101. člen ZUJF

Prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo. Iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da določbi ne posegata v pravico vojnih veteranov do zdravstvenega varstva iz 15. člena ZVV za nazaj, zato nista v neskladju s 155. členom Ustave. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic namreč ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona oziroma po spremembi odločb, izdanih na podlagi takšne ureditve. Posegata pa ti določbi 231. člena ZUJF v pravico vojnih veteranov do zdravstvenega varstva iz 15. člena ZVV za naprej, to je v pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja. Vojnim veteranom, ki ne izpolnjujejo pogojev po novi ureditvi, ta pravica od 1. 1. 2013 ne pripada več, zato izpodbijana ureditev posega v načelo varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Vendar pa za tak poseg obstaja stvarni razlog, utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, to je ogrožena finančna zmožnost države za zagotavljanje te in drugih socialnih dajatev, ta ureditev povojnih veteranov ne prizadeva prekomerno, saj je zakonodajalec pra

Odločba Ustavnega sodišča ne predstavlja novega dejstva v smislu obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP.

Vojnemu veteranu se zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka.

Vojnemu veteranu se zagotavlja pravica do zdravstvenega varstva le, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Tožnik pa ne oporeka dejstvu, da ni prejemnik veteranskega dodatka, niti ne oporeka trditvi, da ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, zato do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev ni upravičen.

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-13/13 z dne 14. 11. 2013 odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo, zato je upravni organ pravilno odločil, da tožniku ne pripada več pravica do plačila zdravstvenih storitev do polne vrednosti teh storitev.

ZUJF, ki je začel veljati 31. 5. 2012, je v okviru prehodnih in končnih določb uredil tudi položaj vojnih veteranov, ki so pravico do zdravstvenega varstva v 15. členu ZVV pridobili pred uveljavitvijo ZUJF, tako kot tožnik.

Ker dejansko stanje (to je, da tožnikovi dohodki presegajo 497,15 EUR), ni sporno, kar pomeni, da tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka in da ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po določbah 8. in 9. člena ZVV. Glede na določbe ZUJF in ZVV je zaključiti, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita.

Ob tem, ko tožnik niti ne ugovarja zaključku prvostopenjskega organa, da pogojev za pravico do zdravstvenega varstva po določbah spremenjenega 6. člena ZVV ne izpolnjuje več ter njegovima ugotovitvama, da še ni star 55 let ter ni trajno popolnoma nezmožen za delo, in ko sodišče sodi, da je prvostopenjski organ ob nespornih navedenih dejstvih z izpodbijano odločbo na podlagi določb ZVV in ZUJF pravilno odločil v zadevi ter Ustavno sodišče ni ugotovilo neskladnosti nove (spremenjene) zakonske ureditve z Ustavo, zaradi česar sodišče kot neutemeljene zavrača tožnikove navedbe, da mu je z izpodbijano odločbo na podlagi nove (spremenjene) zakonske ureditve nedopustno poseženo v pridobljene pravice, je sodišče moralo tožbo zavrniti kot neutemeljeno.

Tožnici, ki ne prejema veteranskega dodatka in tudi ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, ne pripada pravica do zdravstvenega varstva.

Ker tožnica ne prejema veteranskega dodatka oziroma ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, je odločitev o odvzemu pravice do plačila zdravstvenih storitev utemeljena.

Izpodbijana odločba ni v nasprotju z načelom socialne države in v pravico tožnice do socialne varnosti ne posega, ker je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnica s svojimi prejemki presega v zakonu določeno odmerno osnovo za veteranski dodatek, saj njena pokojnina znaša 761,21 EUR. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi, št. U-I-13/13-4 z dne 14. 11. 2013 med drugim navedlo, da ker izpodbijana ureditev ne učinkuje za nazaj, temveč za čas po 1. 1. 2013, to pomeni, da ni v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave RS.

Glede na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 upravni organ z izpodbijano odločitvijo, da tožniku od 1. 1. 2013 ne pripada pravica do zdravstvenega zavarovanja, ni mogel poseči v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, določene v Ustavi RS.

Tožnik glede na to, da je že dopolnil 55 let starosti, izpolnjuje pogoje za varstvo po ZVV, vendar pa za pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, zakon zahteva še dodaten pogoj, in sicer, da vojni veteran prejema veteranski dodatek ali pa izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo na pogoje za pridobitev pravice do plačila zdravstvenih storitev ne vpliva.

Dohodki tožnika in njegovega zakonca presegajo predpisani cenzus za priznanje veteranskega dodatka, kar pomeni, da mu ne pripada pravica do zdravstvenega varstva po ZVV.

V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo na podlagi določbe 6. člena in 15. člena ZVV v povezavi z določbami 100. člena in 101. člena ZUJF ter v postopku, določenim z 231. členom ZUJF. Po slednjem se upravičencem, ki so na dan uveljavitve ZUJF upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja po zakonu, ta pravica zagotavlja do 1. januarja 2013. Z odločbo, izdano v tem postopku, upravna enota razveljavi odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu ta pravica od 1. januarja 2013 ne pripada. Na tej podlagi je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo, potem, ko je ugotovil, da tožnik še ni dopolnil 55. let starosti in da ni trajno popolnoma nezmožen za delo.

Dejanske ugotovitve v izpodbijani odločbi, da ne prejema veteranskega dodatka in da zaradi preseganja osnove za veteranski dodatek (497,15 EUR) ne izpolnjuje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka, tožnik ne izpodbija. Ker torej niti ni sporno, da je podan takšen dejanski stan, ki ima po spremenjenih določbah ZVV za posledico, da se tožniku kot vojnemu veteranu več ne zagotavlja plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja - takšna pa je odločitev prvostopenjskega organa - je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Ob tem, da dejansko stanje, t.j. da tožničini dohodki presegajo 497,15 EUR, ni sporno, kar pomeni, da tožnica ni prejemnica veteranskega dodatka in da ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po določbah 8. in 9. člena ZVV, je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita.

Tožnik z odločbo, s katero mu je priznana II. kategorija invalidnosti, ne more izkazati trajne popolne izgube delovne zmožnosti.

Varstvo pravic zoper zakonske posege z učinkom za naprej je zagotovljeno z načelom zaupanja v pravo, ki je eno izmed načel pravne države. To načelo pa posamezniku ne zagotavlja nespremenljivosti pravnih položaj, temveč da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem interesu.

Pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, je tožnik pridobil po prejšnji ureditvi prvega odstavka 15. člena ZVV, ko so to pravico imeli vsi vojni veterani, socialnoekonomske razmere pa pri tem niso bile pomembne in se niso ugotavljale. Po spremenjeni ureditvi ta pravica pripada le vojnim veteranom, če delež prejemkov na družinskega člana ne dosega osnove za veteranski dodatek. ZUJF je pričel veljati 31.5.2012 (251. člen), izpodbijana odločba pa je bila izdana 26.10.2012. Z njo se tožniku pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, ne jemlje za nazaj, niti za čas pred izdajo uveljavitvijo zakona niti za čas pred izdajo izpodbijane odločbe, temveč za naprej, tj. od 1. 1. 2013 dalje.