26. člen ZSVarPre

Toženka je, upoštevaje 4. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS preživnino utemeljeno upoštevala, kot del lastnega dohodka družine. Pri tem je bistveno, da je ta preživnina omejena do višine minimalnega dohodka (4. točka prvega odstavka 12. člena ZUPJS). Prejeti zneski preživnine v tej zadevi ne presegajo delež 0,59 od minimalnega dohodka. Skladno z 8. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS se med lastne dohodke upošteva tudi otroški dodatek, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje. Glede na zakonsko ureditev ni nobene pravne podlage, da bi se otroški dodatek upošteval na enak način, kot velja za preživnino, torej v višini do zneska minimalnega dohodka za otroka (količnik 0,59) in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

V tem primeru je preverjanje zakonitosti upravnega akta, izdanega na podlagi (širše ali ožje) diskrecije, osredotočeno predvsem na preizkus meja in namen prostega preudarka.

Prosta dokazna ocena se nanaša na izbor dokazov, na metodo njihove izvedbe in na oceno njihove dokazne vrednosti, zato je treba tudi omejitve tega načela iskati le znotraj teh meja. Omejitev glede izbora dokaznih sredstev ZPP načeloma ne pozna.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je dohodek tožnika, glede na dikcijo drugega odstavka 21. člena ZSVarPre, treba upoštevati. Ta določba se nanaša na okoliščino, ko je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je posameznik periodični dohodek začel prejemati šele v mesecu vložitve vloge. To pomeni, da mu bo redni dohodek v bodoče zagotovljen. V tem primeru pa je ravno obratno, redni dohodek tožniku v bodoče ne bo več zagotovljen. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje toženka pri ugotavljanju lastnega dohodka ne bi smela upoštevati periodičnega dohodka (plače), ker iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik ostal brez tega dohodka (prvi odstavek 21. člena ZSVarPre).

Postopek osebnega stečaja se lahko vodi tudi brez odpusta obveznosti, saj je primarni cilj stečajnega postopka enakomerno poplačilo upnikov. Vendar je pogoj za dosego tega cilja, da ima dolžnik premoženje in/ali prejemke, iz katerih se bo lahko skladno z določbo 389. člena ZFPPIPP oblikovala stečajna masa. V kolikor je dolžnikova plača v celoti izvzeta iz stečajne mase po 389. členu ZFPPIPP, drugega premoženja pa dolžnik nima, in ni možnosti za odpust obveznosti (če dolžnik ni podal predloga ali obstojijo ovire za odpust), je treba dolžnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavreči.

Nikakor pa stečajne mase ni mogoče omejiti v znesku 274,55 EUR, kot to meni pritožnica, saj je to znesek, ki se upošteva v skladu s 26. členom ZSVarPre na ravni cele družine, ko je otrok dodeljen v skupno varstvo in vzgojo obema staršema. V primeru osebnega stečaja nad dolžnikom pa je pri omejitvi zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso, za preživljanje otroka treba upoštevati le polovico zneska, ki ga določajo merila 26. člena ZSVarPre.

Pravilna je ugotovitev sodišča, da so bili pri ugotavljanju materialnega stanja v predsodnem postopku upoštevani pravilni periodični dohodki in prejemki družine v obdobju treh koledarskih mesecih pred mesecem vložitve vloge, zato gre za pravilno upoštevanje premoženja družine. Tudi po pritožbeni oceni je bila pravilno ugotovljena višina minimalnega dohodka za družino in pravilno določena višina denarne socialne pomoči kot razlika med zneskom minimalnega dohodka družine in lastnim dohodkom družine.

Denarna socialna pomoč je bila v skladu s 30. členom ZSVarPre pravilno odmerjena kot razlika med seštevkom minimalnih dohodkov, ki pripadajo družinskim članom in lastnih dohodkom družine. Gre za razliko med osnovnim zneskom minimalnega dohodka družine in lastnim dohodkom družine, pravilno izračunane in zakonito odmerjene z izpodbijanimi upravnimi akti.

Z vpisom v davčni register ni avtomatično izpolnjen pogoj za dodelitev dodatka za delovno aktivnost. Pogoj bi bilo mogoče ugotoviti iz evidenc socialnega zavarovanja, iz katerih je razvidno število ur dela in se ob njihovem upoštevanju na podlagi 26. člena ZSVarPre tudi ponderira osnovni znesek minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožnica v relevantnem obdobju iz naslova opravljanja samozaložništva ni imela nobenih dohodkov, ni plačala davka od dohodka iz dejavnosti in dohodek ni bil niti mogel biti upoštevan pri ugotavljanju materialnega položaja za upravičenost do denarne socialne pomoči.

ZUPJS v prvem odstavku 10. člena določa, da se poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo zakonec in otroci, ki jih je prosilec dolžan preživljati po zakonu. Glede na podatke spisa sta to mladoletna otroka, ki sicer pri tožniku ne živita, kar pa na njegovo zakonsko dolžnost preživljanja mladoletnih otrok ne vpliva. Pri izračunu, ali tožnik prejema dohodke, ki presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, je treba upoštevati tudi tožnikovo preživninsko obveznost do dveh mladoletnih otrok.

Začasna odredba z začasnim zaupanjem otrok v vzgojo in varstvo enemu od staršev ni namenjena preprečevanju izvajanja stikov niti preprečitvi nadlegovanja predlagateljice, kar kot razlog ogroženosti (sicer pavšalno) izpostavlja v pritožbi. Posebno v primeru, ko je mogoče predvideti, da bo postopek trajal dalj časa in eden od staršev za preživljanje ne prispeva ničesar, a je sposoben za delo, drugi pa ima skromne dohodke, je dolžnost sodišča, da z regulacijsko začasno odredbo preživljanje uredi že pred izdajo končne odločbe ter s tem olajša stisko družine.

Tožnici ni mogoče očitati, da ni naredila vsega, da bi si izboljšala materialni in finančni položaj in si zagotovila preživetje. Ravno nasprotno. Z doseganjem minimalnega dohodka po delnem prestrukturiranju B. d. o. o. je iskala načine, kako izboljšati svoj socialni položaj. Po razglasitvi epidemije COVID-19 meseca marca 2020 brez lastne krivde več ni uspela ustvariti niti minimalnega dohodka, kot je prepričljivo utemeljeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe. V obravnavanem primeru pritožba nadalje ne more uspešno zatrjevati, da bi si morala tožnica materialno eksistenčni položaj najprej zagotoviti z uveljavitvijo pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Ker že pred nastankom obravnavanega socialnega primera ni imela poravnanih prispevkov in davkov, pravice do nadomestila za brezposelnost ne bi mogla uspešno uveljaviti.

Pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca se upošteva tudi posebno premoženje zakonca. Glede na pravni standard "možnost razpolaganja", hipoteka sama po sebi ne pomeni take nemožnosti razpolaganja s premoženjem, ki bi bila upoštevna za presojo materialnega položaja prosilca in njegove družine.

V prvem odstavku 6. člena ZSVarPre je določeno, da je vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Do denarne socialne pomoči so tako upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitve in olajšave po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu. Glede na takšno pravno ureditev gre pri denarni socialni pomoči za subsidiarno upravičenje, ki ga država iz javnih sredstev zagotavlja šele potem, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi in aktivnostmi. V skladu s 4. členom ZSVarPre se šteje, da se oseba oziroma družina lahko preživlja, če ima na razpolago dohodke v višini minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom.

Prvostopenjsko sodišče je pritožniku že v točki 5, sklicujoč se na ustrezno sodno prakso, pojasnilo, da se pri ugotavljanju mesečnega razpoložljivega dohodka prosilca ne upoštevajo kreditne ali druge obveznosti, kot je plačilo obveznosti na podlagi sklepov o izvršbi. Vse ostale okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik, zaradi katerih ne bi zmogel plačati sodne takse brez škode za preživljanje, pa je prvostopenjsko sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezno upoštevalo tako, da mu je omogočilo plačilo sodne takse v dvanajstih zaporednih obrokih.

Po 1. odstavku 28. člena ZUPJS je do subvencije najemnine upravičen tudi najemnik v tržnem najemnem stanovanju. Meja dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencije najemnine je ugotovljen dohodek najemnika in oseb, navedenih v najemni pogodbi, ki ne presega višine njihovega minimalnega dohodka, brez dodatka za delovno aktivnost, določenega skladno s predpisi, ki urejajo socialno varstvene prejemke, povečanega za 30 % ugotovljenega dohodka, in za znesek neprofitne najemnine, določene po predpisih, ki urejajo stanovanjske zadeve, ali za znesek priznane neprofitne najemnine pri tržnih in hišniških stanovanjih. V 1. odstavku 28. člena ZUPJS je torej določena meja dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencije najemnine oziroma t. i. premoženjski cenzus. Cenzus je pri tržnih stanovanjih odvisen od višine minimalnega dohodka za upravičenca oziroma družino, ugotovljenega dohodka najemnika in oseb iz najemne pogodbe ter zneska priznane neprofitne najemnine pri tržnih in hišniških stanovanjih. Pri ugotavljanju upravičenosti do subvencionirane najemnine je treba upoštevati povprečne mesečne dohodke, ki se po določbah ZUPJS vštevajo v lastni dohodek, torej tudi nadomestil

Čeprav tožnik v vlogi za uveljavitev pravic iz javnih sredste kot družinskega člana ni navedel invalidnega sina, rojenega 29. 6. 1989, torej ob vložitvi zahteve ne le polnoletnega, temveč celo starejšega od 26 let, v predsodnem postopku ni bilo nobene potrebe, še manj dolžnosti organa za opozorilo, naj sina navede kot družinskega člana. Tudi če bi ga navedel, ga namreč glede na dopolnjeno starost 26 let, tožnik ni dolžan preživljati in se ga zato po 10. členu ZUPJS ne more šteti za družinskega člana. Pomeni, da v predsodnem upravnem postopku tožnikov sin pravilno in zakonito ni bil upoštevan pri ugotavljanju materialnega položaja družine, temveč sta bila pravilno upoštevana le tožnik in zunajzakonska partnerka. Tudi če se zunajzakonska partnerka, sicer invalid III. kategorije in vpisana v evidenco brezposelnih oseb, zaradi dejanske nezmožnosti za delo, ne bi štela kot aktivna oseba, to na določitev skupnega seštevka ponderjev za denarno socialno pomoč ne bi vplivalo, saj bi ponder tudi v tem primeru znašal 1,57 (1 za tožnika, ki bi se kot vložnik štel za prvo odraslo osebo, in 0,57 za partnerko kot drugo odraslo osebo), kot je bil določen v predsodnem upravnem postopku. Pr

Upoštevaje načelo zaupanja v zemljiško knjigo iz 8. člena ZZK-1, se je tožena stranka glede vprašanja lastništva stanovanjske hiše utemeljeno zanesla na podatke zemljiške knjige, ki izkazujejo, da je tožeča stranka solastnica navedene nepremičnine, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo.

Iz obračunov plač za dolžnika je razvidno, da v posameznih mesecih dolžnikova minimalna plača ni dosegala zakonsko določenega minimuma, upoštevajoč dodatek za prehrano in dnevnice pa ga je večkrat presegla. Kadar znesek dolžnikove plače ne dosega zakonsko določenega minimuma, z dodatki (za malice in iz naslova dnevnic) pa ga presega, mora delodajalec dolžniku izplačati tolikšen znesek, ki skupaj s plačo in dodatki predstavlja tisti minimum dohodkov, ki jih dolžniku zagotavlja citirano določilo tretjega odstavka 389. člena ZFPPIPP.

Tožnica v konkretnem primeru uveljavlja priznanje izredne denarne socialne pomoči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niso izkazani izredni stroški, vezani na preživljanje, ki jih tožnica z lastnim dohodkom ne bi mogla pokriti. Tožnica namreč zatrjuje potrebo po sredstvih za redno preživljanje, saj navaja, da je v socialni stiski zaradi poškodbe nog, razveze zakonske zveze, plačevanja preživnine za otroka, ki je dodeljen očetu, stroškov za službena potovanja, plačevanja rednih stanovanjskih stroškov itd.. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da se navedeni stroški nanašajo na potrebe rednega preživljanja, t. j. plačevanje mesečnih položnic, obrokov kredita, preživnine za otroka ter izdatke v zvezi z opravljanjem s.p. dejavnosti in ti stroški niso takšni, da bi po svoji naravi predstavljali izredne stroške kot npr. izdatke za nabavo drv, kuriva, popravilo pralnega stroja, vodovodne napeljave itd.. Zato tožnica ni upravičena do izredne denarne socialne pomoči. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih zavrnilnih upravnih aktov in priznanje izredne denarne socialne pomoči.