231. člen ZUJF

Odločitev organa je glede na ugotovljeno dejansko stanje nejasna do te mere, da ni mogoče preizkusiti, ali je bilo v zadevi pravilno uporabljeno materialno pravo. Že tretja alineja prvega odstavka 75. člena ZIPRS1617 napotuje na predpise o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pravica do delne invalidske pokojnine je bila tožniku nedvomno priznana po ZPIZ, torej po teh predpisih. Po 41. členu ZPIZ, na katerega se je dodatno skliceval drugostopni organ, pridobi pravico do invalidske pokojnine: - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. in III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Ta določba torej opredeljuje pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine do celote, ne pa do delne invalidske pokojnine, kot je to v primeru tožnika. Zato se organ na to določbo - brez ustrezne dodatne razlage in ob izostanku določb, ki ur

Prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo. Iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da določbi ne posegata v pravico vojnih veteranov do zdravstvenega varstva iz 15. člena ZVV za nazaj, zato nista v neskladju s 155. členom Ustave. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic namreč ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona oziroma po spremembi odločb, izdanih na podlagi takšne ureditve. Posegata pa ti določbi 231. člena ZUJF v pravico vojnih veteranov do zdravstvenega varstva iz 15. člena ZVV za naprej, to je v pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja. Vojnim veteranom, ki ne izpolnjujejo pogojev po novi ureditvi, ta pravica od 1. 1. 2013 ne pripada več, zato izpodbijana ureditev posega v načelo varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Vendar pa za tak poseg obstaja stvarni razlog, utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, to je ogrožena finančna zmožnost države za zagotavljanje te in drugih socialnih dajatev, ta ureditev povojnih veteranov ne prizadeva prekomerno, saj je zakonodajalec pra

Odločba Ustavnega sodišča ne predstavlja novega dejstva v smislu obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP.

Vojnemu veteranu se zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka.

Vojnemu veteranu se zagotavlja pravica do zdravstvenega varstva le, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Tožnik pa ne oporeka dejstvu, da ni prejemnik veteranskega dodatka, niti ne oporeka trditvi, da ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, zato do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev ni upravičen.

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-13/13 z dne 14. 11. 2013 odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo, zato je upravni organ pravilno odločil, da tožniku ne pripada več pravica do plačila zdravstvenih storitev do polne vrednosti teh storitev.

Zakonodajalec je pogoje za pridobitev pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev spremenil tako, da jo je namenil vojnim veteranom, ki so socialno ogroženi, to je tistim, ki si sami težko ali sploh ne morejo zagotoviti sredstev za plačilo te pravice. Upravni organ ima na podlagi 175. člena ZUP v povezavi z 231. členom ZUJF (ugotovitev izpolnjevanja pogojev do plačila zdravstvenih storitev) vsa zakonska pooblastila, da po uradni dolžnosti priskrbi dokazila, v kolikor jih ne priskrbi sama stranka.

Ogrožanje finančne zmožnosti države za pokrivanje socialnih in drugih dajatev, med katere spada tudi pravica vojnih veteranov iz 15. člena ZVV, je stvarni razlog za zmanjšanje pravice do plačila zdravstvenih storitev, ki je utemeljena v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Tožnik je že dopolnil 55 let in ni prejemnik veteranskega dodatka, niti ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po določbah 8. in 9. člena ZVV, zato sodišče glede na relevantne določbe ZUJF in ZVV zaključuje, da je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita.

Tožnik pogojev za pridobitev veteranskega dodatka zaradi preseganja premoženjskega cenzusa ne izpolnjuje. Zato tudi ni upravičen do plačila zdravstvenih storitev po 15. členu ZVV.

Z izrekom izpodbijane odločbe ni bila razveljavljena predhodno izdana odločba o priznanju pravice do zdravstvenega varstva tožniku, kot to zahteva drugi odstavek 231. člena ZUJF. Prav tako iz izpodbijane odločbe niti iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi jo upravni organ razveljavil s posebno odločbo. Ob upoštevanju 158. člena Ustave v povezavi s četrtim odstavkom 225. člena ZUP pa je možno novo odločbo v isti zadevi, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, izdati le, če se odpravi, razveljavi ali spremeni prejšnja odločba.

ZUJF, ki je začel veljati 31. 5. 2012, je v okviru prehodnih in končnih določb uredil tudi položaj vojnih veteranov, ki so pravico do zdravstvenega varstva v 15. členu ZVV pridobili pred uveljavitvijo ZUJF, tako kot tožnik.

Glede na odločbo Ustavnega sodišča z dne 14. 11. 2013 ter ob tem, da tožnikovi dohodki presegajo 497,15 EUR, torej da tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka in ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po določbah 8. in 9. člena ZVV, glede na določbe ZUJF in ZVV, je odločitev prvostopenjskega organa, da tožniku ne pripada pravica do zdravstvenega varstva, pravilna in zakonita.

Ker dejansko stanje (to je, da tožnikovi dohodki presegajo 497,15 EUR), ni sporno, kar pomeni, da tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka in da ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po določbah 8. in 9. člena ZVV. Glede na določbe ZUJF in ZVV je zaključiti, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita.

Ob tem, ko tožnik niti ne ugovarja zaključku prvostopenjskega organa, da pogojev za pravico do zdravstvenega varstva po določbah spremenjenega 6. člena ZVV ne izpolnjuje več ter njegovima ugotovitvama, da še ni star 55 let ter ni trajno popolnoma nezmožen za delo, in ko sodišče sodi, da je prvostopenjski organ ob nespornih navedenih dejstvih z izpodbijano odločbo na podlagi določb ZVV in ZUJF pravilno odločil v zadevi ter Ustavno sodišče ni ugotovilo neskladnosti nove (spremenjene) zakonske ureditve z Ustavo, zaradi česar sodišče kot neutemeljene zavrača tožnikove navedbe, da mu je z izpodbijano odločbo na podlagi nove (spremenjene) zakonske ureditve nedopustno poseženo v pridobljene pravice, je sodišče moralo tožbo zavrniti kot neutemeljeno.

Prvi odstavek 15. člena ZVV po uveljavitvi ZUJF vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Do uveljavitve ZUJF je ta pravica pripadala vsem vojnim veteranom, neodvisno od njihovega premoženjskega stanja. ZUJF je dodatno zaostril pogoje za pridobitev navedene pravice, in sicer tako, da je spremenil starostni pogoj za pridobitev pravice do varstva po ZVV (100. člen ZUJF). Ta sedaj znaša 55 let (prvi odstavek 6. člena ZVV) in ne več 50 let, kot je veljalo pred uveljavitvijo ZUJF.

Tožnici, ki ne prejema veteranskega dodatka in tudi ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, ne pripada pravica do zdravstvenega varstva.

Okoliščina, da je tožnik bolan in da se zdravi, na izpodbijano odločitev ne vpliva, saj je ob navedenem starostnem pogoju druga okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev, le trajna popolna izguba delovne zmožnosti.

Ker tožnica ne prejema veteranskega dodatka oziroma ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, je odločitev o odvzemu pravice do plačila zdravstvenih storitev utemeljena.

Izpodbijana odločba ni v nasprotju z načelom socialne države in v pravico tožnice do socialne varnosti ne posega, ker je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnica s svojimi prejemki presega v zakonu določeno odmerno osnovo za veteranski dodatek, saj njena pokojnina znaša 761,21 EUR. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi, št. U-I-13/13-4 z dne 14. 11. 2013 med drugim navedlo, da ker izpodbijana ureditev ne učinkuje za nazaj, temveč za čas po 1. 1. 2013, to pomeni, da ni v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave RS.

Glede na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 upravni organ z izpodbijano odločitvijo, da tožniku od 1. 1. 2013 ne pripada pravica do zdravstvenega zavarovanja, ni mogel poseči v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, določene v Ustavi RS.