VSK sklep PRp 110/2012

Izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zahtevi vlagateljev za sodno varstvo ugodi in odločba o prekršku Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, št. 1 dne 17.2.2010 spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper oba storilca na podlagi določila 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavi. Sklenilo je še, da stroški postopka iz 1. do 5. točke prvega odstavka 143. člena ZP-1, potrebni izdatki storilcev ter nagrada in potrebni izdatki njunega zagovornika bremenijo proračun.

Zoper takšno sodbo je prekrškovni organ vložil pritožbo iz razloga po 2. točki 154. člena ZP-1. Meni, da je podana kršitev materialnih določb tega zakona glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je bil zoper obdolženca začet postopek, prekršek.

V obravnavani zadevi je prekrškovni organ, Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, dne 17.2.2010 izdal odločbo o prekršku št. 1, s katero je kršiteljicama pravni osebi F. d.o.o. zaradi kršitve tretjega odstavka 84. člena ZVO-1 in storjenega prekrška po 4. točki prvega odstavka 161. člena ZVO-1 ter odgovorni osebi pravne osebe E.G. zaradi kršitve tretjega odstavka 84. člena ZVO-1 in storjenega prekrška po tretjem odstavku 161. člena ZVO-1 v povezavi s 4. točko prvega odstavka 161. člena ZVO-1, na podlagi prvega in tretjega odstavka 161. člena ter 162.c člena ZVO-1 v zvezi s tretjim odstavkom 52. člena ZP-1 izrekel pravni osebi globo 125.000,00 EUR, odgovorni osebi pravne osebe pa globo 4.100,00 EUR. Prekrškovni organ je še odločil, da morata kršiteljici plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti odločbe z nalogom za plačilo sodne takse.

Sodišče prve stopnje je ob odločanju o zahtevah pravne osebe in odgovorne osebe pravne osebe za sodno varstvo postopek o prekršku zoper oba storilca na podlagi določila 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo, iz razlogov, ki jih za svojo odločitev navaja pa izhaja ugotovitev, da izpodbijana odločba prekrškovnega organa nima vseh sestavin, predpisanih v določbi tretjega odstavka 56. člena ZP-1, v skladu s katero mora biti v izreku odločbe o prekršku konkretiziran dejanski stan prekrška. Materialni pogoj odgovornosti pravne osebe ni podan, saj tega, da je E.G. opustil dolžno nadzorstvo nad ravnanjem podrejenih, prekrškovni organ ni konkretiziral in zato ni jasno, kaj naj bi dolžno nadzorstvo obsegalo, poleg tega v izreku odločbe prekrškovni organ ni navedel nad kom naj bi E.G. kot direktor nadzorstvo izvajal.

Dejanje, za katero je začet postopek o prekršku, ni prekršek v smislu 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, če v izreku odločbe manjka kateri od zakonskih znakov prekrška, kakor tudi, če znaki prekrška v opisu dejanja, s katerim je storjen prekršek, niso konkretizirani. Po določbi tretjega odstavka 56. člena ZP-1 mora izrek odločbe med drugim obsegati tudi kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek (kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine). Po stališču, ki ga je mogoče zaslediti v pravni teoriji, mora biti izrek odločbe o prekršku jasen, kratek in določen, kratkost pa ne sme iti na račun nedvoumnosti (tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi IV Ips 53/2011 z dne 25.10.2011).

Po 4. točki 1. odstavka 161. člena ZVO-1, se z globo za prekršek kaznuje pravna oseba, ki izvaja poseg brez okoljevarstvenega soglasja ali v nasprotju z njim (prvi odstavek 63. člena ZVO-1). Po 3. odstavku 161.člena ZVP-1 se za ta prekršek kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ali odgovorna oseba občine.

Očitek prekrškovnega organa pravni osebi je, da ni ravnala v skladu z okoljevarstvenim dovoljenjem št. 2 z dne 11.3.2005 in št. 3 z dne 6.10.2005 in pogoji iz tega dovoljenja, ker je v letih 2007, 2008 in do maja 2009 vnesla zemeljski izkop na zemljišča na območju doline D. v količini in v višino, ki nista dovoljena v okoljevarstvenem dovoljenju, saj je v okoljevarstvenem dovoljenju dovoljena skupna količina zemeljskega izkopa za vnos 100.000 m3, pravna oseba pa je dejansko vnesla 255.190 m3 zemeljskega izkopa, pri čemer je v okoljevarstvenem dovoljenju pogojevana višina dviga zemljišča 1,5 m, pravna oseba pa je vnesla zemeljski izkop v povprečni višini 4 m, s tem , da je zemeljski izkop pravna oseba vnesla tudi na sosednje zemljišče s parcelnimi številkami 2657, 2658, 2659, 2665, 2666, 2672, 2673, 2661/1, 2670/2, vse k.o. Š. in 4148, 4149, 4150, vse k.o. C., ki niso navedene v okoljevarstvenem dovoljenju, saj je zemljišče, na katerem je po okoljevarstvenem dovoljenju dovoljeno vnašati zemeljski izkop le zemljišče s parcelno številko 2667/1, 2667/2 in 2667/3, vse k.o. Š., odgovorna oseba pravne osebe, ki je bila dolžna ravnati v imenu pravne osebe pa je opustila dolžno nadzorstvo s tem, da je v istih krajevnih in časovnih okoliščinah dopustila obratovanje z napravo v nasprotju z okoljevarstvenim dovoljenjem.

Po presoji pritožbenega sodišča so vsi zakonski znaki prekrška v izreku odločbe o prekršku prekrškovnega organa podani in je zato zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženima pravni in odgovorni osebi očitano dejanje ni prekršek, napačen. Dejanje, s katerim je storjen prekršek, je po presoji pritožbenega sodišča dovolj določno opisano in konkretizirano, očitek pravni osebi (izvajanje posega v nasprotju z okoljevarstvenim dovoljenjem) in njeni odgovorni osebi (da je to dopustila) pa je tudi jasen in določen.

Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj se sodišče prve stopnje z dejanskim stanjem očitanega prekrška ni ukvarjalo, je višje sodišče v skladu z določbo petega odstavka 163. člena ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločitev. V novem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje o utemeljenosti vloženih zahtev za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor št. 1 dne 17.2.2010 odločiti vsebinsko, ob upoštevanju stališča pritožbenega sodišča, da so zakonski znaki prekrška v izreku odločbe o prekršku prekrškovnega organa dovolj konkretno opisani.