ga je izdala komisija za denacionalizacijo ter v njenem imenu podpisala predsednica komisije, da je namreč rok za vložitev zahteve za povrnitev investicijskih vlaganj materialni prekluzivni rok, ki se je iztekel 5. 1. 1999. Enako pravno stališče pa izhaja tudi iz izpodbijane prvostopenjske odločbe, ki jo je podpisal v svojstvu uradne osebe, ki je v zadevi odločila, predstojnik prvostopenjskega organa. Zato po presoji sodišča nepotrebna – vendar na stališčih upravnega organa utemeljena - ocena dela tožničine pooblaščenke v navedenem dopisu ne predstavlja okoliščine, glede na katero bi bil mogoč zaključek o pristranosti uradne osebe (neobjektivnosti, vrednotenju po osebnih nagnjenjih in interesih) in domnevnem vplivu te okoliščine (ocenjevanja preteklega dela tožničine pooblaščenke v navedenem dopisu) na odločitev v prvostopenjski odločbi (tako da bi ta bila lahko drugačna).

K II. točki izreka:

Tožba zoper sklep, s katerim je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo tožnice za izločitev uradne osebe, ki vodi predmetni postopek o zahtevku za vlaganja v nepremičnine v zadevi denacionalizacije premoženja upravičenca D.D., je nedovoljena.

Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep, s katerim je odločeno o zavrnitvi zahteve stranke za izločitev uradne osebe, pa ni sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan. Zato ga s tožbo v upravnem sporu samostojno ni mogoče izpodbijati ter je sodišče tožbo zoper tak sklep moralo zavreči (4. točka prvega ostavka 36. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.