6. člen ZVV

Tožnik je uveljavljal (zahteval) pravico do zdravstvenega varstva 31. 1. 2018, vendar te pravice pred izpolnitvijo starostnega pogoja ni mogel pridobiti, ne glede na datum (mesec) vložitve vloge. Ker je pravico, ki jo je uveljavljal z zahtevo z dne 31. 1. 2018 pridobil šele 16. 2. 2018, mu je bila po presoji sodišča pravica do zdravstvenega varstva, ker gre za pravico, ki se prizna v mesečnih zneskih, pravilno priznana od prvega dne v naslednjem mesecu po vložitvi zahteve, torej od 1. 3. 2018 dalje.

Prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo. Iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da določbi ne posegata v pravico vojnih veteranov do zdravstvenega varstva iz 15. člena ZVV za nazaj, zato nista v neskladju s 155. členom Ustave. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic namreč ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona oziroma po spremembi odločb, izdanih na podlagi takšne ureditve. Posegata pa ti določbi 231. člena ZUJF v pravico vojnih veteranov do zdravstvenega varstva iz 15. člena ZVV za naprej, to je v pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja. Vojnim veteranom, ki ne izpolnjujejo pogojev po novi ureditvi, ta pravica od 1. 1. 2013 ne pripada več, zato izpodbijana ureditev posega v načelo varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Vendar pa za tak poseg obstaja stvarni razlog, utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, to je ogrožena finančna zmožnost države za zagotavljanje te in drugih socialnih dajatev, ta ureditev povojnih veteranov ne prizadeva prekomerno, saj je zakonodajalec pra

Odločba Ustavnega sodišča ne predstavlja novega dejstva v smislu obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP.

Tožnik pogojev za pridobitev veteranskega dodatka zaradi preseganja premoženjskega cenzusa ne izpolnjuje. Zato tudi ni upravičen do plačila zdravstvenih storitev po 15. členu ZVV.

Ker dejansko stanje (to je, da tožnikovi dohodki presegajo 497,15 EUR), ni sporno, kar pomeni, da tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka in da ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po določbah 8. in 9. člena ZVV. Glede na določbe ZUJF in ZVV je zaključiti, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita.

Ob tem, ko tožnik niti ne ugovarja zaključku prvostopenjskega organa, da pogojev za pravico do zdravstvenega varstva po določbah spremenjenega 6. člena ZVV ne izpolnjuje več ter njegovima ugotovitvama, da še ni star 55 let ter ni trajno popolnoma nezmožen za delo, in ko sodišče sodi, da je prvostopenjski organ ob nespornih navedenih dejstvih z izpodbijano odločbo na podlagi določb ZVV in ZUJF pravilno odločil v zadevi ter Ustavno sodišče ni ugotovilo neskladnosti nove (spremenjene) zakonske ureditve z Ustavo, zaradi česar sodišče kot neutemeljene zavrača tožnikove navedbe, da mu je z izpodbijano odločbo na podlagi nove (spremenjene) zakonske ureditve nedopustno poseženo v pridobljene pravice, je sodišče moralo tožbo zavrniti kot neutemeljeno.

Okoliščina, da je tožnik bolan in da se zdravi, na izpodbijano odločitev ne vpliva, saj je ob navedenem starostnem pogoju druga okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev, le trajna popolna izguba delovne zmožnosti.

Ker tožnica ne prejema veteranskega dodatka oziroma ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, je odločitev o odvzemu pravice do plačila zdravstvenih storitev utemeljena.

Izpodbijana odločba ni v nasprotju z načelom socialne države in v pravico tožnice do socialne varnosti ne posega, ker je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnica s svojimi prejemki presega v zakonu določeno odmerno osnovo za veteranski dodatek, saj njena pokojnina znaša 761,21 EUR. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi, št. U-I-13/13-4 z dne 14. 11. 2013 med drugim navedlo, da ker izpodbijana ureditev ne učinkuje za nazaj, temveč za čas po 1. 1. 2013, to pomeni, da ni v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave RS.

Glede na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 upravni organ z izpodbijano odločitvijo, da tožniku od 1. 1. 2013 ne pripada pravica do zdravstvenega zavarovanja, ni mogel poseči v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, določene v Ustavi RS.

Z uveljavitvijo ZUJF ima pravico do varstva po ZVV vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti ali je pri njem nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Upravne enote po uradni dolžnosti ugotavljajo, ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. 1. 2013 dalje še izpolnjujejo pogoje za pridobitev te pravice po tem zakonu, in če ugotovijo, da jim ta pravica ne pripada več, razveljavijo odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona. Takšna zakonska ureditev, kot je že odločilo Ustavno sodišče, ni v neskladju z Ustavo.

Ustavno sodišče je odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo RS. Glede na takšno odločitev Ustavnega sodišča in ker so tožbeni ugovori uperjeni le v neskladnost prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF z Ustavo, je sodišče tožbo zavrnilo.

V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo na podlagi določbe 6. člena in 15. člena ZVV v povezavi z določbami 100. člena in 101. člena ZUJF ter v postopku, določenim z 231. členom ZUJF. Po slednjem se upravičencem, ki so na dan uveljavitve ZUJF upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja po zakonu, ta pravica zagotavlja do 1. januarja 2013. Z odločbo, izdano v tem postopku, upravna enota razveljavi odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu ta pravica od 1. januarja 2013 ne pripada. Na tej podlagi je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo, potem, ko je ugotovil, da tožnik še ni dopolnil 55. let starosti in da ni trajno popolnoma nezmožen za delo.

Dejanske ugotovitve v izpodbijani odločbi, da ne prejema veteranskega dodatka in da zaradi preseganja osnove za veteranski dodatek (497,15 EUR) ne izpolnjuje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka, tožnik ne izpodbija. Ker torej niti ni sporno, da je podan takšen dejanski stan, ki ima po spremenjenih določbah ZVV za posledico, da se tožniku kot vojnemu veteranu več ne zagotavlja plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja - takšna pa je odločitev prvostopenjskega organa - je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Tožnik z odločbo, s katero mu je priznana II. kategorija invalidnosti, ne more izkazati trajne popolne izgube delovne zmožnosti.

Varstvo pravic zoper zakonske posege z učinkom za naprej je zagotovljeno z načelom zaupanja v pravo, ki je eno izmed načel pravne države. To načelo pa posamezniku ne zagotavlja nespremenljivosti pravnih položaj, temveč da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem interesu.

Pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, je tožnik pridobil po prejšnji ureditvi prvega odstavka 15. člena ZVV, ko so to pravico imeli vsi vojni veterani, socialnoekonomske razmere pa pri tem niso bile pomembne in se niso ugotavljale. Po spremenjeni ureditvi ta pravica pripada le vojnim veteranom, če delež prejemkov na družinskega člana ne dosega osnove za veteranski dodatek. ZUJF je pričel veljati 31.5.2012 (251. člen), izpodbijana odločba pa je bila izdana 26.10.2012. Z njo se tožniku pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, ne jemlje za nazaj, niti za čas pred izdajo uveljavitvijo zakona niti za čas pred izdajo izpodbijane odločbe, temveč za naprej, tj. od 1. 1. 2013 dalje.

Izpodbijani akt pomeni poseg v pridobljeno pravico tožnika s področja zdravstvenega varstva oziroma socialne varnosti, kar v konkretnem primeru pomeni zmanjšanje obsega določenih upravičenj tožnika. Vendar pa po ustavno-sodni praksi Ustavnega sodišča s področja socialnih pravic vojnih invalidov po Zakonu o vojnih invalidih in s primerljivega področja socialnih pravic oziroma posebnih pogojev za upokojevanje policistov izhaja, da je zmanjšanje pravic za naprej lahko ustavno dopustno.

Ob dejstvu, da tožnik ni dopolnil 50 let starosti, bi moral izkazati drugi zakonski pogoj za priznanje veteranskega dodatka, to je z odločbo ZPIZ izkazati, da ima trajno popolno izgubo delovne nezmožnosti, torej I. kategorijo invalidnosti. Tega pa tožnik ni izkazal, saj v ugotovitvenem postopku pridobljeni Izvid in mnenje zdravniškega komisije prve stopnje ne zadošča za izpolnitev pogoja nastale trajne popolne izgube delovne zmožnosti, kot ga določa prvi odstavek 6. člena ZVV.