VSL sodba II Cp 542/2014

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v zavrnilnem ter stroškovnem delu (2. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se v dajatvenem delu (1. točka izreka) spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 50,00 EUR z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 47,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 50,00 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. V presežku (do zahtevanih 5.000,00 EUR z obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 631,45 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženka pa podrejeno tudi ustrezno spremembo sodbe.

3Tožnik navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi bila izvedba hišne preiskave pri tožniku sploh zakonita. Prav tako ni pojasnilo, zakaj je verjelo toženki, medtem ko je tožnikovo izpoved označilo za neverodostojno. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Tožnik vztraja, da je v tem primeru sporen način izvedbe hišne preiskave, saj mu policisti pred začetkom opravljanja hišne preiskave niso vročili sodne odredbe. Policisti bi preiskavo morali izvesti po določilih Ustave Republike Slovenije in Zakona o kazenskem postopku. Absurdno je stališče sodišča, da naj bi tožnik povzročil situacijo, ko mu odredbe ni bilo mogoče vročiti. Tožnik je bil namreč ob prihodu policistov v Novem mestu, več kot 50 km od svojega doma, o preiskavi pa ni bil vnaprej obveščen. Ker je tožnik član Lovske družine X, mu kaznivega dejanja nezakonitega lova sploh ni mogoče očitati, kar pomeni, da ni bilo upravičenih razlogov niti za odreditev hišne preiskave. Neobičajno je, da se je ta začela ob 18.20, namesto zgodaj zjutraj, ko se lahko pričakuje, da bo preiskovanec prisoten. Sicer pa preiskovalni sodnik ne more odrediti izvedbe hišne preiskave, ne da bi bila odredba vročena preiskovancu. Ker je tožnikov zahtevek utemeljen, se tožnik pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka.

4Tudi toženka očita sodišču prve stopnje kontradiktorno dokazno oceno. Izpodbijana sodba je nekonsistentna in sama s seboj v nasprotju. Sodišče ni navedlo pravne podlage za toženkino odgovornost glede materialne škode. Napačno je sklepanje sodišča, da je bil zaseg predmetov nezakonit, ker ni bilo kazenskega postopka zoper tožnika. Zaseg predmetov je bil izveden v okviru hišne preiskave in v skladu z zakonskimi pooblastili. Zakon o divjadi in lovstvu določa, da uplenjena divjad postane last upravljalca lovišča. Tožnik tako ni mogel postati in ni bil lastnik uplenjenega srnjaka, zato z njim ni mogel razpolagati oziroma izvršiti menjave za salame, ki so mu bile zasežene. Za njihovo vrnitev ni aktivno legitimiran, prav tako ne za uveljavljanje materialne škode zaradi njihovega zasega. Sicer pa tožnik ni predložil nobenega dokaza o višini te škode. Cena domače salame ni splošno znano dejstvo. Tako je tudi obrazložitev sodbe glede višine tožnikove gmotne škode neprepričljiva in je ni mogoče preizkusiti.

5Utemeljena je samo toženkina pritožba, tožnikova pritožba pa ni utemeljena.

6Izpodbijano sodbo je kljub nekaterim pomanjkljivostim v njeni obrazložitvi, na katere se sklicujeta pravdni stranki v pritožbah, mogoče preizkusiti. Iz sodbe se da izluščiti razloge, ki so sodišče prve stopnje vodili pri presoji, da sporna hišna preiskava ni bila nezakonita in da zato ni podana protipravnost zatrjevane tožnikove nepremoženjske škode. Tudi dokazna ocena, na katero se opira prva sodba, je še sprejemljiva. Sicer pa odločilna dejstva, od katerih je odvisna toženkina odškodninska odgovornost, v pravdi niti niso bila sporna. Med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo ni zatrjevanega nasprotja. Zapis na 6. strani sodbe, ki ga posebej izpostavlja toženka v svoji pritožbi (da sodišče njenim trditvam „v celoti pritrjuje“), resda ne ustreza temu, da je sodišče tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Glede na ostale razloge, ki jih je za to odločitev navedlo sodišče prve stopnje, pa ta zapis v sodbi za njen pritožbeni preizkus ni pomemben. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej ni podana, drugih uradoma upoštevnih procesnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo.

7Glede na ugotovljene dejanske okoliščine, v katerih je bila odrejena in opravljena sporna hišna preiskava pri tožniku, je neutemeljeno tožnikovo pritožbeno vztrajanje, da je bila preiskava nezakonita, ravnanje preiskovalne sodnice in policistov pa protipravno. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, do zatrjevanih kršitev Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni prišlo. Tožnik ne zanika, da so bili v obravnavanem primeru podani utemeljeni razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje. S tem je bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 214. člena ZKP za hišno preiskavo. Dejstvo, da je bila kazenska ovadba zoper tožnika pozneje zavržena, ne pomeni, da je bila tudi hišna preiskava nezakonita. Za vložitev obtožnega akta mora obstajati utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, medtem ko so za hišno preiskavo dovolj že utemeljeni razlogi za takšen sum. Sodišče je o preiskavi izdalo obrazloženo pisno odredbo. Razlog, da ta pred začetkom preiskave ni bila izročena tožniku, kot je sicer predpisano v drugem odstavku 215. člena ZKP, je zgolj posledica dejstva, da je bil tožnik takrat odsoten. Tožnik pa ne zanika, da so ga policisti pred začetkom opravljanja preiskave z odredbo seznanili po telefonu in ga poučili, da ima pravico obvestiti odvetnika, ki je lahko navzoč pri preiskavi. Po drugem odstavku 215. člena ZKP se začetek preiskave odloži do prihoda odvetnika, najdalj za dve uri, vendar tožnik ne trdi, da je zahteval izvedbo preiskave v navzočnosti odvetnika. Potemtakem so policisti lahko začeli z opravljanjem preiskave, čeprav tožnik ni bil navzoč. Ob tem je jalovo pritožbeno nasprotovanje ugotovitvi izpodbijane sodbe, da je tožnik sam povzročil situacijo, ko mu odredbe o hišni preiskavi ni bilo mogoče vročiti. Tožnik niti obrazloženo ne navaja, da je bil njegov obisk pri zdravniku takšne narave in tako nujen, da se ni mogel dovolj hitro vrniti, da bi lahko sodeloval pri preiskavi. Še več, v dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je policistom izjavil, da ga ne bo domov. S takšno svojo izjavo pa tožnik hišne preiskave ni mogel preprečiti. Neumestno je tudi njegovo sklicevanje na neobičajno uro začetka hišne preiskave, saj je bila ta opravljena v predpisanem časovnem okviru iz petega odstavka 215. člena ZKP. Ker so policisti odredbo preiskovalne sodnice o hišni preiskavi pustili v tožnikovem stanovanju, je bila tožniku s tem zagotovljena možnost naknadne kontradiktornosti postopka. Poleg tega gre pravica do navzočnosti tistemu, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, zato je bilo za izvedbo preiskave dovolj, da ji je prisostvovala tožnikova žena, s katero si je tožnik delil uporabo prostorov, ki so bili predmet preiskave. Nenavsezadnje pa dejstvo, da tožniku odredba ni bila osebno vročena pred izvedbo preiskave in da pri preiskavi ni bil osebno navzoč, očitno ni v vzročni zvezi z zatrjevano tožnikovo nepremoženjsko škodo. Vzrok zanjo je bila sama hišna preiskava, zato zatrjevana tožnikova nepremoženjska škoda ne bi mogla biti nič manjša, če bi bila preiskava opravljena tako, kot si zamišlja tožnik.

8Po navedenem je odločitev o zavrnitvi tožnikovega odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo materialnopravno pravilna. Če ravnanje, ki je škodo povzročilo, ni bilo protipravno oziroma nedopustno, je odškodninska odgovornost izključena.

9Ker torej pritožbeni razlogi, na katere se je skliceval tožnik, niso podani, je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v zavrnilnem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

10Toženka pa utemeljeno nasprotuje prisojeni odškodnini za tožnikovo premoženjsko škodo. To naj bi predstavljala denarna protivrednost petih salam, ki so jih tožniku med hišno preiskavo zasegli policisti. Pritožbeni razlogi o zakonitosti izvršenega zasega so odveč, ker je za to pravdo pomembno le vprašanje vrnitve zaseženih predmetov. Ti se po 224. členu ZKP vrnejo lastniku oz. imetniku, če se postopek ustavi in ni razlogov, da se vzamejo. Toženka v pritožbi upravičeno izpostavlja, da tožnik ni bil upravičen do vrnitve zaseženih salam, zato mu ne pripada niti aktivna legitimacija za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, ker so bile salame vrnjene R. S., ki je sporne salame izdelal, in ne tožniku. Po četrtem odstavku 2. člena Zakona o divjadi in lovstvu namreč uplenjena divjad postane last upravljalca lovišča, torej lovske družine. Tožnik, ki si je srnjaka nezakonito prilastil, na njem ni mogel pridobiti lastninske pravice in je zato na podlagi zatrjevane menjalne pogodbe tudi ni mogel veljavno prenesti na R. S., ki mu je v zameno za srnjaka izročil sporne salame. Zatrjevana menjalna pogodba je bila razdrta po samem zakonu (prvi odstavek 490. člena v zvezi s 529. členom Obligacijskega zakonika), ko so policisti srnjaka zasegli R. S. Ta bi od tožnika smel zahtevati vrnitev izročenih salam, zato ravnanje policistov, ki so po odredbi državnega tožilca salame vrnili R. S., očitno ni bilo protipravno, to pa izključuje tudi toženkino odškodninsko odgovornost.

11Sodišče prve stopnje je torej materialnopravno zmotno sklepalo, da je tožnik upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo zgolj zato, ker ni bil obsojen za kaznivo dejanje. Ker je po navedenem toženkina pritožba utemeljena, ji je sodišče druge stopnje ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek še v tem delu zavrnilo.

12Delna sprememba izpodbijane sodbe ni vplivala na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Že v izpodbijani sodbi je bilo namreč odločeno, da mora tožnik zaradi nesorazmerno majhnega dela zahtevka, s katerim je uspel, toženki na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP povrniti vse njene potrebne pravdne stroške.

13Ker je tožnik s pritožbo propadel, do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičen, pač pa mora toženki povrniti njene pritožbene stroške, upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena istega zakona. Sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in glede na znesek, s katerim je toženka s pritožbo uspela. Tako odmerjeni toženkini pritožbeni stroški znašajo skupaj 47,20 EUR, obsegajo pa nagrado za pritožbo (27,20 EUR – tar. št. 3210) in materialne stroške (20,00 EUR – tar. št. 6002). Če bo toženec s plačilom zamujal, bo moral toženki plačati še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).