8. člen ZVV

Iz določb ZVojI izhaja, da organ pri ugotavljanju pravice do veteranskega dodatka oziroma njegove višine zaradi sprememb ali novega dejanskega stanja upošteva prejemke iz preteklega leta. Tako je ravnal tudi v tem primeru, saj je pri presoji upošteval tožnikove prejemke v letu 2020, ne pa v letu 2021, kot to zmotno v tožbi navaja tožnik. Tožnik se zato v tožbi neutemeljeno sklicuje na drugačno višino prejemkov v tekočem letu, to je v letu 2021. Ti v času izdaje izpodbijane odločbe 7. 12. 2021 niti še niso bili znani. Morebitne v letu 2021 spremenjene okoliščine bo tožnik lahko uveljavljal z novo zahtevo, ki jo lahko vloži na podlagi prvega odstavka 91. člena ZVojI.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da opis očitka, kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 6. 2020, ne omogoča sodne presoje oziroma preverbe, kaj je bilo tožnikovo ravnanje, katere pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja je s takšnim ravnanjem (huje) kršil ter znake katerega kaznivega dejanja je pri tem izpolnil.

V zadevi je sporno, ali je tožena stranka med prejemke, ki se upoštevajo pri preračunu veteranskega dodatka, pravilno upoštevala znesek mesečne rente, ki jo tožnik prejema iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v posledici delovne nezgode. Mesečno ta znaša 297,84 EUR, izplačevalec pa plačuje tudi akontacijo dohodnine v višini 99,28 EUR. Po presoji sodišča je bistveno, da renta, ki jo prejema tožnik, ni med izjemami, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 47. člena ZVojI.

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil višino tožnikovih prejemkov iz decembra 2014 in pravilno ugotovil, da višina njegovih prejemkov (499,23 EUR) presega za leto 2015 določeno osnovo za dodelitev veteranskega dodatka, ki znaša 497,15 EUR.

Nadomestila, ki ga tožnikov sin prejema na podlagi ZDVDTP, ni mogoče uvrstiti med nobenega izmed dohodkov, naštetih v ZVojI, tako da veljavna pravna ureditev ne omogoča njegovega izvzetja izmed prejemkov, ki se upoštevajo pri izračunu deleža prejemkov na družinskega člana.

ZUJF, ki je začel veljati 31. 5. 2012, je v okviru prehodnih in končnih določb uredil tudi položaj vojnih veteranov, ki so pravico do zdravstvenega varstva v 15. členu ZVV pridobili pred uveljavitvijo ZUJF, tako kot tožnik.

Glede na odločbo Ustavnega sodišča z dne 14. 11. 2013 ter ob tem, da tožnikovi dohodki presegajo 497,15 EUR, torej da tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka in ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po določbah 8. in 9. člena ZVV, glede na določbe ZUJF in ZVV, je odločitev prvostopenjskega organa, da tožniku ne pripada pravica do zdravstvenega varstva, pravilna in zakonita.

Ker dejansko stanje (to je, da tožnikovi dohodki presegajo 497,15 EUR), ni sporno, kar pomeni, da tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka in da ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po določbah 8. in 9. člena ZVV. Glede na določbe ZUJF in ZVV je zaključiti, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita.

Dohodki tožnika in njegovega zakonca presegajo predpisani cenzus za priznanje veteranskega dodatka, kar pomeni, da mu ne pripada pravica do zdravstvenega varstva po ZVV.

Ob tem, da dejansko stanje, t.j. da tožničini dohodki presegajo 497,15 EUR, ni sporno, kar pomeni, da tožnica ni prejemnica veteranskega dodatka in da ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po določbah 8. in 9. člena ZVV, je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita.

ZUJF je priznanje pravic do varstva po ZVV omejil na veterane, ki so stari 55 let ali več ali pa so trajno popolnoma nezmožni za delo. Pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, kot eno od pravic (do zdravstvenega varstva) po ZVV, pa je ZUJF še dodatno omejil tako, da je do te pravice vojni veteran upravičen le v primeru, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka.

S tem, ko upravna enota tožnice skupaj z vabilom v zvezi z njeno pritožbo ni pozvala, naj s seboj prinese tudi zdravstveno dokumentacijo, ni kršila upravnega postopka. Tožnica bi namreč morala, poleg trajne popolne izgube delovne zmožnosti, izkazati tudi izpolnjevanje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka. V zadevi pa ni sporno, da teh pogojev ne izpolnjuje. Tožničino zdravstveno stanje, na katerega se sklicuje v tožbi, ni pravno relevantno. Pravica do veteranskega dodatka je namreč po določbi 8. člena ZVV odvisna od višine prejemkov na družinskega člana. 18. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v tem primeru ni uporabljiv, saj tožnica statusa vojnega veterana ni imela priznanega še v času bivše SFRJ. V obravnavanem primeru ne gre za nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave RS. To načelo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Z določbami ZUJF po presoji sodišča v pravice tožnice ni bilo poseženo na način, ki bi bil, ob upoštev

ZUJF je priznanje pravic po ZVV omejil na veterane, ki so dopolnili 55 let starosti ali je pri njih nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, kot eno od pravic (do zdravstvenega varstva) po ZVV je še dodatno omejil tako, da je do plačila omenjenih zdravstvenih storitev vojni veteran upravičen le, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Pravica do veteranskega dodatka je odvisna od višine prejemkov na družinskega člana. Zdravstveno stanje, na katero se sklicuje tožnik, in povečani stroški iz tega naslova tako ne pomenijo pravno relevantnih okoliščin za odločitev v zadevi.

Določba 47. člena ZVojI med prejemke, relevantne za določitev pravice oziroma višine veterinarskega dodatka, ne všteva samo tistih invalidnin, družinskih invalidnin in dodatka za posebno invalidnost, ki so bili priznani po določbah ZVojI.

V 47. členu ZVojI je določeno, da se upoštevajo tisti dohodki in prejemki, ki jih oseba redno prejema. Delo preko študentskega servisa lahko načeloma traja daljše časovno obdobje, vendar je takšno delo še vedno občasno delo z občasnimi prejemki. Tožena stranka bi morala v obrazložitvi izpodbijane odločbe navesti zakonsko podlago, ki določa, da se plačilo za delo preko študentskega servisa šteje za redni prejemek.

Na višino veteranskega dodatka vpliva tudi s pogodbo dogovorjen preužitek.