24. člen ZVV

Predmet tožbe je znesek, ki je bil tožencu izplačan brez pravne podlage v upravnem aktu oziroma upravni odločbi. Predmet odločanja v tej zadevi torej ni odločanje o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznika v konkretni upravni zadevi, ampak gre za spor iz premoženjskega oziroma obligacijskega (obogatitvenega) razmerja med strankama. Odločanje v tem sporu zato sodi v pristojnost sodišča.

Po presoji sodišča je bila odločitev prvostopnega organa o (delni) zavrnitvi tožnikove zahteve pravilna, saj zakon priznanje pravice, ki izhaja iz pridobljenega statusa vojnega veterana, časovno veže na uveljavitev takšne zahteve, torej na uveljavitev zahteve po priznanju v ZVV naštetih pravic, in ne od pridobitve statusa vojnega veterana.

Ker je bil zakon kršen v korist stranke, je tožena stranka upravičeno na podlagi 150. člena ZVojI razveljavila odločbi.

Opravljanje enotne kurirske službe pri občinskem upravnem organu pa tudi po mnenju sodišča ne pomeni formalne vključenosti v obrambo Republike Slovenije v okviru navedenih državnih organov (kot pripadnik Teritorialne obrambe RS, policist, oseba, vključena po odločitvi pristojnega organa ali poveljstva oziroma operativni delavec kriminalistične in obveščevalno varnostne službe, pripadnik narodne zaščite ali enote za zveze med RS in občinami), niti ne predstavlja dejavnosti opravljanja vojaških dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije.

Ker je tožnica svojo udeležbo v NOV Slovenije dokazovala le z izpovedbami prič in z mnenjem Združenja borcev in udeležencev NOB, v katerem le-to samo soglaša s tem, da se tožnici prizna status vojnega veterana za obdobje med 1. 3. 1943 do 13. 1. 1944 in ga ni moč šteti za odločbo ali potrdilo državnega organa ali nosilca javnega pooblastila oziroma za drugo javno listino, in ne z dokazi, ki jih za dokazovanje okoliščin za priznanje statusa vojnega veterana predvideva prvi odstavek 26. člena ZVV, po presoji sodišča svoje udeležbe v NOV Slovenije ni izkazala na predpisan način.

Tožena stranka je sicer v izpodbijani odločbi zagovarjala pravilno stališče, da prvostopenjski upravni organ ni dolžan na podlagi 179. in 180. člena ZUP izdati potrdila, da je tožnik opravljal dolžnost pri obrambi RS med agresijo v Narodni zaščiti KS C, vendar pa tožena stranka ni tej obrazložitvi prilagodila izreka izpodbijane odločbe. Za stranko je namreč lahko pomembno, ali je s prvostopenjsko upravno odločbo ugotovljeno, da upravni organ ni dolžan izdati zahtevanega potrdila, ali pa da je v prvostopenjski upravni odločbi ugotovljeno, da vlagatelj ni sodeloval pri opravljanju dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot pripadnik narodne zaščite.