VSL sodba II Cpg 1381/2014

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko razveljavijo učinki pogodbe o asignaciji št. 7/2012 z dne 20. 8. 2012 za znesek 1.700,00 EUR ter pogodbe o asignaciji št. 10/2012 z dne 31. 8. 2012 za znesek 1.500,00 EUR. (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 3.200,00 EUR, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da se v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavijo učinki pogodbe o asignaciji št. 4/2012 (brez datuma) za znesek 1.700,00 EUR ter pogodbe o asignaciji št. 5/2012 (brez datuma) za znesek 1.500,00 EUR in tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.200,00 EUR za čas od 10. 5. 2013 do poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka, je sodišče prve stopnje zavrnilo (III. in IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 248,00 EUR v 15 dneh, z obrestmi v primeru zamude (V. točka izreka).

2Zoper I. in II. točko sodbe se je pritožila tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, skupaj s stroškovno posledico. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), v katerem je sodbo mogoče izpodbijati le iz razloga absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6V obravnavani zadevi je tožeča stranka zahtevala razveljavitev učinkov štirih pogodb o asignaciji (pogodbe o asignaciji št. 10/2012 za znesek 1.500,00 EUR, pogodbe o asignaciji št. 7/2012 za znesek 1.700,00 EUR, pogodbe o asignaciji št. 5/2012 za znesek 1.500,00 EUR in pogodbe o asignaciji št. 4/2012 v višini 1.700,00 EUR) in plačilo 3.200,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2013 pojasnila, da sta glavni predmet izpodbijanja pogodbi št. 7/2012 in št. 10/2012, s katerima je bilo toženi stranki tudi realizirano plačilo njenih zapadlih terjatev v višini 3.200,00 EUR. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožbeni zahtevek ni razumljiv, ker da bi morala tožeča stranka postaviti tožbeni zahtevek na plačilo v višini 6.400,00 EUR, namesto v višini 3.200,00 EUR. Stranke namreč lahko v skladu z načelom dispozitivnosti v pravdi prosto razpolagajo z zahtevki (prvi odstavek 3. člen ZPP), kar pomeni, da lahko stranka oblikuje vsebino tožbenega zahtevka po svoji volji, v kolikor ta ni v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi pravili (tretji odstavek 3. člena ZPP). Postavitev tožbenega zahtevka na vračilo „zgolj“ 3.200,00 EUR je tako v celoti dopusten in ima svoj temelj v priznani avtonomiji volje stranke, tožeča stranka pa je v svojih vlogah tudi povsem zadostno pojasnila, vračilo katerega denarja z navedenim zneskom zahteva (t.j. po dveh pogodbah o asignaciji: št. 7/2012 in št. 10/2012).

8Tožeča stranka tekom postopka ni spreminjala tožbenega zahtevka, niti ni spreminjala tožbenih navedb (le dodatno jih je pojasnila), zato pogoji za spremembo tožbe niso bili izpolnjeni (184. člen ZPP). Čim je tako, pa se sodišče prve stopnje do navedb tožene stranke, ko trdi, da je prišlo do spremembe tožbe, ni bilo dolžno opredeljevati, saj te njene trditve niso bile pravno relevantne.

9Pritožba nadalje smiselno uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj trdi, da je tožeča stranka kot dokaz v tožbi navajala štiri pogodbe o asignaciji, tožena stranka pa je kot prilogo prejela le dve, zato se do manjkajočih dveh pogodb ni mogla izjaviti in kar je v odgovoru na tožbo tudi izrecno izpostavila. Takšnim navedbam ni mogoče slediti, saj iz pravilno izpolnjene vročilnice, ki ima lastnost javne listine, izhaja, da je bilo toženi stranki dne 7. 6. 2013 vročen drugopis tožbe skupaj s poukom in prilogami, s čimer se šteje, da so ji bile navedene listine vročene. Res je sicer, da je dokaz nasprotnega dopusten (četrti odstavek 224. člena ZPP), vendar le-tega tožena stranka ni zmogla, saj je le pavšalno zatrjevala, da dveh pogodb ni prejela, kar pa z izpodbitje domneve o resničnosti vročilnice, kot javne listine, ne zadošča. Za kaj takega, bi morala tožena stranka, čim je ugotovila, da določenih prilog naj ne bi prejela, o tem nemudoma obvestiti sodišče, saj je to najmanj, kar se pričakuje od povprečno skrbne osebe (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 325/2011 z dne 8. 12. 2011), ali predlagati drug relevanten dokaz (na primer tehtanje pisemske pošiljke).

10Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis tudi ugotavlja, da je tožeča stranka k tožbi priložila vse priloge, to je listine od A1 do A8, zato so nasprotne pritožbene trditve protispisne (češ, da je tožena stranka k tožbi priložila le listini pod A6 in A8). Tožeča stranka je sicer iz previdnosti (glede na trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo, da vseh listin ni prejela) v pripravljalni vlogi vnovič predložila sporni pogodbi - tokrat brez podpisa tožene stranke, vendar, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, to odločitve sodišča ne more spremeniti, saj je tožeča stranka že s predložitvijo pogodb v tožbi (na katerih je podpis tožene stranke) in ki so bile toženi stranki tudi vročene (nasprotnega tožena stranka ni dokazala), uspešno izkazala obstoj spornih asignacijskih pogodb št. 7/2012 in št. 10/2012. Zgolj dejstvo, da je sodišče v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe asignacijsko pogodbo št. 7/2010 uvrstilo pod prilogo A6, namesto pravilno pod A8, pa je pripisati očitni pisni pomoti.

11Smiselno uveljavljana kršitev 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da bi moralo sodišče prve stopnje za razjasnitev okoliščin v zvezi s pogodbami o asignaciji izvesti glavno obravnavo, ni podana. Sodišče prve stopnje je v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je bilo po oceni sodišča o sporu mogoče odločiti že na podlagi predloženih listinskih dokazov in ker obenem nobena od strank izvedbe naroka ni zahtevala (čeprav sta imeli to možnost), sodišče prve stopnje, upoštevaje besedilo 454. člena ZPP, ni bilo dolžno opraviti glavne obravnave.

12Pritožba nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da sta bili pogodbi o asignaciji št. 10/2012 in št. 7/2012 dejansko realizirani. Takšno odločitev pritožba izpodbija z več trditvami (da iz izpiska prometa, ki ga je tožeča stranka priložila kot dokaz, ni razvidno, da je bilo plačilo izvedeno prav na podlagi pogodbe o asignaciji št. 10/2012; da tožena stranka v svojih trditvah ni niti z besedo omenila, da je bila pogodba o asignaciji št. 7/2012 realizirana; da tožeča stranka realizacije te pogodbe ni dokazala in je tudi sicer nameravani dokaz predlagala prepozno), s katerimi meri na zmotno ugotovitev dejanskega stanja sodišča prve stopnje, kar v sporih majhne vrednosti predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 458. člena ZPP).

13S pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje trditev tožene stranke, da plačila računovodskih storitev predstavljajo nujna plačila, nepravilno štelo kot prepozno, tožena stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, kar v sporih majhne vrednosti prav tako ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbene navedbe, s katerimi skuša tožena stranka opravičiti zamudo pri navajanju te trditve pa irelevantne, saj se v sporih majhne vrednosti določbe 286. oziroma 286.a člena ZPP ne uporabljajo. Določbi 451. in 452. člena ZPP sta namreč v primerjavi s členom 286.(a) ZPP specialni določbi, kar pomeni, da bo sodišče navedbe, ki ji stranka poda zunaj vlog, kot jih predvidevata omenjena člena, štelo za prepozne, ne glede na njeno krivdo. Kljub tako sprejetemu stališču sodišča prve stopnje, da te trditve tožene stranke ne bo upoštevalo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do nje vseeno opredelilo in pri tem sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, da so tudi plačila, nujna za redno poslovanje družbe (torej tudi za plačilo stroškov računovodstva), lahko izpodbojna, če so izpolnjeni pogoji iz 271. člena ZFPPIPP. O tem je sodišče prve stopnje podalo izčrpne razloge v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

14Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15O pritožbi je v skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.