49. člen ZSVarPre

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bila odločitev Centra za socialno delo A. pri odločanju o tožničini pritožbi vloženi zoper odločbo v nasprotju z določbo 253. člena ZUP. Ta v drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom določa, da lahko organ II. stopnje z namenom, da bi se stvar rešila pravilno, ob reševanju pritožbe v mejah zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji, s svojo odločbo spremeni odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu tega zakona. V citirani določbi je urejena t. i. dopustna prekoračitev prepovedi reformatio in peius, kadar organ odloča v škodo pritožnika v tistem delu, ki presega meje preizkusa iz 274. člena ZUP in preizkuša odločbo tudi v delu, v katerem je pritožnik ne izpodbija, oziroma ko jo preizkuša iz razlogov, ki jih pritožnik v pritožbi ne uveljavlja. Poleg tega pogoja pa mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj, da je za spremembo odločbe v škodo pritožnika podan kateri izmed razlogov, ki so določeni v 274. členu, če gre za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ali v 278. členu, če gre za izredno razveljavitev ali v 279. členu ZUP, če gre za ničnost odločbe.

Zatrjevano škodo, ki naj bi jo tožnici povzročila tožena stranka z opustitvijo izrecnega opozorila na možnost uveljavitve varstvenega dodatka tudi za zunajzakonskega partnerja, bi morala tožeča stranka uveljavljati v obliki odškodninskega zahtevka z izkazanim obstojem kumulativnim podanih elementov odškodninske odgovornosti, kar pa ni storila.

Ker je tožnikov lastni dohodek, v katerega se upošteva tudi prejemek iz zbiranja odpadnega materiala (železa) iz zadnjih treh mesecev pred mesecem vložitve vloge, presegal znesek minimalnega dohodka za varstveni dodatek, ne izpolnjuje pogojev za priznanje varstvenega dodatka. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb in priznanje tega socialno varstvenega prejemka utemeljeno zavrnilo.

Z varstvenim dodatkom se glede na 4. člen ZSVarPre zagotavljajo sredstva za kritje življenjskih stroškov, ki niso stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb. Po 49. členu ZSVarPre je varstveni dodatek mogoče priznati osebi, ki izpolnjuje dva kumulativno predpisana pogoja; da gre za trajno nezaposljivo osebo ali osebo, trajno nezmožno za delo, oziroma starejšo od 65 let (moški), in če lastni dohodek družine, ugotovljen na način za upravičenost do denarne socialne pomoči, presega višino njihovega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov, ne presega pa višine oz. seštevka minimalnega dohodka, določenega v 50. členu istega zakona. Ker v tožnikovem primeru ta dva pogoja nista izpolnjena, tožbeni zahtevek za priznanje pravice do varstvenega dodatka ni utemeljen.

Bistveni pogoj za priznanje varstvenega dodatka je, da lastni dohodek vlagatelja oziroma družine ne presega višine premoženjskega cenzusa, določenega v višini minimalnega dohodka vlagatelja oz. družine. Ker lastni dohodek družine tožnika presega minimalni dohodek za varstveni dodatek, tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje varstvenega dodatka po 49. členu ZSVarPre.

Tožnikova partnerica ni popolnoma nezmožna za delo in ni trajno nezaposljiva oseba ter še ni dopolnila 63 let starosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da odrasli družinski član v tožnikovi družini ne izpolnjuje pogojev iz 49. člena ZSVarPre (da gre za trajno nezaposljivo osebo ali osebo, ki je trajno nezmožna za delo ali starejšo osebo nad 63 let) za povečanje osnovnega zneska minimalnega dohodka s ponderjem 0,73. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, saj ni podlage za priznanje varstvenega dodatka v višjem znesku.

Tožnikov lastni dohodek iz naslova invalidske pokojnine v spornem obdobju presega znesek minimalnega dohodka, ki je kot cenzus določen za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. Zato tožnik ni upravičen do varstvenega dodatka.

Sodišče prve stopnje je osnovni znesek minimalnega dohodka (za varstveni dodatek za družino) zmotno povečalo s ponderjem 0,73. Določba 7. odstavka 4. člena ZDIU12 sicer res določa, da se ne glede na 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre višina minimalnega dohodka, določena v skladu s 1. odstavkom 50. člena ZSVarPre, v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre, od uveljavitve tega zakona do 31. decembra 2014 poveča za 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Podobno določa tudi 7. odstavek 152. člena ZUJF, in sicer, da se ne glede na 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre višina minimalnega dohodka, določena v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSVarPre, v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre, od uveljavitve tega zakona do 31. decembra 2014 poveča za 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Vendar pa je potrebno kljub temu upoštevati, da se povečanje višine minimalnega dohodka nanaša zgolj na taksativno določene osebe v skladu s 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre, torej samske osebe, edine odrasle osebe v družini in na odrasle osebe v družini, v kateri njen odrasli družinski član izpolnjuje pogoje iz prejšnjega čl

Invalidnina za telesno okvaro, do katere je upravičen zavarovanec, pri katerem nastane izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne (1. odstavek 143. člena ZPIZ-1), se šteje med lastni dohodek, ki se ugotavlja pri odločanju o upravičenosti do varstvenega dodatka.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica do varstvenega dodatka po ZSVarPre ni upravičena, ker ne izpolnjuje pogojev, ki jih določata ZSVarPre in ZDIU12. Iz podatkov GURS namreč izhaja, da vrednost njenega nepremičnega premoženja presega 13.780,00 EUR.

Tožnica do varstvenega dodatka po ZSVarPre ni upravičena, ker ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa ta zakon (člen 49). Tožnica namreč ni dokazala, da izpolnjuje prvega od kumulativno določenih pogojev, to je, da je starejša od 63 let oz., da je trajno nezaposljiva ali trajno nezmožna za delo, saj je bila na dan odločanja prvostopenjskega organa stara 55 let, glede izpolnjevanja pogoja trajne nezaposljivosti oz. trajne nezmožnosti za delo pa ni predložila nobenega dokaza.

Pri presoji, ali tožnik izpolnjuje pogoje po 49. členu ZSVarPre za priznanje pravice do varstvenega dodatka, je bistvena ugotovitev višine tožnikovih dohodkov oziroma premoženja. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vrednostjo nepremičnin, katerih solastnik je tožnik, zato je bila izpodbijana sodba razveljavljena.

Zakonitost izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo drugostopenjske dokončne odločbe tožene stranke ter na priznanje višjega varstvenega dodatka, bi bilo mogoče preizkusiti le, če bi bila nedvoumno in prepričljivo ugotovljena višina tožničinega lastnega dohodka v pravno relevantnem obdobju, na podlagi katerega ji je tožena stranka odmerila varstveni dodatek. Ker prvostopenjsko sodišče razen vpogleda v priloge ter listine upravnega spisa drugih dokazov ni izvedlo, je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Lastni dohodek družine presega minimalni dohodek za pridobitev pravice do varstvenega dodatka, zato tožnik ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za pridobitev pravice do varstvenega dodatka.