VSL sodba in sklep II Cp 2343/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

- v peti alineji II. točke izreka, kolikor se nanaša na znesek 14,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2011 dalje, in v osmi alineji II. točke izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 209904/2012 z dne 2. 1. 2013 v obsodilnem delu glede 14,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2011 dalje in glede 9,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2012 dalje razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne,

- v sedmi alineji II. točke izreka, glede izvršilnih stroškov, navedenih v II. točki izreka, in v III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ter nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 209904/2012 z dne 2. 1. 2013 in tožbeni zahtevek zavrnilo glede posameznih zneskov v skupni višini 231,78 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in ohranilo v veljavi za posamezne zneske v skupini višini 633,44 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in glede izvršilnih stroškov v znesku 56,48 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožencu je naložilo povrnitev sorazmernega dela tožničinih stroškov postopka (III. točka izreka).

2Toženec v pritožbi zoper ugodilni del sodbe uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek. Napačna je ugotovitev sodbe, da je toženec na splošno in počez prerekal določene postavke. Napačno je stališče v 18. in 19. točki obrazložitve, da je bila veljavnost spornega sklepa v zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah P 217/2008 obravnavana kot predhodno vprašanje in zato o tem še ni pravnomočno odločeno. Zaradi ponovnega odločanja o istem vprašanju je podana kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V točkah 20, 21 in 22 obrazložitve je bilo spregledano, da je dolžnost za pripravo, sprejem in uporabo korekcijskih faktorjev pri upravniku in da je bil to dolžan storiti do 30. 9. 2011, če niso določeni vsi parametri, pa delitve in obračuna stroškov ni mogoče izvesti na podlagi Pravilnika (o načinu delitve in obračuna stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli – v nadaljevanju Pravilnik o delitvi stroškov ogrevanja). Napačna je ugotovitev, da je bil sklep z dne 18. 1. 2006 veljavno sprejet; četudi bi bil veljaven, pa ne bi mogel zavezovati za plačilo stroškov iz te postavke v naslednjih obdobjih (in ne le tri mesece v letu 2006, na kar se sklep nanaša). Ker je šlo za skupinsko tožbo posameznih etažnih lastnikov zaradi odprave napak (in ne za tožbo upravnika, ki bi jo vložil v imenu vseh lastnikov stanovanj), nosijo stroške le lastniki stanovanj, ki so se tožbi pridružili. Zmotno je stališče v točkah 34 do 37 obrazložitve, da za popravila na skupnih delih in napravah ni potreben sklep zbora etažnih lastnikov.

3Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Ker gre za spor majhne vrednosti, je sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi t. i. relativnih bistvenih kršitev določb postopka.

6Glede na to, da se je sodišče kljub uvodni ugotovitvi, da so toženčevi ugovori premalo določni, opredelilo do vsakega posameznega toženčevega ugovora, je pritožbeni očitek o zmotnosti navedenega stališča neutemeljen.

7Očitek kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bila vprašanje veljavnosti spornega sklepa v zadevi P 217/2008 obravnavano kot predhodno vprašanje. Pravilno je stališče sodbe, da odločitev o predhodnem vprašanju, ki ni sprejeta v izrek odločbe, ne postane pravnomočna in zato ni ovira za ponovno odločanje o istem vprašanju v drugem postopku.

8Zmotno je pritožnikovo stališče, da ima izostanek dogovora o korekcijskih faktorjih v zvezi z delitvijo stroškov za ogrevanje za posledico neobstoj obveznosti etažnega lastnika iz tega naslova. Že v sodbi je navedeno, da je dogovor mogoče sprejeti tudi s podpisovanjem listine (4. člen Pravilnika o delitvih stroškov ogrevanja), postopek odločanja s podpisovanjem listine pa lahko vodi tudi vsak posamezni etažni lastnik (drugi odstavek 12. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb). Glede na to ni mogoče reči, da je posledica morebitne premajhne prizadevnosti upravnika za sklenitev ustreznega dogovora (v roku, predvidenem v Pravilniku o delitvi stroškov ogrevanja) neobstoj obveznosti posameznega etažnega lastnika.

9Pritožbeno stališče, da je bil po ugotovitvah izpodbijane sodbe sklep z dne 18. 1. 2006, veljavno sprejet, nima podlage v obrazložitvi sodbe. V 30. točki obrazložitve je zavzeto stališče, da je navedeni sklep etažnih lastnikov neveljaven.

10Utemeljen je pritožnikov očitek glede podlage za plačilo stroškov zastopanja v postopku, ki teče po tožbi nekaterih etažnih lastnikov in se nanaša na pravice na skupnih delih in napravah. V sodbi je ugotovljeno, da vložitev tožbe ne temelji na sklepu etažnih lastnikov, sprejetem s predpisano večino (nasprotno pritožbeno gledišče nima podlage v sodbi). Ker pa gre za tožbo iz naslova skupnih delov in naprav in je taka tožba v korist vseh etažnih lastnikov, gre za strošek, ki so ga solastniki dolžni kriti v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev (68. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ – v zvezi s 30. členom SZ-1), toženec pa ga je dolžan plačati na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (190. in 197. člen OZ).

11Navedeno stališče je materialnopravno zmotno. SZ-1 določa način sprejemanja odločitev v skupnosti etažnih lastnikov (25. do 30. člen). Stroške, povezane z odločitvami, sprejetimi na predpisan način, so dolžni nositi etažni lastniki ne glede na to, ali so glasovali zanje ali ne (drugi odstavek 30. člena SZ-1). Uporaba splošnih pravil o neupravičeni obogatitvi v tem primeru ne more nadomestiti pravil, ki veljajo po SZ-1. Korist, ki jo zahteva 190. člen OZ, je v obravnavanem primeru šele pričakovana (izid sodnega postopka namreč še ni znan). Člen 197 OZ pa daje podlago za vrnitev stroška v zvezi z opravo storitve, ki jo je bil okoriščeni dolžan po zakonu storiti. Iz ugotovitev sodbe ne izhaja, da bi bil toženec dolžan vložiti tožbo, v zvezi s katero so nastali vtoževani stroški.

12Terjatev v višini 14,97 EUR, vključena v znesku 188,88 EUR iz računa za junij 2011, in terjatev v višini 9,98 EUR iz računa za februar 2012 po navedenem nimata materialnopravne podlage.

13Utemeljen je tudi pritožbeni očitek v zvezi z obveznostjo plačila 171,62 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je zatrjeval, da gre za strošek za nujna vzdrževalna dela, katerih izvedba je bila potrebna zaradi ogrožanja varnosti lastnikov in uporabnikov, toženec pa je nujnosti izvedbe teh del oporekal. Stališče o utemeljenosti tega dela zahtevka temelji na ugotovitvi, da je šlo za stroške vzdrževanja, nastale iz poslov, potrebne za ohranjanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote, in da je tožnik založil stroške navedenega popravila.

14Kot je bilo navedeno že zgoraj, izvedba popravila in potrebnost stroška vzdrževanja ne zadostujeta za njegovo naložitev etažnim lastnikom. SZ-1 predvideva način sprejemanja odločitev v zvezi z izvajanjem vzdrževalnih del in posledično porazdelitve stroškovnega bremena. Do povrnitve stroškov, ki jih je plačal za izvedbo popravil, bi bil upravnik lahko upravičen le v primeru izpolnjenosti predpostavk za poslovodstvo brez naročila (199. člen OZ), tj. če posla ni bilo mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. Navedbe pravdnih strank o nujnosti izvedenih del so se razhajale, sodba pa se zaradi zmotnega materialnopravnega gledišča do njih in dokazov, podanih v zvezi z njimi, ni opredelila.

15Po ugotovitvi, da je bilo deloma zmotno uporabljeno materialno pravo in da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje (1) v peti alineji II. točke izreka, kolikor se nanaša na znesek 14,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2011 dalje, in v osmi alineji II. točke izreka spremenilo tako, da je sklep o izvršbi, opredeljen v izreku, v obsodilnem delu glede 14,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2011 dalje in glede 9,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2012 dalje razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, (2) v sedmi alineji II. točke izreka, glede izvršilnih stroškov, navedenih v II. točki izreka, in v III. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, in (3) v ostalem pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ter nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo. Napotki za novo sojenje so razvidni iz stališč o materialnopravni podlagi še spornega dela zahtevka.