VDSS sodba in sklep Psp 148/2014

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 9. 2013 in št. ... z dne 10. 7. 2012 ter da se tožniku prizna pravica do varstvenega dodatka od 1. 6. 2012 dalje. Nadalje je zavrglo tožbo v delu, kjer tožnik zahteva ugotovitev posega v njegove človekove pravice s strani uradne osebe CSD A. in da se odpravi sklep CSD št. ... z dne 25. 4. 2012 in da se tožniku prizna pravica do varstvenega dodatka od 1. 5. 2012 dalje.

Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi vztraja pri svojih dosedanjih navedbah v tožbi ter predloženih dokazih. Dne 25. 4. 2012 se je na poziv uradne osebe zglasil na CSD, kjer pa je bil postavljen pred dejstvo, da mora podpisati izjavo o odpovedi pravici do varstvenega dodatka. Uradna oseba ga ni seznanila s pravnimi posledicami take izjave. Tožnik ni želel takšnih pravnih posledic, kot izhajajo iz sklepa z dne 25. 4. 2012. CSD pri izdaji odločb ni upošteval dejanskega stanja in sicer, da sta oba z ženo invalidni osebi v smislu 49. člena ZSVarPre. Dne 11. 6. 2012 je na pristojni CSD oddal vlogo za dodelitev varstvenega dodatka tako zanj kot tudi za ženo, vendar pa je bila zahteva zavrnjena. Dne 9. 9. 2013 je podal novo vlogo za priznanje pravice do varstvenega dodatka, ki pa je bila z odločbo z dne 30. 9. 2013 ponovno zavrnjena. Prvostopenjski organ ni upošteval meril določenih v 50. členu ZSVarPre. Tako je nezakonito upošteval vrednost nepremičnega premoženja ter tudi vrednost obeh deležev 1/4 stanovanja, del ... v stanovanjski stavbi, stoječi na parc. št. ..., k.o. A. v kateri živita. V drugi odločbi z dne 30. 9. 2013 pa je CSD povsem napačno upošteval vrednost obeh deležev 1/4 stavbnega zemljišča pod stavbo. Glede na to, da sta oba z ženo invalidni osebi ter oba v pokoju ter trajno nezmožna za delo, tako v predsodnem postopku ni bilo pravilno upoštevana višina minimalnega dohodka za varstveni dodatek. Tožnik se tudi ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da se tožba v delu, kjer tožnik izpodbija sklep z dne 25. 4. 2012 zavrže. Zaradi poteka postopka je tožnik tudi psihično izčrpan. Kot dokaz prilaga zdravniški izvid z dne 28. 1. 2014. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodno odločbo razveljavi (pravilno: spremeni) ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 9. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD št. ... z dne 10. 7. 2012. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnik oziroma njegova družina ni upravičena do varstvenega dodatka.

Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami) v 3. odstavku 4. člena določa, da se z varstvenim dodatkom upravičencu za čas prebivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za kritje življenjskih stroškov, ki nastanejo v daljšem časovnem obdobju (stroški za vzdrževanje stanovanja, nadomeščanje trajnih potrošnih dobrin in podobno) in niso stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb. V 7. členu je nadalje določeno, da so do varstvenega dodatka upravičene osebe, ki so trajno nezaposljive ali trajno nezmožne za delo ali so starejše od 63 let ženske oziroma 65 let moški in so upravičene do denarne socialne pomoči oziroma bi do nje lahko bile upravičene ali katerih lastni dohodek oziroma lastni dohodek družine, ugotovljen na način, kot velja za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči po tem zakonu, presega višino njihovega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov družine, ugotovljenega na način, kot velja za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči po tem zakonu, ne presega pa višine njihovega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov družine za varstveni dodatek ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu.

V zadevi je sporna ugotovitev tožnikovega lastnega dohodka oziroma lastnega dohodka družine. V 50. členu je določeno, da se višina minimalnega dohodka za posameznega družinskega člana za ugotavljanje upravičenosti do varstvenega dodatka v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena tega zakona določi na enak način, kot velja za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči po tem zakonu. Osebi iz 1. odstavka 50. člena zakona, ki je trajno nezaposljiva ali trajno nezmožna za delo ali starejša od 63 let ženska oziroma 65 let moški in pri kateri ni podan krivdni razlog iz 28. člena tega zakona, se višina minimalnega dohodka, določena v skladu s 1. odstavkom 50. člena, v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena tega zakona poveča za 0,56 osnovnega zneska minimalnega dohodka za samsko osebo, za edino odraslo osebo v družini in za odraslo osebo v družini, v kateri njen odrasli družinski član izpolnjuje pogoje iz prejšnjega člena in mu pripada nižji minimalni dohodek. Za 0,28 osnovnega zneska minimalnega dohodka pa se poveča za odraslo osebo v družini, v kateri njen odrasli družinski član izpolnjuje pogoje iz 49. člena in mu pripada višji minimalni dohodek ali ima status aktivne osebe. Z Zakonom o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU12, Ur. l. RS, št. 110/2011 s spremembami) oziroma 1. odstavkom 152. člena ZUJF pa je bil 50. člen spremenjen tako, da se ponder 0,56 poveča na 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka, ponder 0,28 pa na 0,36 osnovnega zneska minimalnega dohodka (4. člen ZDIU12).

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ker očitno med strankama tudi ni sporno izhaja, da je tožnik v letu 2012 prejemal pokojnino v mesečnem znesku 378,36 EUR. Njegova žena pa je mesečno prejemala 363,73 EUR invalidske pokojnine in pa 46,43 EUR invalidnine. Skupaj sta tako mesečno prejela 788,52 EUR.

Glede na 1. odstavek 4. člena ZDIU12 je osnovni znesek minimalnega dohodka od 1. januarja 2012 do 31. decembra 2012 znašal 260,00 EUR. S tem v zvezi je tudi Zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012) v 1. odstavku 152. člena določil, da osnovni znesek minimalnega dohodka od uveljavitve tega zakona dalje znaša 260,00 EUR. V 26. členu ZSVarPre je določeno, da se višina minimalnega dohodka za posameznega družinskega člana v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena tega zakona določi za prvo odraslo osebo s ponderjem 1, za vsako naslednjo odraslo osebo pa s ponderjem 0,5. Osnovni znesek minimalnega dohodka je nadalje potrebno povečati s ponderjem 0,73 (1. točka 2. odstavka 50. člena ZSVarPre v zvezi s 1. odstavkom 152. člena ZUJF in pa s ponderjem 0,36 (2. točka 2. odstavka 50. člena ZSVarPre v zvezi s 1. odstavkom 152. člena ZUJF. Seštevek posameznih ponderjev tako znaša 2,59 (1 + 0,5 + 0,73 + 0,36). Minimalni dohodek za varstveni dodatek za družino tako znaša 673,40 EUR (2,59 x 260,00 EUR).

Ker lastni dohodek družine v višini 788,52 EUR presega prej navedeni minimalni dohodek za pridobitev pravice do varstvenega dodatka, tako v sporni zadevi niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za pridobitev pravice, kot jo uveljavlja tožnik s tožbo. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje za odločitev v zadevi ni bistveno ostalo premoženje, saj je že z invalidskima pokojninama in pa invalidnino presežen znesek minimalnega dohodka za pridobitev pravice do varstvenega dodatka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim tožnik izpodbija prvostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 25. 4. 2012. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) namreč v 1. odstavku 72. člena določa, da se tožba vloži zoper dokončni upravni akt. Stranka mora namreč najprej izčrpati redne pravne poti pred upravnim organom, šele nato je dopustna tožba pred sodiščem. Tožnik očitno zoper sklep CSD št. ... z dne 25. 4. 2012 ni vložil pritožbe na drugostopenjski organ, kar pomeni, da ni izčrpal vseh rednih poti pred upravnim organom. V teh primerih pa je potrebno na podlagi 75. člena ZDSS-1 tožbo zoper tak akt zavreči. Določeno je namreč, da po predhodnem preizkusu tožbe sodišče izda sklep, s katerim se tožba zavrže tudi v primerih, če je bila tožba vložena prezgodaj ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija mogoča pritožba, pa pritožba sploh ni bila vložena ali pa je bila vložena prepozno. Stranka s samostojno tožbo tudi ne more uveljavljati ugotovitve posega v njene človekove pravice, kar je tožnik uveljavljal s tožbo. Predmet presoje je namreč zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo tudi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.