VSL sklep II Cp 2039/2014

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu, to je točki I in III izreka, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da zavrne predlog za izločitev izvedenca in določitev novega izvedenca (točki I in II izreka) in da udeleženca J. V. (v nadaljevanju pridržana oseba) zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice v X. najdlje do 7. 8. 2014 (točka III izreka). Predlog za omejitev pravice do dopisovanja in uporabe elektronske pošte ter do uporabe telefona, je zavrnilo (točka IV izreka). Stroški postopka po odločitvi sodišča bremenijo proračun (točka V izreka).

2Zoper odločitev pod točko I in III izreka sklepa vlaga pritožbo pridržana oseba po svoji pooblaščenki. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da se predlogu za izločitev izvedenca ugodi ter pridržano osebo takoj odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom. Meni, da je sodišče nepravilno zavrnilo ugovor, da gre za že razsojeno stvar. V zadevi je bilo že pravnomočno odločeno, ko je Okrajno sodišče v Ljubljani 16. 6. 2014 izdalo sklep o ustavitvi postopka pod Pr 520/2014 in je bil nasprotni udeleženec odpuščen iz Psihiatrične klinike Y. Dejansko gre za nadaljevanje že v Y. začetega prisilnega zdravljenja. Sodišče o začetku zdravljenja ni bilo pravočasno obveščeno. Pridržana oseba za premestitev ni dala soglasja. Sklep Pr 520/2014 je že pravnomočen. V nadaljevanju izpodbija odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca. Prepričanje izvedenca, da so navedbe dr. Ž. resnične, ker ga pozna, so zadosten razlog za izločitev. Pri podaji mnenja bi moral biti izvedenec vezan zgolj na medicinsko dokumentacijo, do zapisov v njej pa bi moral biti kritičen in jih pri pridržani osebi preveriti. Stališče izvedenca, da so navedbe v dokumentaciji resnične, je vplivalo na vsebino izvedenskega mnenja. Izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP je zato podan. Mnenje tudi ni pravilno, saj je izvedenec predlagal podaljšanje do 7. 8. 2014, zdravstvena ustanova pa je pridržani osebi ponudila premestitev na odprti oddelek ob podpisu soglasja za zdravljenje. Mnenje je v škodo pridržani osebi, saj mu je pridržanje še podaljšano. Sodišče je zagrešilo tudi bistvene kršitve določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zakonski pogoji za pridržanje niso podani. Opozarja, da je sodišče v sklepu ugotovilo povsem druge razloge za pridržanje kot v prejšnjem sklepu, kar kaže na to, da zgolj išče razloge za prisilno hospitalizacijo. Konkretna nevarnost ni ugotovljena. Sodišče je nekritično sledilo izvedencu in izpovedbi žene pridržane osebe. Njene navedbe so drugačne kot tiste v napotnici. Diagnoza v napotnici je bila podana s strani specialista za družinsko medicino. V zvezi z napotnico je bil dan ugovor prekluzije, saj je bila pridržana oseba z njo seznanjena šele po prvem naroku, sodišče pa se o njem ni izreklo. Napotnico je tudi upoštevalo. Podani sta kršitvi po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter 1. odstavku 339. člena ZPP. Zapis v napotnici je neresničen. V nadaljevanju to stališče podrobneje pojasnjuje. Pridržana oseba je bila 13. 6. 2014 vinjena. Moral bi biti opravljen preizkus z alkotestom. Zdravnica je zgolj sledila navedbam žene, ki so neverodostojne. Ona je tista, ki pridržani osebi povzroča škodo s tem, ko je dosegla pridržanje in posegla v njegove premoženjske interese. Podan je bil tudi ugovor prekluzije glede vseh njenih navedb, ki so bile dane na naroku 7. 7. 2014 in jih v prejšnjem postopku ni bilo. Tudi o tem se sodišče ni izreklo in je s tem storilo enaki kršitvi kot je že bilo navedeno zgoraj. Pridržana oseba je poskus samomora zanikala, to tudi ni nikjer zabeleženo. Zgolj izpovedba žene ne more opravičevati prisilne hospitalizacije. Tudi sicer konkretno ogrožanje ni izkazano. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi pridržana oseba svoje življenje ogrožala zaradi duševne bolezni in posledično prizadete voljne sfere. Prisilne hospitalizacije ni mogoče opravičevati s pacientovo samomorilnostjo, če ta želja ni posledica duševne bolezni. Sodišče je s tem, ko je sledilo izvedencu, sprejelo odločitev v škodo pridržani osebi. Posledica njegove pritožbe je daljše pridržanje. Meni, da je nepravilna tudi presoja, da je izrečeni ukrep edini možen, saj se je pridržana oseba pripravljena zdraviti tudi na prostosti. V nadaljevanju opozarja na svojo poklicno dejavnost in zaslužke ter posledice, ki jih bo utrpel zaradi prisilne hospitalizacije. Izpodbijani sklep je sodišče nedopustno izdalo šele 15. 7. 2014, saj očitno VS RS ni posredovalo umika predloga za izločitev Okrajnega sodišča v Radovljici. Sodišče pri odločanju tudi ni upoštevalo, da je bila pridržani osebi dne 13. 7. 2014 dana v podpis izjava, da se z zdravljenjem strinja. Priglaša stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

Glede odločitve o izločitvi izvedenca

4Izvedenec je lahko, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranosti (6. točka 70. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 247. člena ZPP ter 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP), izločen. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšne okoliščine niso podane.

5Zgolj dejstvo, da izvedenec dr. Ž. pozna kot uglednega zdravnika psihiatra in se zato zanese, da so zapisi v medicinski dokumentaciji o tem, kaj je pridržana oseba povedala zdravniku, točni, namreč ni takšna okoliščina. Kot poudarja sam pritožnik, je izvedenec medicinsko dokumentacijo dolžan upoštevati in na njeni podlagi ter na podlagi svojih ugotovitev ob razgovoru, podati svoje mnenje. Ob tem je s stališča svoje stroke sicer dolžan kritično presojati tudi dejstva, ki izhajajo iz medicinske dokumentacije, vendar pa se takšna presoja lahko omeji zgolj na dejstva, ki se tičejo stroke. Ni pa stvar izvedenca, da presoja resničnost ali neresničnost zapisa tega, kar naj bi zdravniku povedal pritožnik. Takšna presoja je namreč pridržana sodišču. V kolikor sodišče izvedencu ne odredi drugače, je take zapise zato, ne glede na svoje osebno mnenje o njihovi verodostojnosti, dolžan upoštevati. Da izvedenec, zaradi poznavanja dr. Ž. kot uglednega zdravnika, ni imel pomislekov, da je tak zapis v medicinski dokumentaciji verodostojen, je torej nerelevantno in zato tudi ne more pomeniti okoliščine, ki bi vzbujala dvom v njegovo nepristranost.

6V pritožbi pritožnik izraža tudi svoje nestrinjanje s podanim mnenjem, ter navaja argumente, zakaj meni, da le-to ni pravilno. Ker se morebitne napake pri ugotavljanju dejstev s pomočjo izvedenca ne odpravljajo s pomočjo instituta izločitve izvedenca, pač pa na način, ki ga določa 254. člen ZPP, so te pritožbene navedbe v zvezi z presojo pravilnosti odločitve o izločitvi izvedenca, neupoštevne.

Glede odločitve o pridržanju

7Sodišče prve stopnje je ugovor, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, pravilno zavrnilo. V tej zadevi in zadevi, ki jo je vodilo Okrajno sodišče v Ljubljani, ne gre za odločanje o isti stvari. Predmet presoje v tem postopku je (ne)zakonitost sprejema pritožnika na prisilno zdravljenje v Psihiatrično bolnišnico v X., ne pa v Psihiatrično kliniko v Y. (1). Ovire za začetek in nadaljevanje tega postopka zato tudi ne more predstavljati okoliščina, da se je postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani začel prej in da po ugotovitvi sodišča prve stopnje v času odločanja, sklep o njegovi ustavitvi še ni bil pravnomočen.

8Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali so podani zakonski pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, pravilno upoštevalo tudi dejstva, ki jih je ugotovilo v zvezi z ogrožanjem pritožnikovega življenja in vsebino napotnice z dne 13. 6. 2014 (list. št. 77b). Dejstva, ki so bila ugotovljena v ponovljenem postopku, niso nedopustna novota. Enako velja za novo pridobljen dokaz. V tako imenovanih uradnih (oficioznih) postopkih, ki jih sodišče začne po uradni dolžnosti in kamor spada tudi postopek o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih ustanovah, namreč ne prevladuje razpravno, ampak preiskovalno načelo. Sodišče lahko v teh postopkih ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli (primerjaj 6. člen ZNP). Enako pooblastilo ima sodišče tudi v primeru varstva pravic oseb, ki zaradi duševne bolezni ali drugih okoliščin niso sposobne, da bi same skrbele za svoje pravice in interese. Zato v postopku, ki ga sodišče uvede na podlagi določb Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), ni na mestu niti smiselna uporaba pravil o prekluziji (glej 286. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ker dejstva, ki jih je sodišče ugotovilo v ponovljenem postopku, niso podvržena razpravnemu načelu in prekluziji (enako velja tudi za naknadno pridobljen dokaz), so posledično neutemeljeni očitki o storjeni bistveni kršitvi po 1. odstavku 339. člena ZPP in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnik utemeljuje z trditvijo o nedopustnem upoštevanju teh dejstev in dokaza ter pomanjkanju razlogov za takšno ravnanje.

9Nobene zakonske ovire tudi ni, da sodišče teh dejstev in dokazov ne bi smelo uporabiti pri odločitvi in torej posledično (novo) odločitev opreti na drugačno dejansko stanje kot v svoji prvi odločbi.

10Zmotno je nadalje stališče pritožnika, da sodišče z izpodbijanim sklepom ne bi smelo odločiti o pridržanju, ki je daljše kot je bilo določeno s sklepom, ki ga je pritožbeno sodišče na podlagi njegove pritožbe razveljavilo, saj je s tem odločilo v njegovo škodo. Glede na to, da je v ZDZdr (70. člen) predvidena možnost podaljšanja zadržanja, ni videti razloga, da sodišče v primeru razveljavitve odločitve, ob ponovnem odločanju ne bi smelo, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, odločiti, da se določi pridržanje daljše od prvotnega.

11Po določbi 53. člena ZDZdr je sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe v nujnih primerih možen, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena istega zakona. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa to določilo povzelo in po izvedbi z zakonom predpisanega postopka, v katerem so bila po mnenju pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovljena tudi vsa za odločitev potrebna dejstva, pravilno zaključilo, da so podani vsi zakonsko zahtevani pogoji za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve.

12Pritožnik tako neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča, da je pri njem prisotna duševna motnja, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Takšna ugotovitev ima namreč podlago v mnenju izvedenca, ki je ugotovil, da je pritožnik v psihotičnem stanju in zaradi psihične spremenjenosti nima sposobnosti realne zaznave in nima stika z realnostjo. Izvedeniško mnenje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča jasno in popolno in v njem ni nasprotij. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko ga je pri odločitvi upoštevalo in ni sledilo predlogu za postavitev drugega izvedenca (254. člen ZPP). Zgolj okoliščina, da je bila pritožniku 13. 7. 2014, torej manj kot teden dni po podaji mnenja (mnenje je bilo podano 7. 7. 2014) ob podanem soglasju za zdravljenje ponujena premestitev na odprti oddelek, še ne daje podlage za dvom v pravilnost izvedenčevih ugotovitev. Splošno znano je namreč, da se ob ustreznem zdravljenju stanje bolnika lahko dnevno spreminja.

13Kot je bilo že obrazloženo, je izvedenec pri svojem mnenju poleg ugotovitev ob razgovoru, upošteval tudi medicinsko dokumentacijo. Le ta vsebuje tudi zapise o ugotovitvah ob sprejemu, predvsem tudi povzetek izjav pritožnika ter opis njegovega obnašanja. Pritožnik pravilnosti izvedenčevega mnenja oporeka s trditvijo, da so ti zapisi neresnični. Pritožbeno sodišče takšne trditve zavrača, saj niso z ničemer izkazane. Zgolj s sklicevanjem na svojo izpovedbo in ob upoštevanjem razlogov, ki jih je ob presoji teh trditev navedlo že sodišče prve stopnje (primerjaj razloge na strani 7) in ob dejstvu, da ni videti razloga, zakaj bi zdravnik v medicinsko dokumentacijo zapisal nekaj, kar ni ugotovil oziroma slišal, ne more uspeti.

14Pritožnik nadalje meni, da ni dokazano, da v posledici ugotovljene duševne motnje ogroža svoje življenje ali življenje drugih. Konkretne nevarnosti ni, zgolj abstraktna pa ne zadošča.

15Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da obstaja realna grožnja, da bi nezdravljeni udeleženec, zaradi vpliva bolezni, lahko ogrozil svoje življenje oziroma življenje drugih. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, je sodišče svoje ugotovitve o ogrožanju, ki je posledica duševne motnje ter hudo motene presoje realnosti in nesposobnosti obvladovati svoje ravnanje, oprlo na mnenje izvedenca, vsebino medicinske dokumentacije ter izpovedbo pritožnikove žene. Predvsem slednja je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljivo in konkretno opisala okoliščine, ki dajejo podlago za zaključek sodišča, da je ogrožanje dejansko podano. O tem tudi ni izpovedovala šele ob drugem zaslišanju, pač pa je o grožnjah s samomorom izpovedala že ob zaslišanju 18. 6. 2014. Izpovedbo je sodišče tudi kritično ocenilo in presodilo ter zavrnilo ugovore pritožnika. Navedlo je razloge, zakaj je izpovedbi verjelo, te razloge pa sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožnik namreč argumentov, ki bi takšno dokazno oceno lahko izpodbili, ne ponudi.

16Ne drži, da je sodišče o prisilni hospitalizaciji odločilo zgolj na podlagi ugotovitve o suicidalnosti, ne pa tudi na podlagi ugotovitve, da je prizadetost voljne sfere v posledici duševne motnje razlog za ogrožanje življenja. V točki 17 razlogov je tako izrecno navedeno, da je ogrožanje posledica ugotovljene duševne motnje, vzročna zveza pa je tudi konkretno obrazložena na strani 7 sklepa.

17Sodišče prve stopnje je imelo v mnenju izvedenca podlago tudi za ugotovitev, da drugačna oblika zdravljenja v tem trenutku ni mogoča, saj je do svojega bolezenskega stanja pritožnik neuvideven in potrebuje kontrolo in nadzor. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pritožnik, ne glede na svojo drugačno izpovedbo ob zaslišanju, zato, upoštevajoč stanje v času zaključka naroka, pri drugih oblikah zdravljenja ne bi bil sposoben sodelovati.

18Čeprav to na odločitev ne more vplivati, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so neutemeljeni očitki o zamudi pri izdaji izpodbijanega sklepa, ki naj bi bila posledica odločanja Vrhovnega sodišča (v nadaljevanju VS RS) o prenosu pristojnosti, saj je pritožnik predlog umaknil, sodišče pa ga ni posredovalo VS RS. Iz podatkov spisa tako izhaja, da je bil umik predloga VS RS posredovan po faksu 9. 7. 2014, ki ga je tudi prejelo (list. št. 73), nato pa odločitev sprejelo 10. 7. 2014. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo takoj, ko je prejelo spis, to je 15. 7. 2014.

19Ker sodišče v postopku odloča po stanju ob zaključku naroka, obvestila pooblaščenke z dne 15. 7. 2014 o tem, da je bila pritožniku dana v podpis izjava, da z zdravljenjem soglaša s tem, da se premesti na odprti oddelek, ni moglo upoštevati. Tudi sicer je bil sklep pooblaščenki odpravljen že 15. 7. 2014, obvestilo pa je bilo v spis, kot izhaja iz uradnega zaznamka, prejeto šele 16. 7. 2014. Enako velja za obvestilo Psihiatrične bolnice X., da pritožnik od 15. 7. 2014 hospitalizacijo (na oddelku pod posebnim nadzorom) sprejema ter priloženo naknadno privolitvijo pritožnika v zdravljenje.

20Ker se po obrazloženem izkaže, da je pritožba neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

21O priglašenih stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, saj glede na določilo 51. člena ZDZdr to niso stroški, ki bi jih moral nositi kateri od udeležencev postopka, ampak bodo kriti iz sredstev sodišča (68. člen ZDZdr). O njih bo zato odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------(1) O tem bi v postopku Pr 520/2014 presojalo Okrajno sodišče v Ljubljani, če ne bi zaradi prejetega obvestila o odpustitvi pridržane osebe, s sklepom postopek ustavilo.