70. člen ZDZdr

Sodišče podaljša zadržanje na omenjenem oddelku, če so še vedno izpolnjeni naslednji pogoji: - če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, - če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavno).

Ker so zaključki sodišča prve stopnje o zdravstvenem stanju udeleženca strokovne narave, jih pritožba ne more izpodbiti zgolj s subjektivno oceno udeleženca, da se počuti zdrav ter da je sposoben skrbeti zase, ter s pavšalno navedbo, da izvedensko mnenje ocenjuje kot enostransko in pomanjkljivo. Sodišče je podaljšalo ukrep le za toliko časa, da se opravi prilagoditev ustrezne medikamentozne terapije ter da zdravila začnejo učinkovati, torej da časa, ko nevarnost hudega ogrožanja udeleženca preneha.

Oseba je takrat ogrožala svoje življenje in hudo ogrožala svoje zdravje, saj je ob prekomernem pitju alkohola ter opuščanju zdravil v domačem okolju med drugim utrpela več resnih padcev, odklanjala je hrano, hudo se je ogrožala zaradi opuščanja jemanja zdravil v domačem okolju (dodatna kronifikacija in stopnjevanje nepovratnih strukturnih sprememb), ogrožala pa je tudi življenje in hudo ogrožala zdravje drugih, saj je bila heteroagresivna do drugih, s požigom je grozila tudi sosedom.

Zaključek sodišča prve stopnje o še vedno izpolnjenem pogoju iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr v povezavi z izpolnjenostjo pogoja iz druge alineje, temelji na strokovni prognozi izvedenke, ob konkretno ugotovljenem in opisanem trenutnem zdravstvenem stanju nasprotne udeleženke.

Drugi odstavek 77. člena ZDZdr določa, da se v postopku za nadaljnje zadržanje osebe v varovanem oddelku socialno-varstvenega zavoda smiselno uporabljajo določbe tega zakona o sprejemu na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, torej določbi 75. člena in 74. člena ZDZdr, ki določata pogoje za sprejem osebe v varovani oddelek socialno-varstvenega zavoda brez privolitve osebe in sta uvrščeni v posebno - VI. poglavje zakona, ki ureja postopek sprejema v varovani oddelek socialno-varstvenega zavoda (73. do 79. člen ZDZdr).

Izvedenka psihiatrinja A. A. je v mnenju, ki je povzeto v omenjenem sklepu sodišča, zaključila, da potrebuje udeleženec zdravljenje z zdravili na varovanem oddelku za obdobje enega meseca, da zaradi akutnega psihotičnega doživljanja in nekritičnosti druge oblike zdravljenja niso mogoče in da predvideva, da se bo v obdobju enega meseca udeleženčevo stanje toliko izboljšalo, da bo lahko nadaljeval z zdravljenjem na odprtem oddelku. V tem postopku je prvostopenjsko sodišče s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke dr. B. B. ugotovilo, da se predvidevanje omenjene izvedenke ni uresničilo, da ima udeleženec kljub dosedanjemu zdravljenju še vedno popolno zabrisano realitetno kontrolo, da ob še vedno prisotnih psihotičnih doživljanjih obstaja ob odpustu iz psihiatrične bolnišnice nenehna nevarnost heteroagresivnih dejanj, ogrožanja drugih oseb in povzročitve hude premoženjske škode in da navedenih ogrožanj ni mogoče izključiti z drugimi oblikami zdravljenja. Vsi pogoji za zadržanje oziroma za nujno potrebno nadaljevanje zdravljenja udeleženca v oddelku pod posebnim nadzorom še vedno obstoje, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno ugodilo predlogu za podaljšanje zadržanja, v skladu

Prekinitev psihiatričnega in somatskega zdravljenja bi neposredno hudo ogrozilo njeno zdravje in življenje. Da je bilo slednje brez vodenega oziroma nadzorovanega zdravljenja že ogrožujoče za življenje nasprotne udeleženke, se je sodišče prepričalo z zaslišanjem nasprotne udeleženke. Sama je namreč potrdila, da je v zadnjih mesecih pred sprejemom shujšala za več kot 10 kg. To pomeni, da je bilo njeno zdravje in življenje na prostosti že konkretno in realno ogroženo. Pritožbeno mnenje, da sama sebe ni ogrožala, je ovrženo. Dejansko stanje o preteklem in o potencialnem ogrožanju je pravilno ugotovljeno.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o podaljšanju zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom, za kar se smiselno uporabljajo določbe ZDZdr za sprejem na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča (drugi odstavek 70. člena ZDZdr). Potreben čas zdravljenja predstavlja dejansko okoliščino, za ugotovitev katere je potrebno strokovno znanje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sledilo izvedenskemu mnenju, da je za zadovoljivo izboljšanje zdravstvenega stanja udeleženca nujno potreben še čas dveh mesecev.

Predlog se zavrne.

Predlog za podaljšanje zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom je predlagateljica podala skladno s prvim odstavkom 70. člena ZDZdr, ki določa, da mora biti podan najmanj 14 dni pred potekom roka zadržanja osebe po sklepu sodišča. Sodišče pa je predlog za podaljšanje zadržanja nasprotnega udeleženca na zdravljenju v Kliniki X. zmotno obravnavalo kot obvestilo Klinike X. o sprejemu nasprotnega udeleženca na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru in enako kot v sklepu Pr 1514/2022 odločilo, da se nasprotni udeleženec zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Klinike X. do 16. 1. 2023. Sodišče prve stopnje mora predlog Klinike X. obravnavati po določilih 70. člena ZDZdr in presoditi, ali so podani pogoji za zadržanje nasprotnega udeleženca na prisilnem zdravljenju po 16. 1. 2023.

Pritožnik se sicer zavzema za ponovitev postopka z drugim izvedencem, a razlogov v izpodbijanem sklepu, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov predlog za izločitev izvedenca, ne izpodbija. Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da so ti razlogi pravilni.

V 53. členu ZDZdr je določeno, da je oseba lahko sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena tega zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje predlog psihiatrične bolnišnice prejelo 29. 4. 2022, bi udeleženec psihiatrično bolnišnico oziroma oddelek pod posebnim nadzorom lahko zapustil šele 2. 5. 2022. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uvedlo postopek na ta dan in ugotovilo dejansko stanje, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. S takšnim ravnanjem ni kršilo določb postopka ZDZdr, podana pa je tudi časovna kontinuiteta zadržanja. Pri tem je v udeleženčevo največjo korist, kljub temu, da je predlog psihiatrične bolnišnice obravnavalo kot predlog za sprejem in ne za podaljšanje ukrepa, glede nato, da se udeleženec že cel mesec zdravi v psihiatrični kliniki, pravilno ugotavljalo, ali je takšno zdravljenje še potrebno.

Pri zadržani osebi je (po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje) bolezenska simptomatika izražena do take mere, da je njena presoja realnosti hudo motena, hudo moteno pa je tudi obvladovanje njenega ravnanja. V tej fazi torej ne gre za situacijo, ko se svojega duševnega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja, ko (drugače povedano) sprejme zavestno informirano odločitev, da se ne želi zdraviti oziroma kako dolgo se želi zdraviti. Njena ocena tega, kako dolgo zdravljenje bi zadoščalo, zato v danem trenutku ne more biti odločilna.

V primeru sprejema osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom je že ob prvem zadržanju določen maksimalen rok 6 mesecev (prvi odstavek 48. člena ZDZdr), prav tako je na 6 mesecev omejen tudi čas morebitnega podaljšanja takšnega zadržanja (tretji odstavek 70. člena ZDZdr). Pri podaljšanju zadržanja osebe v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda pa ni določen čas, za koliko se lahko zadržanje podaljša, zato je pravilna razlaga, da je maksimalen čas podaljšanja enak času prvega zadržanja iz prvega odstavka 77. člena ZDZdr, kar pomeni eno leto. In tako je odločilo tudi sodišče prve stopnje, ki je pri svoji odločitvi izhajalo tudi iz predloga izvedenca psihiatra.

Sodišče prve stopnje je pri izdaji izpodbijanega sklepa povsem pravilno izhajalo iz pravnomočnega sklepa, s katerim je bilo ugotovljeno, da so bili ob sprejemu zadržanega na zdravljenje na varovani oddelek psihiatrične bolnišnice brez njegove privolitve izpolnjeni vsi z ZDZdr določeni pogoji in v nadaljevanju povsem pravilno ugotavljalo, ali so tudi v času odločanja o predlogu za podaljšanje zadržanja na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice ti pogoji, določeni v 39. členu ZDZdr, še vedno izpolnjeni. Četudi je pritrditi pritožniku, da tokrat zadržani ni samovoljno opustil terapije, da se je zdravstveno stanje pri njem poslabšalo šele po ukinitvi in zamenjavi terapije, da do poslabšanja ni prišlo zaradi ravnanja zadržanega, temveč zaradi spremembe terapije - načina zdravljenja, ki mu je bila predpisana in se jo je v celoti držal, pa navedena dejstva, še ne omogočajo zaključka, da zaradi spremembe terapije, ki je povzročila trenutno poslabšanje stanja zadržanega, ni potrebno podaljšanje pridržanja, temveč le sprememba terapije, ki se lahko izvaja tudi z drugimi oblikami pomoči. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnj

Predlog za podaljšanje zadržanja v oddelku pod podsebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice mora biti podan v roku iz prvega odstavka 70. člena ZDZdr.

Ob strokovnih ugotovitvah izvedencev psihiatrov obstoja duševne motnje pri zadržani, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, pritožbi ne moreta omajati niti z zanikanjem duševne motnje v pritožbi zadržane same, ki je po ugotovitvah izvedenca do svojega zdravstvenega stanja (še vedno) povsem nekritična, niti s pritožbenimi navedbami, da ta ni podana, ker diagnostika še ni zaključena in ni potrjena s strani lečečega psihiatra.

V obravnavani zadevi se odloča o podaljšanju zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom, za kar se smiselno uporabljajo določbe ZDZdr o sprejemu na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča (drugi odstavek 70. člena ZDZdr). Še vedno so izpolnjeni zakonski pogoji za zadržanje pritožnika na zdravljenju za nadaljnja dva tedna.

Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvida in mnenja izvedenca psihiatra lahko zanesljivo prepričalo, da ima pritožnica duševno motnjo (organsko blodnjavo in osebnostno motnjo, s ponavljajočimi se depresivnimi epizodami), zaradi katere sta hudo moteni presoja realnosti in sposobnost pritožnice obvladovati svoje ravnanje. Kljub drugačni pritožbeni trditvi je narava te duševne motnje takšna, da terja ne le prisilno zdravljenje, ampak tudi omejitev pritožničine osebne svobode. Pritožnica je namreč pod vplivom duševne motnje že poskušala drugi osebi vzeti življenje in se je zato celo znašla v kazenskem postopku. Poleg tega je večkrat poskušala storiti samomor, s čimer spravila v resno nevarnost tudi svoje življenje.

Po določbi 75. člena ZDZdr je oseba lahko sprejeta v varovani oddelek SVZ brez privolitve, če so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr, in sicer (1) če je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno, (2) če potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način, (3) če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (4) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (izven SVZ, v nadzorovani obravnavi) in (5) če izpolnjuje druge pogoje za sprejem v SVZ, ki jih določajo predpisi socialnega varstva.