218. člen ZZZDR-UPB1

Vodilo za imenovanje skrbnika za posebne primere je predvsem korist otroka in dejstvo, da bo upošteval in ravnal v korist svojega varovanca. Pri imenovanju skrbnika za posebne primere se po sodni praksi upoštevajo želje varovanca, če jih lahko izrazi, in želje sorodnikov, če je to varovancu v korist. Če to ni v nasprotju z otrokovo koristjo, se za skrbnika za posebne primere imenuje tudi njegov sorodnik.

Center za socialno delo pri odločanju o obliki varstva, ki naj se da varovanemu, upošteva predvsem njegove potrebe in koristi. Odločitev, ali je postavitev skrbnika mladoletnemu otroku za vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva v njegovo korist, ne more temeljiti zgolj na pravici otroka, da pozna svoje starše. Pravica ne pomeni dolžnosti prevzemanja aktivne vloge, ampak zgolj možnost to pravico uveljavljati.

Pri odločanju o postavitvi skrbnika mladoletnemu otroku za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva je treba skrbno pretehtati vse okoliščine, zavedajoč se, da se s postavitvijo takšnega skrbnika nadomešča volja zaenkrat poslovno nesposobnega posameznika, ki pa kasneje ob pridobitvi poslovne sposobnosti posledic takšne odločitve ne bo več mogel preklicati. V tej luči je treba tudi razlagati oziroma ugotavljati koristi mladoletnega otroka.

Ker tožnik v obravnavani zadevi toži CSD in so torej njegove koristi v tej pravdi v nasprotju s koristmi skrbnika, slednji zaradi kolizije interesov ne more biti več tožnikov skrbnik in se mu skladno z določilom 213. člena ZZZDR postavi skrbnik za poseben primer. Tega je dolžan skladno z 211. členom ZZZDR postaviti sam CSD, lahko pa ga določi tudi organ, pred katerim teče postopek, torej sodišče.

Iz določb ZZZDR izhaja, da je za skrbniški organ (CSD) pri odločanju o tem, kdo bo skrbnik (za poseben primer) osebe, ki ne more v celoti skrbeti za svoje pravice in koristi, glavno vodilo korist varovanca. Skrbništvo ni pravica postavljenega skrbnika, temveč njegova dolžnost, iz katere za skrbnika izvira upravičenje ukreniti vse, kar je potrebno za učinkovito zagotavljanje varstva varovančeve osebnosti in njegovih pravic.

Pri odločanju o skrbništvu je glavno vodilo korist varovanca. Skrbništvo ni pravica postavljenega skrbnika, temveč dolžnost, iz katere pa za skrbnika izvira upravičenje ukreniti vse, kar je potrebno za varstvo varovančeve osebnosti in njegovih pravic. Iz tožbe ne izhaja, da bi tožnik varoval osebnost in pravice varovanke, saj je njen interes, ki ga je v postopku tudi sama nedvoumno izrazila, da želi za svoje pravice in koristi v celoti skrbeti sama. Če se tožnik z njenimi odločitvami ne more strinjati, to ne pomeni razloga za to, da bi še naprej ostala pod skrbništvom. Glede na izpeljani dokazni postopek je namreč tudi po mnenju sodišča varovanka naloge, ki so bile prenesene na tožnika kot skrbnika za posebni primer, zmožna opravljati sama oziroma s pomočjo svojih sorodnikov. Zato je organ prve stopnje tožnika utemeljeno razrešil skrbniških dolžnosti. V primeru spremembe zdravstvenega stanja varovanke pa se lahko ponovno odloča o postavitvi skrbnika.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, s katerim se obnovi postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni več rednega pravnega sredstva. Zaradi pravne varnosti je sam postopek uporabe tega izrednega pravnega sredstva dovoljen le ob posebnih, vnaprej z zakonom določenih pogojih. Tako ZUP izrecno določa, da mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo upravnega postopka, ko prejme takšen predlog, najprej preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je organ druge stopnje ugotovil, da organ prve stopnje pred izdajo sklepa o dovolitvi obnove ni napravil predhodnega preizkusa predpostavk za vložitev predloga za obnovo, zato je navedeno storil organ druge stopnje. Pri tem je ugotovil, da predloga za obnovo postopka ni podala upravičena oseba, kar je utemeljil z ustaljeno upravno-sodno prakso in jo na podlagi ugotovljenega predlog tožeče stranke za obnovo postopka pravilno zavrgel.

Zavrženje pomeni, da upravni organ zato, ker niso izpolnjeni formalni pogoji za pričetek postopka, vloge po vsebini sploh ne obravnava. Izključno pravilnost in zakonitost sklepa o zavrženju tožničinega predloga za obnovo postopka, vloženega iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, pa je tudi predmet tega upravnega spora. Kot pravno pomembnih zato ni mogoče obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na postopek postavitve skrbnice za posebni primer in njenih ravnanj.

Dedni dogovor ni v koristi mladoletnih otrok in z njim njihove koristi niso bile ustrezno zavarovane, saj so jim zagotovljeni zgolj minimalni deleži, ki niso sorazmerni s premoženjem, ki je predmet dediščine. Osnovna obveznost glede preživljanja otrok je ob temeljni določbi v Ustavi, določena v 123. členu ZZZDR. Pri preživninski obveznosti, kot je določena v 16. členu ZDKG, pa gre za dodatno obveznost, ki pride v poštev le pri dedovanju zaščitene kmetije, kjer je zaradi varovanja kmetije predvidena rešitev za primere, ko so med dediči tudi mld. otroci zapustnika.

Kdo so lahko stranke postopka, je odvisno od postopkovnega predpisa, ki opredeljuje pojem stranke v procesnem smislu, torej ZUP, ter od materialnega predpisa, v tem primeru ZDen, ki določa, kdo ima v tem postopku kakšno pravico, obveznost ali neposredno pravno korist. Sodišče ugotavlja, da ima tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku, v katerem je treba postaviti skrbnika za poseben primer, že priznano lastnost stranke v postopku, kar je po presoji sodišča pravilno upošteval že prvostopenjski upravni organ, zato je tej stranki tudi vročil odločbo. Udeležba v denacionalizacijskem postopku tožeči stranki daje pravni pravni interes v smislu 42. člena ZUP, zato je bila odločitev tožene stranke, ki je zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper odločitev prvostopenjskega organa, iz razloga, ker je ni vložila upravičena oseba, nepravilna.

Iz določb ZZZDR izhaja, da je glavno vodilo pri odločanju o skrbništvu korist varovanca. Skrbništvo ni pravica postavljenega skrbnika, temveč dolžnost, iz katere za skrbnika izvira upravičenje ukreniti vse, kar je potrebno za varstvo varovančeve osebnosti in njegovih pravic. Glede na izčrpno izpeljan dokazni postopek je tudi po presoji sodišča B.B. naloge, ki so bile s sklepi z dne 26. 6. 2007, 2. 7. 2007 in 31. 8. 2008 (torej takoj po bolezni) prenesene na tožnika, zmožna opravljati sama. Zato je center za socialno delo pravilno odločil, da skrbništvo za poseben primer nad B.B. preneha ter da se tožnika razreši s funkcije skrbnika za poseben primer.

Glede na določbo 218. člena ZZZDR, ki določa, da mora Center za socialno delo upoštevati predvsem potrebe in koristi varovanca, sta po presoji sodišča oba upravna organa preuranjeno odločila o postavitvi skrbnika za poseben primer oziroma v razlogih izpodbijane odločbe nista navedla dovolj utemeljenih razlogov za takšno odločitev.

ZZZDR ne daje opore za trditev, da bi brat osebe, ki je postavljena pod skrbništvo, lahko v postopku postavitve skrbnika tej osebi, varoval kakšno svojo pravno korist. V postopku postavitve stalnega skrbnika, ki se začne po uradni dolžnosti, ima položaj stranke v postopku le oseba, ki se postavlja pod skrbništvo in oseba, ki je postavljena za skrbnika.

V tem postopku ima položaj stranke samo oseba, ki se postavlja pod skrbništvo in oseba, ki je postavljena za skrbnika in s tem prevzema pravice in dolžnosti, postopek postavitve skrbnika pa se vodi po uradni dolžnosti (216. in 219. člen ZZZDR). Druge osebe v tem postopku svojih pravic in pravnih koristi niti ne morejo varovati, saj se o njih v postopku sploh ne odloča.

Postopek postavitve začasnega skrbnika je namenjen izključno varstvu pravic in pravnih koristi osebe, ki se postavlja pod skrbništvo. V tem postopku ima položaj stranke samo oseba, ki se postavlja pod skrbništvo in oseba, ki je postavljena za skrbnika in s tem prevzema pravice in dolžnosti, postopek postavitve skrbnika pa se vodi po uradni dolžnosti (216. in 219. člen ZZZDR). Pri imenovanju začasnega skrbnika pristojni organ sicer upošteva želje zavarovančevih bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca (183. člen ZZZDR), vendar ti sorodniki, tudi če sodelujejo v postopku, v njem ne varujejo svojih pravic in pravnih koristi.