50. člen ZSVarPre

Pravno relevantne predpostavke oz. pogoji za uveljavljani varstveni dodatek so v predsodnem upravnem postopku ostali nerazčiščeni izključno zaradi tožničinega nesodelovanja in zavrnitve pisne izjave, da bi CSD lahko kontaktiral njene polnoletne otroke.

Tožnik je samska oseba in je v treh koledarskih mesecih pred vložitvijo vloge prejemal 488,54 EUR pokojnine mesečno. Ker je ob vložitvi vloge dne 21. 9. 2021 osnovni znesek minimalnega dohodka znašal 402,18 EUR, je ob uporabi ponderja 0,47 za samsko osebo pravilno povečan za 189,02 EUR na 591,20 EUR. Upoštevaje dohodek 488,54 EUR znaša razlika in s tem varstveni dodatek za priznano obdobje 102,66 EUR mesečno, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bila odločitev Centra za socialno delo A. pri odločanju o tožničini pritožbi vloženi zoper odločbo v nasprotju z določbo 253. člena ZUP. Ta v drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom določa, da lahko organ II. stopnje z namenom, da bi se stvar rešila pravilno, ob reševanju pritožbe v mejah zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji, s svojo odločbo spremeni odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu tega zakona. V citirani določbi je urejena t. i. dopustna prekoračitev prepovedi reformatio in peius, kadar organ odloča v škodo pritožnika v tistem delu, ki presega meje preizkusa iz 274. člena ZUP in preizkuša odločbo tudi v delu, v katerem je pritožnik ne izpodbija, oziroma ko jo preizkuša iz razlogov, ki jih pritožnik v pritožbi ne uveljavlja. Poleg tega pogoja pa mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj, da je za spremembo odločbe v škodo pritožnika podan kateri izmed razlogov, ki so določeni v 274. členu, če gre za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ali v 278. členu, če gre za izredno razveljavitev ali v 279. členu ZUP, če gre za ničnost odločbe.

Čeprav tožnik v vlogi za uveljavitev pravic iz javnih sredste kot družinskega člana ni navedel invalidnega sina, rojenega 29. 6. 1989, torej ob vložitvi zahteve ne le polnoletnega, temveč celo starejšega od 26 let, v predsodnem postopku ni bilo nobene potrebe, še manj dolžnosti organa za opozorilo, naj sina navede kot družinskega člana. Tudi če bi ga navedel, ga namreč glede na dopolnjeno starost 26 let, tožnik ni dolžan preživljati in se ga zato po 10. členu ZUPJS ne more šteti za družinskega člana. Pomeni, da v predsodnem upravnem postopku tožnikov sin pravilno in zakonito ni bil upoštevan pri ugotavljanju materialnega položaja družine, temveč sta bila pravilno upoštevana le tožnik in zunajzakonska partnerka. Tudi če se zunajzakonska partnerka, sicer invalid III. kategorije in vpisana v evidenco brezposelnih oseb, zaradi dejanske nezmožnosti za delo, ne bi štela kot aktivna oseba, to na določitev skupnega seštevka ponderjev za denarno socialno pomoč ne bi vplivalo, saj bi ponder tudi v tem primeru znašal 1,57 (1 za tožnika, ki bi se kot vložnik štel za prvo odraslo osebo, in 0,57 za partnerko kot drugo odraslo osebo), kot je bil določen v predsodnem upravnem postopku. Pr

Ker je tožnikov lastni dohodek, v katerega se upošteva tudi prejemek iz zbiranja odpadnega materiala (železa) iz zadnjih treh mesecev pred mesecem vložitve vloge, presegal znesek minimalnega dohodka za varstveni dodatek, ne izpolnjuje pogojev za priznanje varstvenega dodatka. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb in priznanje tega socialno varstvenega prejemka utemeljeno zavrnilo.

Bistveni pogoj za priznanje varstvenega dodatka je, da lastni dohodek vlagatelja oziroma družine ne presega višine premoženjskega cenzusa, določenega v višini minimalnega dohodka vlagatelja oz. družine. Ker lastni dohodek družine tožnika presega minimalni dohodek za varstveni dodatek, tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje varstvenega dodatka po 49. členu ZSVarPre.

Tožnikova partnerica ni popolnoma nezmožna za delo in ni trajno nezaposljiva oseba ter še ni dopolnila 63 let starosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da odrasli družinski član v tožnikovi družini ne izpolnjuje pogojev iz 49. člena ZSVarPre (da gre za trajno nezaposljivo osebo ali osebo, ki je trajno nezmožna za delo ali starejšo osebo nad 63 let) za povečanje osnovnega zneska minimalnega dohodka s ponderjem 0,73. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, saj ni podlage za priznanje varstvenega dodatka v višjem znesku.

Tožnikov lastni dohodek iz naslova invalidske pokojnine v spornem obdobju presega znesek minimalnega dohodka, ki je kot cenzus določen za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. Zato tožnik ni upravičen do varstvenega dodatka.

Sodišče prve stopnje je osnovni znesek minimalnega dohodka (za varstveni dodatek za družino) zmotno povečalo s ponderjem 0,73. Določba 7. odstavka 4. člena ZDIU12 sicer res določa, da se ne glede na 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre višina minimalnega dohodka, določena v skladu s 1. odstavkom 50. člena ZSVarPre, v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre, od uveljavitve tega zakona do 31. decembra 2014 poveča za 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Podobno določa tudi 7. odstavek 152. člena ZUJF, in sicer, da se ne glede na 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre višina minimalnega dohodka, določena v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSVarPre, v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre, od uveljavitve tega zakona do 31. decembra 2014 poveča za 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Vendar pa je potrebno kljub temu upoštevati, da se povečanje višine minimalnega dohodka nanaša zgolj na taksativno določene osebe v skladu s 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre, torej samske osebe, edine odrasle osebe v družini in na odrasle osebe v družini, v kateri njen odrasli družinski član izpolnjuje pogoje iz prejšnjega čl

Tožnica do varstvenega dodatka po ZSVarPre ni upravičena, ker ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa ta zakon (člen 49). Tožnica namreč ni dokazala, da izpolnjuje prvega od kumulativno določenih pogojev, to je, da je starejša od 63 let oz., da je trajno nezaposljiva ali trajno nezmožna za delo, saj je bila na dan odločanja prvostopenjskega organa stara 55 let, glede izpolnjevanja pogoja trajne nezaposljivosti oz. trajne nezmožnosti za delo pa ni predložila nobenega dokaza.

Lastni dohodek družine presega minimalni dohodek za pridobitev pravice do varstvenega dodatka, zato tožnik ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za pridobitev pravice do varstvenega dodatka.