VSL sodba II Cpg 865/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 100315/2011 z dne 13.7.2011 razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka), tožeča stranka pa je dolžna v roku 8 dni od vročitve sodbe toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 71,82 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo je zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in ji prisodi tako njene pravdne kot pritožbene stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetni zadevi tožnica od toženca na podlagi računa št. 701007053 z dne 30.8.2010 v znesku 276,00 EUR (priloga A1) zahteva plačilo programskega paketa I., ki naj bi ga toženec naročil pri tožnici dne 24.8.2010 preko telefonske prodaje.

6V skladu s 15. členom OZ je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati, da je toženec njene storitve dejansko naročil. Tožnica je zatrjevala, da je toženec naročilo storitve izvedel preko komercialista D. M. dne 24.8.2010, v dokaz pa je predložila izpisek telefonske prodaje oziroma pogovor prodajalca z dne 24.8.2010 (priloga A4), iz katerega izhaja, da ima toženec težave s plačilom, zato mu je prodajalec dal odlog plačila 60 dni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni ponudila nobenega (drugega) dokaza, na podlagi katerega bi sodišče lahko presodilo, da je bilo ustno telefonsko naročilo dejansko oddano, pri čemer računalniški izpisek o naročilu z dne 24.8.2010, glede na to, da je toženec izrecno zanikal, da bi vtoževano storitev naročil, ne zadošča. Iz izpiska namreč ne izhaja, kdo je sploh opravil pogovor s tožencem, in kaj je bil predmet pogovora, torej, ali je med strankama obstajalo soglasje volj glede predmeta pogodbe in cene storitve. Takšna listina pa ne more predstavljati naročilnice, ki ima po ustaljeni sodni praksi pomen ponudbe v smislu 22. člena OZ. Tožnica bi zato kvečjemu morala predlagati zaslišanje osebe, ki je s tožencem direktno komunicirala in na ta način dokazati, da je bilo ustno naročilo kljub vsemu podano, kar pa je (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) storila prepozno in sodišče prve stopnje tako predlaganega dokaza pravilno ni izvedlo.

7Po 1. odstavku 458. člena ZPP se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ker pa postopanje sodišča prve stopnje, ki ni upoštevalo predlaganih dokazov tožnice v drugi pripravljalni vlogi, lahko predstavlja bistveno postopkovno kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, se je pritožbeno sodišče kljub temu spustilo v presojo morebitne kršitve 451. in 452. člena ZPP in s tem povezanega vprašanja prekluzij v postopku v sporih majhne vrednosti.

8Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnica šele v drugi pripravljalni vlogi z dne 28.8.2012 zaradi razjasnitve okoliščin konkretnega telefonskega razgovora predlagala zaslišanje komercialista D. M., čeprav je toženec je že v ugovoru zatrjeval, da mu je bila sicer s strani komercialista D. M. predstavljena ponudba za naročilo storitev I., vendar te ponudbe ni sprejel ne ustno ne pisno, pri čemer je bil predstavnik tožnice pri predstavljanju storitve vsiljiv in je tožencu celo ponudil možnost obročnega plačila. Po 3. odstavku 452. člena ZPP lahko tožnica v roku 8 dni po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo, nova dejstva in nove dokaze pa lahko navaja oziroma predlaga samo v tožbi oziroma v konkretnem primeru (ko se je postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine) v prvi pripravljalni vlogi. Ker je toženec obstoju naročila oziroma pogodbe izrecno nasprotoval že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, bi morala tožnica podati dokaz zaslišanja relevantnih prič že v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 12.1.2012. Dokazni predlogi v drugi pripravljalni vlogi, ki so se nanašali na dejstva, zatrjevana v tožbi (prvi pripravljalni vlogi tožnice) oziroma prerekana v odgovoru na tožbo (ugovoru toženca), so tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prepozni in zato neupoštevni.

9Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tožnice pred vložitvijo prve pripravljalne vloge res ni izrecno opozorilo, da je dolžna v tej pripravljalni vlogi navesti vsa dejstva in dokaze in da tega v nadaljnjih vlogah ne bo več mogla storiti. Tožnica je namreč predmetno vlogo vložila še pred pozivom sodišča po dopolnitvi tožbe oziroma predloga za izvršbo, ki je že po naravi stvari nesklepčen (108. člen ZPP). Upoštevajoč dejstvo, da je v rednem pravdnem postopku sodišču že pojmovno onemogočeno, da bi pred vložitvijo tožbe tožnico opozoril na 451. člen ZPP, v konkretnem primeru pa je imela tožnica glede na ugovorne navedbe toženca sploh možnost in dolžnost oporekati njegovim trditvam in predlagati dokaze za svoje trditve že v prvi pripravljalni vlogi, pa tega neupravičeno ni storila, je pritožbeno sodišče mnenja, da določbe o prekluziji za tožnico nedvomno veljajo.

10Pritožbeno sodišče še dodaja, da dejstvo, da toženec ni (pravočasno) reklamiral računa, ki mu ga je hkrati z žetonom za registracijo (priloga A5) poslala tožnica, za odločitev o obstoju pogodbe med strankama ni relevantno, saj posredovan račun še ne ustvarja nobene zaveze med strankama. Ta bi imel učinek zgolj v primeru, da bi bil posledica zavezujočega dogovora med pravdnima strankama oziroma posledica opravljene storitve s strani tožnice. Prav tako toženec prejetega žetona ni registriral, kar pomeni, da tudi ni mogoče zaključiti, da je bila morebitna ponudba tožnice s strani toženca konkludentno sprejeta in s tem pogodba delno realizirana. Slednje tudi sicer predstavlja nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja in pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP ne sme upoštevati.

11Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

13V skladu s 5. odstavkom 458. člena ZPP je o predmetni zadevi odločala sodnica posameznica.