VSL sodba in sklep I Cpg 121/2013

I. Pritožba zoper VI. točko izreka sodbe se zavrže.

II. Pritožba zoper III. in V. točko izreka sodbe se zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožbi zoper VII. točko izreka sodbe se delno ugodi in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi pravilno glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.467,65 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dopustita sprememba tožbe (I. točka izreka) in stranska intervencija Zavarovalnice X., d. d., na strani tožene stranke (II. točka izreka). S sodbo je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 27.610,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2009 do plačila in za izvršilne stroške v znesku 213,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2009 dalje (III. točka izreka) ter terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 6.170,31 EUR (IV. točka izreka) ter po njihovem pobotu odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 50117/2009 z dne 20. 4. 2009, v veljavi v I. točki izreka za znesek 21.729,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2009 dalje in v III. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 213,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2009 dalje (V. točka izreka). V presežku, za plačilo 2.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2009 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (VI. točka izreka), toženi stranki pa naložilo še plačilo pravdnih stroškov v višini 2.135,05 EUR (VII. točka izreka).

2Zoper III., V., VI. in VII. točko izreka navedene sodbe je iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Skladno s 1. odstavkom 344. člena ZPP je bila pritožba tožene stranke tožeči stranki vročena v odgovor, vendar ga slednja ni podala.

4Pritožba zoper VI. točko izreka ni dovoljena.

5Tožbeni zahtevek je v delu, v katerem se nanaša na odškodnino zaradi okrnitve poslovnega ugleda, sodišče prve stopnje zavrnilo, zato tožena stranka za vložitev pritožbe proti takšni odločitvi nima pravnega interesa. To pomeni, da za dovoljenost pritožbe niso izpolnjene vse predpostavke, kar pa je pritožbenemu sodišču narekovalo njeno zavrženje v navedenem delu (352. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP).

6Pritožba je delno utemeljena.

7Tožeča stranka v predmetni pravdi vtožuje odškodnino iz naslova kršitve pogodbene obveznosti in odškodnino zaradi okrnitve poslovnega ugleda, ki naj bi ji nastala, ker delavec tožene stranke, kontrolor M., pred njenim vkrcanjem na ladjo ni ustrezno vzorčil koruze, namenjene za prodajo družbi G., pogodbeniku tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je njenemu zahtevku delno ugodilo, potem ko je zaključilo, da bi morala tožena stranka, v primeru, da bi vestno in po pravilih posla kot dober strokovnjak izpolnila svoje pogodbene obveznosti, ob pravilnem in dovolj pogostem vzorčenju in s prisotnostjo zadolžene osebe ob natovarjanju, ugotoviti, da blago ne ustreza več zahtevam kupca in zato ustaviti nakladanje koruze. Ker tega ni storila, je kršila svoje pogodbene obveznosti, v posledici česar pa je tožeči stranki nastala škoda (v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo zaradi kršitve poslovnega ugleda, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo). Takšno odločitev prvostopenjskega sodišča z obravnavano pritožbo izpodbija tožena stranka. Uvodoma mu očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja tako v zvezi z temeljem kot tudi višino vtoževane odškodnine.

8Dokazna ocena je prosta in predstavlja rezultat kompleksne presoje vseh izvedenih dokazov. Sodišče mora vsak dokaz (na koncu) kritično ovrednotiti in obrazložiti, zakaj jih sprejema ali ne. Na enak način kot sodišče premosti vprašanje (ne)verodostojnosti dokaza npr. izpovedbe priče (pojasni, zakaj njeni izpovedbi, ki jo je ponudila sodišču, verjame oziroma ne verjame), je tudi v obravnavanem gospodarskem sporu sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo, zakaj ne dvomi v pravilnost zaključkov izvedenca S., oziroma njegovo mnenje ocenjuje kot logično argumentiranega, razumljivega in strokovno utemeljenega. Ker je sodišče glede ocene izvedenskega mnenja prosto in neodvisno, tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da so izvedenčeva stališča neobrazložena in jih ni mogoče preizkusiti, vsled obrazloženemu, v pritožbenem postopku ne more uspeti. Dodatnemu pojasnjevanju njegovih stališč pa sta bili namenjeni tudi pisni dopolnitvi z dne 30. 11. 2011 in 26. 1. 2012, kot tudi zaslišanje izvedenca z dne 12. 5. 2012.

9Ocena uspešnosti posameznega dokaza (izvedenskega mnenja) in s tem njegove dokazne vrednosti pa sloni tudi na njegovi prepričljivosti v odnosu do drugih dokazov (2). Takšno sintezo izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje izvedlo na 9., 10. in 11. strani izpodbijane sodbe. Pravilnost presoje izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju.

10Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi (sama) zatrjevala, da sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju, predmet katerega je bil analiza kakovosti koruze, katero se je zavezala opraviti tožena stranka, tožeča stranka pa, da ji bo za takšno storitev plačala. Trdila je, da je v okviru naročila in v skladu s svojo stroko analizo kakovosti upnikove koruze tudi opravila. V dokaz tovrstnih navedb je tožena stranka predlagala postavitev izvedenca ustrezne stroke, čemur pa je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 12. 9. 2011 (list. št. 89) ugodilo in za izvedenca v obravnavanem gospodarskem sporu imenovalo I., d. o. o., z nalogo, da po pregledu spisa izdela pisni izvid in mnenje tako, da odgovori na vprašanja.

11Izvedenec S., ki je v imenu navedene družbe izdelal izvedensko mnenje, pa se je skladno z navodilom sodišča prve stopnje v zvezi s presojo (ne)ustreznosti vzorčenja lahko oprl le na trditve tožeče stranke, ki v obravnavanem gospodarskem sporu toženi stranki očita kršitev pogodbene obveznosti oziroma ravnanje, ki ne ustreza pravilom stroke (list. št. 41) (3). Izhajal je iz predpostavke, da nadzornik tožene stranke R. M. med nakladanjem ni bil ves čas prisoten v silosu, kjer so bili vzeti vzorci, kar pa - glede na njegova nadaljnja pojasnila, da se morajo posamezni vzorci vzeti v celoti, enotno in sistematično, da bi zagotovili reprezentativnost vzorcev za celotno pošiljko ter da bi morala biti količina vzorca prilagojena količini pretoka blaga po tekočem traku od začetka do konca vkrcanja ladje - ni pravilno.

12Ker se je tekom dokaznega postopka dejstvo, da nadzornik tožene stranke za zadnjih 70 ton koruze ni vzel vzorca (kar je imelo za posledico, da ni ugotovil slabše kakovosti koruze), izkazalo za resnično (sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je zaslišana priča M. sama priznala, da iz zadnjih 70 ton koruze ni vzela vzorca), pa pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja oziroma, da na osnovi izvedenčevih ugotovitev ni mogoče izdati odločbe, kakršna je izpodbijana. Trditev v zvezi predlogom izvedenca S., da bi bilo potrebno pridobiti analizo sporne koruze ob njenem uskladiščenju v silos, pa tožena stranka ni konkretizirala in ni pojasnila, na kakšen način je opustitev pribave navedene analize vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato se pritožbeno sodišče do takšnih njenih navedb ni opredeljevalo.

13Tožena stranka pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja uveljavlja tudi z navedbo, da je izvedenec S. izpovedal, da je dejstvu, da je imela sporna koruza takšno vsebnost prahu, kakršna je bila ugotovljena v luki B., moral botrovati zunanji vzrok, pri čemer pa izvedenec tega zunanjega vzroka ni znal pojasniti in je navedel, da ugiba, da gre za napako operaterja. Takšnemu očitku pritožbeno sodišče ne more slediti. Izvedenec je namreč že v pisnem izvedenskem mnenju pojasnil, da obstaja možnost, da je operater silosa (lahko pomotoma) odpiral loputo (oziroma pritisnil napačen gumb) in spuščal („Ameropin“) prah v nakladalni sistem pri koncu vkrcanja na ladjo. Ker pa je takšno možnost umestil v čas, ko koruza ni bila vzorčena, očitek, ki ga (po smislu iz razloga pretrganja vzročne zveze) skuša uveljaviti pritožnica, ni utemeljen (4). Če bi bil nadzornik (skladno s pravili stroke) namreč ves čas prisoten ob tekočem traku, bi pravočasno zaznal, da je na traku s koruzo nekaj narobe in bi vkrcanje koruze na ladjo ustavil (tudi če bi operater pomotoma odpiral loputo). Ker pa tega ni storil, je njegova opustitev v celoti vplivala na nastalo situacijo. To po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je tožena stranka kršila svojo obveznost, saj svojega dela ni opravila strokovno pravilno (kljub dopuščeni možnosti „spuščanja prahu“) oziroma je izdala certifikat, ki ni ustrezal dejanski kakovosti koruze.

14Pritožba se v nadaljevanju osredotoča na neustrezno odmerjeno odškodnino. V ta namen tožena stranka graja tako postopanje tožeče stranke, ki bi po njenem mnenju v zvezi z ugotavljanjem višine škode morala predlagati postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki bi moral podati oceno o tem, kakšna je bila takratna tržna vrednost koruze (v pristanišču B.), kot tudi postopanje sodišča prve stopnje, ki naj ne bi izvedlo nobenega dokaza v zvezi z vprašanjem tržne vrednosti koruze.

15V našem pravnem sistemu poznamo prosto dokazovanje dejstev. Katerokoli odločilno dejstvo se lahko dokazuje s kakršnim koli dokazom, ki je po objektivnih merilih primeren za dokazovanje tega dejstva. Za namen dokazovanja višine škode je tožeča stranka predložila račun št. 640206 (iz katerega izhaja prvotno dogovorjena cena, tj. 134.371,39 EUR - A 40), bančna izpiska o nakazilih kupca G. (50.000,00 EUR in 56.760,83 EUR, A 39) in bremepis z dne 5. 3. 2009, iz katerih je bilo mogoče ugotoviti razliko med pogodbeno dogovorjeno ceno in (zaradi slabše kakovosti koruze) znižano ceno, ki predstavlja v tem postopku zatrjevano škodo. Sodišče prve stopnje je skladno z obrazloženim višino nastale škode zato povsem pravilno dosodilo v vtoževani višini. Za dokaz z izvedencem ZPP namreč ne določa nobene izjeme od čistega razpravnega načela. Stranka mora podati dokazni predlog in v njem označiti dokazno temo. Dokaza s postavitvijo izvedenca brez predloga katere koli pravdne stranke zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti, zaradi česar sopritožbeni očitki tudi v tem delu neutemeljeni - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

16Že sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo tudi, da uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ki mora z nasprotnim dokazom izničiti uspeh glavnega dokaza. V postopku na prvi stopnji je tožeča stranka tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izkazala, da si je prizadevala za zmanjšanje višine škode. Ker pa tožena stranka ni ponudila dokazov (ni povedala, kakšne bi bile stroškovne posledice pogajanj oziroma prodaje drugemu kupcu), ki bi ovrgli trditve tožeče stranke, pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ne more omajati z navedbami, kaj vse bi tožnica v postopku na prvi stopnji morala trditi, da bi razumne ukrepe za zmanjšanje škode tudi dokazala.

17Strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, je lahko potrebno ne le za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva, marveč je lahko potrebno tudi za pravilno konkretizacijo oziroma ovsebinjanje pravnih standardov. Kadar se namreč tipologični argumenti, ki so nujni za uporabo pravnih standardov, nanašajo na določeno strokovno ali poklicno vedenje ali ravnanje, bo s tem, kakšna so tipična vedenja in ravnanja v določeni stroki ali poklicu, sodišče seznanil izvedenec. Čeprav so pravila znanosti in stroke v tem primeru pravnega značaja, jih je mogoče spoznati le prek izvedenca (5). Z očitki, da bi sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi moralo navesti, katero – bodisi določilo pogodbe bodisi pravilo, na katerega se pogodba sklicuje ali velja za tovrstne pogodbene odnose – naj bi tožena stranka kršila, zaradi česar po mnenju pritožnice odločitve prvostopenjskega sodišča ni mogoče preizkusiti, vsled obrazloženemu pritožnica ne more uspeti. Ker je bilo za vsebinsko konkretizacijo pravne norme (za ugotovitev, ali je nadzornik M., zaposlen pri toženi stranki, ravnal v nasprotju s pravili stroke) potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ni razpolagalo, in ker je tožena stranka izvedenca predlagala v zvezi s strokovno (ne)pravilnostjo ravnanja nadzornika M., je sodišče prve stopnje predlagani dokaz izvedlo utemeljeno. Ker pa je šele izvedenec sodišču posredoval ustrezno znanje o tem, kakšna so pravila stroke, slednjemu kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni mogoče očitati. Pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča je namreč mogoče preveriti v odnosu do pravil stroke, katere je pojasnil izvedenec S.

18Pritožbeni razlog iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podan, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tovrstna kršitev, ki jo sodišču prve stopnje z zatrjevanjem, da je ugotovitev, da način razkladanja sporne koruze ni bil v vzročni zvezi z manjšo kvaliteto koruze, v nasprotju s pisnim izvedenskim mnenjem (6), očita tožena stranka, pa po presoji pritožbenega sodišča ni podana. Sodišče prve stopnje vsebini tega listinskega dokaza (pisnega izvedenskega mnenja) namreč ni pripisalo drugačne vsebine, kot jo ima v resnici (ni napačno preneslo določenega podatka iz listinskega dokaza v sodbo), temveč je ob upoštevanju ostalih izvedenčevih pojasnil obrazloženo pojasnilo, da način raztovarjanja (četudi ta v določeni meri povečuje % loma in % prahu) ni bil v vzročni zvezi s kvaliteto koruze, ugotovljeno v luki izkrcanja.

19Utemeljen pa je pritožbeni očitek v zvezi z nepravilno odmero pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno ugotovilo uspeh tožeče stranke, ki glede na neutemeljenost tožbenega zahtevka v zvezi vtoževano odškodnino zaradi okrnitve poslovnega ugleda (tj. za znesek 2.900,00 EUR) in v pobot uveljavljano terjatev (tj. za znesek 6.170,31 EUR) znaša 70,27 odstotkov ((30.510,56 EUR - 2.900,00 EUR - 6.170,31 EUR) / 30.510,56 EUR = 0,7027 oziroma 70,27 %). Razliko do pritožbeno uveljavljanih 71,22 % pa predstavljajo še kapitalizirane obresti, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ob pobotu tožničine s toženkino terjatvijo (33., 34. in 35. točka izpodbijane sodbe).

20Stroški tožeče stranke znašajo 2.726,29 EUR, glede na 71,22 % uspeh pa 1.941,66 EUR. Stroški tožene stranke znašajo 1.647,00 EUR, glede na 28,78 % uspeh pa 474,01 EUR. To po medsebojnem pobotanju pomeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.467,65 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006). V tem delu je pritožbeno sodišče zato v VII. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (1. alineja 1. odstavka 358. člena ZPP). V preostalem delu pa pritožba tožene stranke ni utemeljena, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo III. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker pa je tožena stranka s pritožbo uspela zgolj v sorazmerno majhnem delu, glede katerega pa ji posebni pritožbeni stroški niso nastali, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14 in 10/14 - Odl. US.

(2) VSL sodba I Cpg 1150/2013.

(3) Tožena stranka trditev v tej smeri – logično – namreč ni postavila. Je pa postavila npr. trditve o prekinitvi vzročne zveze zaradi nepravilnega raztovarjanja v pristanišču B., zaradi česar je izvedenec presojal tudi te.

(4) K temu pritožbeno sodišče dodaja še, da je tožena stranka izvedenčevo ugotovitev o morebitni napaki operaterja silosa, v postopku na prvi stopnji izpodbijala z navedbami, da gre očitno za ugibanje, ki nima nobene podlage v listinah ali trditvah v spisu, da je takšna napaka malo verjetna oziroma bi varnostni sistemi nanjo zagotovo opozorili (list. št. 99).

(5) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str.: 478.

(6) V katerem je izvedenec zapisal, da je tožeča stranka zagotovo vedela, da v luki B. uporabljajo respiratorje za izkrcanje koruze in da ti malo bolj poškodujejo koruzo pri manipulaciji, kot na primer z grabilci, ter da se respiratorji uporabljajo tudi v drugih lukah, pri čemer pa izvedenec ni vedel povedati, kakšen % loma in % prahu ustvari tak sistem v primerjavi z drugimi.