UPRS sodba I U 1678/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Center za socialno delo Litija je z odločbo št. 1203-30/2011-12, izdano dne 3. 2. 2012 mld. A.A. (enako kot tudi za mld. B.B. in C.C.) odločil, da se ne odobri dedni dogovor, ki ga je za mld. otroke v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu otrok D.D., vodenem pri Okrajnem sodišču v Litiji pod opr. št. D 132/2011, sklenil skrbnik za poseben primer. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bil postopek uveden na pobudo Okrajnega sodišča v Litiji, pred katerim je v zapuščinskem postopku v zadevi opr. št. D 132/2011 po umrlem D.D., skrbnik za poseben primer zastopal mld. drugotožnico. V zapuščinskem postopku je bilo ugotovljeno, da prihaja do kolizije interesov, saj je mama otrok E.E. tudi dedinja in je bilo zato otrokom potrebno določiti skrbnika za poseben primer. Kot izhaja iz pobude z dne 4. 1. 2012, sodišče zaproša za odobritev dednega dogovora, ki so ga sklenili mld. otroci po skrbniku za poseben primer v zapuščinskem postopku po pokojnem D.D.

Iz zapisnika o zapuščinski obravnavi z dne 22. 12. 2011 izhaja, da je bil zapustnik ob smrti lastnik več nepremičnin, ki sodijo v sestav zaščitene kmetije, vse k.o. F. in še treh parcel v k.o. G. Zapustnik je imel v lasti oziroma solasti še nepremičnine, ki ne sodijo v sestav zaščitene kmetije v k.o. F., lastnik celotnega poslovnega deleža v gospodarski družbi H. d.o.o. in v družbi I. d.o.o., ter 50 % poslovnega deleža v družbi J. d.o.o., 1/3 poslovnega deleža v družbi K. d.o.o., osebnih vozil znamke Volkswagen Passat 1.9 TDI in znamke Mercedes Benz 320 ML 4-matic CDI AUT, tovornega vozilo znamke Toyota Hi-Lux 3.0 D-4D AUT in denarnih sredstev na osebnem računu pri L. d.d. ter 3 delnic družbe M. d.d., oznake N.

Kot je razvidno iz zapisnika o zapuščinski obravnavi, so mld. otroci z materjo E.E. sklenil dedni dogovor, po katerem priznavajo E.E. polovični delež na poslovnih deležih gospodarskih družb in osebnih avtomobilih, upoštevajoč dejstvo, da so bili pridobljeni s skupnim delom za časa trajanja izvenzakonske in zakonske skupnosti s pokojnim D.D. Zapuščino (razen denarnih sredstev na osebnem računu in 3 delnic družbe M. d.d.,) vključno z vsemi bremeni prevzame E.E. Mld. Otroci pa dedujejo zgoraj navedena denarna sredstva in delnice, vsak do 1/3. E.E. se zavezuje, da bo v roku 90 dni odprodala tovorno vozilo in kupnino nakazala na pupilarne vloge mld. otrok, in sicer za vsakega v višini 1/3 prejete kupnine ter v izplačilo dednega deleža (tako zakonitega kot tudi nujnega) mld. otrok, upoštevajoč prevzeto pasivo, vsakemu po 45.000,00 EUR na njihove pupilarne vloge v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Ob tem pa se E.E. kot prevzemnica zaščitene kmetije zavezuje, da bo poskrbela za usposobitev za samostojno življenje mld. dedičev, ki bo, glede na starost otrok trajalo daljši čas.

Prvostopenjski organ se sklicuje na Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki v 191. členu določa, da sme skrbnik samo z odobritvijo centra za socialno delo odtujiti ali obremeniti varovančeve nepremičnine, odtujiti iz varovančevega premoženja premičnine večje vrednosti, ali razpolagati s premoženjskimi pravicami večje vrednosti, odpovedati se dediščini ali volilu oziroma odkloniti darilo, ter storiti druge ukrepe, za katere tako določa zakon. Po preučitvi celotne zadeve prvostopenjski organ ugotavlja, da bi bile koristi otrok v tem primeru v celoti zavarovane s tem, da bi vsak izmed otrok prejel svoj delež zapuščine po pokojnem očetu v višini zakonitega dednega deleža, saj bi bile glede na obseg zapustnikovega premoženja pravice in koristi otrok najbolje zavarovane z zakonitim dedovanjem. Sklenjen dedni dogovor namreč po oceni prvostopenjskega organa ni v korist mld. otrok, ker z njim otroci ne dobijo svojega zakonitega dednega deleža bodisi v nepremičnini ali denarju, ki skladno z 11. členom Zakona o dedovanju znaša 1/4 zapuščine. Glede zaveze matere, dane z dednim dogovorom (da bo poskrbela za usposobitev za samostojno življenje mld. otrok, ki bo glede na starost otrok trajalo daljši čas) poudarja, da morajo starši skladno z ZZZDR preživljati svoje otroke do polnoletnosti oziroma do šestindvajsetega leta starosti, če se otroci redno šolajo;

Zoper prvostopenjsko odločbo so prvotožnica in mld. otroci vložili pritožbe, za katere je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ) najprej s sklepom odločilo, da se vsi trije pritožbeni postopki, sproženi s pritožbami zoper odločbe z dne 3. 2. 2012, združijo v en pritožbeni postopek, nato pa z odločbo 12008-1/2012/3 z dne 9. 10. 2012 pritožbe zavrnilo. V obrazložitvi drugostopenjski organ pojasni podlago za združitev postopkov in se sklicuje na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in sicer na 130. člen. Nato se sklicuje na določbe ZZZDR, in sicer na 213. in 218. člen ter 185. in 191. člen. Pojasni, da je pred Okrajnim sodiščem v Litiji v teku zapuščinski postopek po pok. D.D., v katerem so bili bili mld. otrokom določeni skrbniki za posebni primer, saj je njihova mati (prvotožnica E.E.) tudi sama udeležena kot dedinja v istem postopku. Prvotožnica je dne 22. 12. 2011 predlagala sklenitev dednega dogovora, po katerem bi mld. otroci kot dediči vsak do 1/3 dedovali denarna sredstva na osebnem računu zapustnika, 3 delnice družbe M. d.d., kupnino tovornega vozila ter vsak po 45.000,00 EUR, kar bi jim tožnica nakazala na njihove pupilarne račune. S takšno dedno izjavo so se strinjali tudi vsi trije imenovani skrbniki za posebni primer.

Drugostopenjski organ pa, enako kot prvostopenjski meni, da s predlaganim dednim dogovorom koristi mld. otrok niso bile ustrezno zavarovane. Prvotožnica je pri določitvi dednih deležev otrok upoštevala zgolj nepremičnine, ki ne sodijo v sestav zaščitene kmetije, dedne delež otrok, ki se nanašajo na zaščiteno kmetijo pa je zmanjšala za skupno 348.000,00 EUR (108.000,00 EUR za mld. B.B. + 96.000,00 EUR za mld. A.A. + 144.000,00 EUR za mld. C.C.), kolikor naj bi znašali izdatki za usposobitev za samostojno življenje vseh treh otrok (to je 500 EUR mesečno za vsakega otroka do 26 leta - redno šolanje). Z odobritvijo takšnega dogovora bi bili mld. otroci prikrajšani, saj ni upoštevano vse premoženje, ki je predmet dediščine. Prvotožnica pa je dedne deleže mld. otrok tudi zmanjšala na račun izdatkov, ki naj bi jih imela v zvezi z usposobitvijo mladoletnih otrok za samostojno življenje.

Kot izhaja iz predložene dokumentacije, zapuščina po pok. E.E. vsebuje nepremičnine, ki sodijo v sestav zaščitene kmetije, nepremičnine, ki ne sodijo v sestav zaščitene kmetije, 100 % poslovni delež v družbi H. d.o.o. in družbi I. d.o.o., 50% poslovni delež v družbi J., d.o.o., 1/3 poslovnega deleža v družbi K. d.o.o., dve osebni vozili, eno tovorno vozilo, denarna sredstva v višini 5.880,88 EUR in 3 delnice družbe M. d.d.. Zapuščina vsebuje tudi bremena, in sicer dolžnost preživljanja zapustnikove matere in kreditne obveznosti gospodarskih družb, ki naj bi znašale 1.650.000,00 EUR. Nekatere nepremičnine imajo vknjižene tudi zastavne pravice.

Dedni dogovor po presoji drugostopenjskega organa ni sprejemljiv, saj so z njim mld. otrokom zagotovljeni zgolj minimalni deleži, ki niso sorazmerni s premoženjem, ki je predmet dediščine. V dedni delež namreč ni vštet delež na nepremičninah, ki sodijo v sestav zaščitene kmetije in poslovni deleži v gospodarskih družbah. Dedni dogovor pa ni sprejemljiv tudi zaradi zmanjšanja dednega deleža na račun preživljanja mld. otrok. Po določbi 54. člena Ustave Republike Slovenije in po določbi 123. člena ZZZDR so starši dolžni preživljati otroke do njihove polnoletnosti, pod pogoji določenimi v ZZZDR pa tudi po polnoletnosti. Preživljanje so svojim otrokom namreč starši dolžni nuditi že glede na navedene določbe Ustave in ZZZDR. Zmanjšanje dednega deleža na račun preživljanja mld. otrok pomeni neupravičen poseg v pričakovane pravice mld. dedičev. Ob tem zavrne tudi druge pritožbene ugovore, saj je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, zakaj je organ prve stopnje odločil, da se predlagani dedni dogovor ne odobri.

Tožnici odločbo izpodbijata s tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. V njej najprej povzameta potek postopka in nato poudarita, da izpodbijana odločba nima razlogov glede odločilnih dejstev. Pred Okrajnim sodiščem v Litiji je bil pod opr. št. D 132/2011 sklenjen dedni dogovor, katerega je sodišče odobrilo oziroma je dovolilo njegovo sklenitev in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava. V zadevi je treba upoštevati, da so posamezne nepremičnine, ki sodijo v zapuščino, obremenjene s hipoteko in iz tega razloga dedovanje v naravi na zapuščinskem premoženju mld. dedičem ni v korist. Menita, da je predlagani dedni dogovor otrokom v korist, zavrnitev odobritve le-tega pa njihovih pravic ne varuje. Prva tožnica je v več pripravljalnih vlogah pojasnila, kakšna so bremena, vpisana pri nepremičninah (več hipotek za zavarovanje terjatev v višini 350.000,00 EUR, 200.000,00 EUR, 100.000,00 EUR in 1.000.000,00 EUR), kakšna je obveznosti iz naslova sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju iz vsebine katere izhaja, da se je zapustnik zavezal k dajanju oskrbe O.O. v ocenjeni vrednosti 500,00 EUR mesečno (v obdobju 30 let vsaj 180.000,00 EUR). Vendar se o bremenih zapuščine upravna organa nista izrekla, pač pa zmotno zaključita, da bi otrokom šel zakoniti dedni delež v ustreznem odstotku zapuščine.

Dodajata, da je na podlagi določil Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) prevzemnik zaščitene kmetije lahko zgolj dedinja E.E., otroci pa lahko zahtevajo izplačilo nujnega dednega deleža. Upoštevati je treba še določbo 16. člena ZDKG, ki določa, da je potrebno izdatke po samem zakonu za usposobitev za samostojno življenje všteti v nujni dedni delež mld. otrok, kar v izpodbijani odločbi ni upoštevano. Izračun pokaže, da ocenjeni izdatki presegajo nujni dedni delež in je dedni dogovor zato ugoden za otroke, saj vsak od njih tako prejme 45.000,00 EUR. Poleg tega mld. otroci dedujejo denarna sredstva na osebnem računu zapustnika pri L. d.d., stanje je 5.880,88 EUR, ter vrednostne papirje družbe M. d.d., vsak do 1/3. Menita, da sta oba organa zmotno uporabila določbo 16. člena ZDKG, ki ga je v tem primeru potrebno uporabiti. Drugostopenjski organ je zmotno zaključil, da v dedni delež ni vštet delež na nepremičninah, ki sodijo v sestav zaščitene kmetije in poslovni deleži v gospodarskih družbah. Ker pa je že na podlagi zakona potrebno izdatke za usposobitev za samostojno življenje všteti v nujni dedni delež nujnih dedičev in ker je E.E. glede gospodarskih družb navedla, da izkazujejo izgubo in imajo za 1.650.000,00 EUR obveznosti, sama pa je postavila tudi izločitveni zahtevek, je tudi dejansko stanje zmotno ugotovljeno. V zadevi namreč ni bilo upoštevano, da otroci po dednem dogovoru dobijo čisto vrednost zapuščine, torej samo premoženje brez obremenitev. Vrednost premoženja, ki ga otroci dobijo po dednem dogovoru pa presega vrednost premoženja, ki bi jo dobili v primeru zakonitega dedovanja, saj bi v tem primeru dedovali tudi obremenitve. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Priglaša tudi stroške za ta upravni spor.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, so bili mld. otrokom, dedičem po pok. D.D., zaradi izvedbe v zapuščinskega postopka določeni skrbniki za poseben primer, kar ni sporno. Prav tako ni sporno, da so dediči, in sicer žena zapustnika E.E. in mld. otroci, preko skrbnikov sklenili dedni dogovor. Ker pa sme skrbnik, skladno z določbo 191. člena ZZDR samo z odobritvijo centra za socialno delo (med drugim) odtujiti iz varovančevega premoženja premičnine večje vrednosti ali razpolagati s premoženjskimi pravicami večje vrednosti, se odpovedati dediščini ali volilu oziroma odkloniti darilo ali storiti druge ukrepe, za katere tako določa zakon, je prva tožnica skupaj s skrbniki mladoletnih otrok pri prvostopenjskem organu vložila predlog za odobritev dednega dogovora, sklenjenega pred Okrajnim sodiščem v Litiji, kjer je v teku zapuščinski postopek D 132/21011 po pok. D.D. Vsebina dednega dogovora med strankami tudi ni sporna, saj naj bi mld. otroci kot dediči dedovali vsak do 1/3 denarnih sredstev na osebnem računu zapustnika (stanje 5.880,88 EUR), 3 delnice družbe M. d.d., kupnino vozila Toyota Hilux, ter vsak 45.000,00 EUR, kar bi prvotožnica nakazala na njihove pupilarne račune. S takšno dedno izjavo so se strinjali tudi vsi trije imenovani skrbniki za posebni primer.

Predlagani navedeni dedni dogovor tudi po presoji sodišča ni v koristi mladoletnih otrok in z njim njihove koristi niso bile ustrezno zavarovane. Glede na podatke upravnih spisov zapuščina po pok. D.D. vsebuje nepremičnine, ki sodijo v okvir zaščitene kmetije, nepremičnine, ki ne spadajo v okvir zaščitene kmetije, 100 % poslovni delež v družbah H. d.o.o. in I. d.o.o., 50 % poslovni delež v družbi J. d.o.o., 1/3 poslovnega deleža v družbi K. d.o.o., dve osebni vozili, eno tovorno vozilo, denarna sredstva v višini 5.880,88 EUR in 3 delnice družbe M. d.d. Zapuščina vsebuje tudi bremena in sicer dolžnost preživljanja zapustnikove matere O.O. ter, kot je navedeno, tudi kreditne obveznosti v gospodarskih družbah, ki naj bi znašale 1.650.000,00 EUR. Na nekaterih nepremičninah je vknjižena tudi zastavna pravica.

Tudi po presoji sodišča so z dednim dogovorom opr. št. D 132/2011, sklenjenim dne 22. 12. 2011 mld. otrokom zagotovljeni zgolj minimalni deleži, ki niso sorazmerni s premoženjem, ki je predmet dediščine. Kot je navedel že drugostopenjski organ svoji odločbi, v dedni delež ni vštet delež na nepremičninah, ki sodijo v sestav zaščitene kmetije in tudi ne poslovni deleži v gospodarskih družbah. V tožbi je sicer navedeno, da so gospodarske družbe obremenjene s krediti, ki naj bi znašali 1.650.000,00 EUR, ni pa nikjer podatka o tem, kakšni so poslovni rezultati družb in kaj kreditne obremenitve predstavljajo v smislu poslovanja in poslovnih izidov posameznih družb in njihovih poslovnih rezultatov oziroma njihove donosnosti. Ni namreč mogoče obravnavati kreditnih obveznosti posameznih (delujočih) gospodarskih subjektov brez poznavanja celotnega poslovanja le-teh in zlasti njihove donosnosti.

Glede zmanjšanja dednega deleža na račun preživljanja mladoletnih otrok se upravna organa sklicujeta na določbe 54. člen Ustave in 123. člen ZZZDR, po katerih so starši dolžni preživljati otroke do njihove polnoletnosti, pod pogoji, določenimi v ZZZDR pa tudi po polnoletnosti. V tožbi pa je glede tega izpostavljen 16. člen ZDKG, po katerem mora dedič, ki je dedoval zaščiteno kmetijo in ne pride do odložitve določitve dediča, glede na 10. člen tega zakona, zagotoviti mld. dedičem, da se usposobijo za samostojno življenje, primerno gospodarski zmožnosti zaščitene kmetije. Izpostavljena je zlasti določba, da se ti izdatki vštejejo v nujni delež. Po presoji sodišča je osnovna obveznost glede preživljanja otrok ob temeljni določbi v Ustavi, določena v 123. členu ZZZDR. Pri preživninski obveznosti, kot je določena v 16. členu ZDKG, pa gre za dodatno obveznost, ki pride v poštev le pri dedovanju zaščitene kmetije, kjer je zaradi varovanja kmetije predvidena rešitev za primere, ko so med dediči tudi mld. otroci zapustnika. V tem primeru gre po presoji sodišča le za določitve obveznosti prevzemnika kmetije do preživljanja mld. otrok (dedičev), ki niso podedovali kmetije, saj je bistvena značilnost tega zakona v tem, da kmetijo, ki je opredeljena kot zaščitena kmetija, praviloma deduje samo en dedič. S trem se prevzemniku zagotavlja bodoča eksistenca, hkrati pa se prepreči nadaljnje drobljenje kmetije in omogoči gospodarno kmetovanje ter se obenem z ohranitvijo celovite kmetije zagotavlja tudi javna korist.

Sicer pa se sodišče strinja z obrazložitvijo, s katero so pojasnjeni razlogi za odločitev in z razlogi, s katerimi je obrazložena zavrnitev pritožbenih ugovorov s strani drugostopenjskega organa, ter se nanje, kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Ker je sodišče po povedanem ugotovilo, da tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.