UPRS sodba I U 1567/2012

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Domžale odločila, da vojna veteranka A.A. od 1. 1. 2013 dalje nima več pravice do zdravstvenega varstva. Prav tako je odločila, da se odločba Upravne enote Domžale št. 130-454/2006 z dne 9. 5. 2007, z dnem 1. 1. 2013 razveljavi ter da posebni stroški niso nastali. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bila tožnici, ki je vojna veteranka, z odločbo Upravne enote Domžale št. 130-454/2006 z dne 9. 5. 2007 priznana pravica do zdravstvenega varstva. Pravna podlaga za odločanje je bil Zakon o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV). 100. člen Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) pa spreminja 6. člen ZVV tako, da ima pravico do varstva vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti, ali je pri njem nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Po 101. členu ZUJF, ki spreminja 15. člen ZVV, se vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek, ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. V nadaljevanju se sklicuje na prvi odstavek 231. člena ZUJF, po katerem se vojnim veteranom pravica do plačila zdravstvenih storitev zagotavlja do 1. 1. 2013. Upravna enota je namreč ugotovila, da tožnica ni prejemnica veteranskega dodatka, prav tako pa ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev. Zato od 1. 1. 2013 dalje tudi ni upravičena do pravice do zdravstvenega varstva, kar pomeni, da se ji pravica ukinja.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je s svojo odločbo št. 13001-566/2012 z dne 17. 9. 2012, pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi se sklicuje na 5. in 6. člen ZVV ter 100. člen ZUJF. Meni, da je upravni organ prve stopnje pravilno in po zakonu utemeljeno odločil o pritožničini pravici do zdravstvenega varstva. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, da tožnica, ki je sicer že stara 55 let, ni pa prejemnica veteranskega dodatka oziroma tudi ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, je upravni organ prve stopnje odločil v skladu z zgoraj navedeno pravno podlago.

Tožnica se s tako odločitvijo upravnega organa ne strinja, zato vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Pojasnjuje, da je potrebno slediti načelu ustavnosti in zakonitosti varstva pridobljenih pravic, načelu enakopravne obravnave in nediskriminatornosti. Meni, da odvzem in omejitev pravic vojnih veteranov, ni v skladu z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, konkretno njenega 18. člena. Prav tako je v nasprotju s priporočili zakonodajnih konferenc Svetovne veteranske federacije ter uveljavlja diskriminacijo. Pritrjuje pa ugotovitvi upravnega organa, da sicer izpolnjuje 55 let, ne dobiva pa veteranskega dodatka. Delovanje državnih organov občuti kot poseg v njeno človeško dostojanstvo in se zaradi tega slabo počuti. Z odločbo države ji je bila ukinjena edina materialna pravica, ki iz statusa veterana izhaja, s čimer ZVV izgublja svoj namen. Upravna enota Domžale je tožnici tudi poslala vabilo v zvezi z njeno pritožbo. To pa ni vsebovalo priporočil oziroma napotkov, kaj naj s prinese s seboj, da bi lahko varovala svoje pravice. Še posebej bi morala biti opozorjena o predložitvi zdravstvene dokumentacije. Pojasnjuje, da je od 16. 7. 2012 upokojena, pri tem pa je bila 25 let zaposlena na Republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo in Ministrstvu za obrambo. Zadnja leta je morala delati v nemogočih delovnih razmerah v Nacionalnem centru za krizno upravljanje, ki je 18 metrov pod zemljo, brez dnevne svetlobe in naravnega prezračevanja.

Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter odloči tako, da tožnica še naprej zadrži vse pridobljene pravice kot vojna veteranka v skladu z odločbo z dne 9. 5. 2007. Podrejeno predlaga, naj se ji obvezno zdravstveno zavarovanje ponovno prizna, ko bo BDP zopet v porastu za več kot 2 % letno, računano za predhodno leto.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se je prvostopni organ pri svoji odločitvi skliceval na spremenjene pogoje za priznanje in ohranitev pravice do zdravstvenega varstva po ZUJF, ki je priznano pravico do zdravstvenega varstva omejil le na socialno šibkejše vojne veterane. To so vojni veterani, ki so obenem tudi uživalci veteranskega dodatka oziroma vojni veterani, ki sicer izpolnjujejo predpisane pogoje glede starosti ter premoženjskih razmer, kot ene izmed pravic vojnega veterana po ZVV. Ta je sedaj v celoti odvisna od premoženjskih in socialnih razmer vojnega veterana ter njegovih ožjih družinskih članov s katerimi živi v skupnem gospodinjstvu. Glede na to, da tožnica ni uživalka oziroma prejemnica veteranskega dodatka ter glede na podatke, ki jih je v zvezi z ugotavljanjem pogojev za pridobitev veteranskega dodatka po uradni dolžnosti pridobil prvostopni organ, tožnica ne izpolnjuje predpisanega pogoja premoženjske narave za pridobitev veteranskega dodatka. Zato je prvostopni organ na podlagi 231. člena ZUJF z izpodbijano odločbo pravilno odločil. Tožena stranka sodišču tako predlaga, naj izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v nadaljnji vlogi navaja, da upa, da bo sodišče razsodilo tako, da bo sodba kvalitetno in prepričljivo argumentirana.

Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Kot pravilno navaja že tožena stranka v odgovoru na tožbo, je ZUJF priznanje pravice do varstva po ZVV omejil na veterane, ki so dopolnili 55 let starosti, ali je pri njih nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, kot ene od pravic do zdravstvenega varstva po tem zakonu, pa je še dodatno omejil na socialno šibke vojne veterane na način, da je do plačila omenjenih zdravstvenih storitev vojni veteran upravičen le v primeru, če prejema veteranski dodatek, ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka, ki prav tako predstavlja eno od pravic vojnih veteranov po ZVV. Trajna popolna izguba delovne zmožnosti, na katero se tožnica smiselno sklicuje, ob neizpolnjevanju dodatnega pogoja, ki ga predpisuje 101. člen ZUJF, tako ni edina relevantna. S tem ko Upravna enota Domžale tožnice skupaj z vabilom v zvezi z njeno pritožbo ni pozvala, naj s seboj prinese tudi zdravstveno dokumentacijo, slednja ni kršila upravnega postopka, ki se po določbi 24. člena ZVV v teh postopkih uporablja. Tožnica bi namreč morala, poleg trajne popolne izgube delovne zmožnosti, izkazovati tudi izpolnjevanje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka. Med strankama pa ni sporno, da tožnica tega pogoja ne izpolnjuje. Tako starost 55 let in priznan status vojnega veterana za pridobitev veteranskega dodatka ne zadoščata. Pravno relevantno tudi ni tožničino zdravstveno stanje, na katerega se sklicuje v tožbi. Pravica do veteranskega dodatka je namreč po določbi 8. člena ZVV odvisna od višine prejemkov na družinskega člana. Da bi tožnica imela temu ustrezne prejemke, pa v tožbi in pred tem že v upravnem postopku, niti ne zatrjuje. Nasprotno je tožena stranka v odgovoru na tožbo zapisala, da je v zvezi s slednjim pridobila ustrezne podatke ter pri tem ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje predpisanega pogoja premoženjske narave za pridobitev veteranskega dodatka, vse skladno z določbami 8. in 9. člena ZVV.

18člen Ustavnega Zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije določa, da Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji ter borcev vojaških invalidov in članov družin padlih borcev Narodnoosvobodilne vojne Jugoslavije v deželi Furlaniji Julijski Krajini v Republiki Italiji in v deželi Koroški v Republiki Avstriji v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi Socialistične federativne Republike Jugoslavije. Po mnenju sodišča pa v danem primeru ta člen ni uporabljiv, saj tožnica statusa vojnega veterana ni imela priznanega še v času bivše SFRJ (da bi se ta določba sploh lahko nanašala nanjo), pač pa šele v času samostojnosti Republike Slovenije od 9. 5. 2007 dalje, kar med strankama ni sporno.

Kar se tiče tožničinih navedb glede diskriminacije ter posega v njeno človeško dostojanstvo, pa sodišče pripominja, da po njegovem v danem primeru ne gre za nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave RS. To načelo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Z določbami ZUJF po presoji sodišča v pravice tožnice ni bilo poseženo na način, ki bi bil, ob upoštevanju gornjih kriterijev, nedopusten. Vlada Republike Slovenije je, kot izhaja iz njenega predloga ZUJF z dne 12. 4. 2012, predlagala sprejetje zakona iz razloga, da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države, saj močno poslabšano javno finančno stanje preko vpliva na obrestne mere postaja vse pomembnejši zaviralni dejavnik gospodarskega okrevanja. Z zakonom se zato zaradi zagotovitve vzdržnih javnih financ in za zmanjšanje izdatkov v proračunu, spreminjajo in dopolnjujejo določbe 39 (in ne zgolj ZVV) zakonov, kot to izhaja iz 1. člena ZUJF-a. Po presoji sodišča zato v pravice tožnice (ki jih slednja poudarja predvsem na simbolni ravni), ni poseženo na način, ki bi bil, ob upoštevanju gornjih kriterijev in ugotovitev, nedopusten. Z zakonom so namreč socialno šibkejšim vojnim veteranom (med katere pa tožnica ne spada) veteranske pravice še vedno zagotovljene. Ne zagotavljajo pa se več ostalim vojnim veteranom iz razloga slabega stanja javnih financ, kar po mnenju sodišča predstavlja stvarni razlog v smislu zgoraj navedenega.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.