VSRS Sodba I Ips 61352/2011-74

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Kopru je obsojenega I. H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta in treh mesecev zapora, s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Odločilo je, da se obsojencu na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 odvzamejo sredstva za izdelovanje prepovedanih drog, ki so mu bila zasežena dne 17. 12. 2011 in 204 sadike konoplje – marihuane v skupni teži 1.398 g. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrado ter potrebne izdatke zagovornika po uradni dolžnosti in sodno takso v višini 300,00 EUR. Višje sodišče v Kopru je zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 450,00 EUR.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa naj sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe.

3Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitev zakona, ki jo uveljavlja, ni bila storjena. Zahteva pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4O odgovoru državne tožilke se obsojenec in zagovornik nista izjavila.

5Zagovornik uveljavlja, da je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Trdi, da se sodba opira na nezakonito pridobljene dokaze pri hišni preiskavi. Zagovornik meni, da ob izdaji odredbe o hišni preiskavi ni bil izpolnjen dokazni standard utemeljenih razlogov za sum, določen v 214. členu ZKP. V. R., bivša zunajzakonska partnerica obsojenca, je na Policijsko postajo Koper posredovala anonimno prijavo. Ta prijava je vsebovala dve fotografiji, na katerih je več sadik prepovedane droge, konoplje v plastičnem koritu z zemljo. Iz fotografij sta razvidni tudi PVC posodi z neznano tekočino, razpršilca, svetilka in del kabla. K fotografijam pa je bil priložen list, na katerem je bil naslov K. (obsojenčev naslov bivališča). Meni, da dokazi, ki izvirajo iz hišne preiskave, slonijo tudi na anonimni prijavi, ki jo je tako podala bivša zunajzakonska partnerica obsojenca. Anonimna prijava ni bila preverjena tako, da bi bilo mogoče trditi, da je bil dokazni standard dosežen. Hišna preiskava temelji tudi na izjavi prijaviteljice V. R., vendar njena izjava ne more biti zanesljiv vir, ker ni bila preverjena njena subjektivna zanesljivost, saj bi lahko imela motiv, da poda neresnične podatke. Zato bi bilo potrebno upoštevati policiji posredovan podatek, da je bivša zunajzakonska partnerica obsojenca, s katerim se razhaja, ter da je tudi solastnica nepremičnine, vendar tam ne prebiva. Po oceni zagovornika so obstajale sumljive okoliščine, v katerih je naznaniteljica podala svojo izjavo. Anonimna prijava pa ne more biti preverjena le z dejstvom, da je policistka na kraju ugotovila, da naj bi iz hiše vel specifičen vonj po drogi – konoplja. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 394/2007, da mora biti sodišču razvidno, kako je policija prišla do informacij, na podlagi katerih je sklepala, da je dokazni standard utemeljenih razlogov za sum podan in I Ips 78/2008, da morajo biti okoliščine, s katerimi se utemeljuje potrebna stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, konkretizirane in določno izražene ter mora policija oziroma državni tožilec, kadar predlaga odreditev ukrepa na podlagi podatkov policijskega informatorja, spoznavne vire posredovati sodišču. Meni, da dokazni standard utemeljenih razlogov za sum ni bil dosežen zgolj na podlagi anonimne prijave naznaniteljice, njene izjave, ki je bila dana v vprašljivih okoliščinah ter zaznave policistke.

6Sodišči prve in druge stopnje sta presojali zakonitost odredbe za hišno preiskavo kot podlago za hišno preiskavo, opravljeno pri obsojencu dne 17. 12. 2011, pri kateri je bil odkrit v mansardi stanovanjske hiše na naslovu K. prirejen prostor ter specialna oprema za gojenje konoplje. Obsojencu so bila zasežena sredstva za gojenje prepovedane droge ter 204 sadike – 1.398 g konoplje. Kot pravilno poudarja zagovornik, mora biti za opravo hišne preiskave po 214. členu ZKP izpolnjen dokazni standard – utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Da ta dokazni standard obstaja sta sodišči prve in druge stopnje obrazložili (4. stran sodbe sodišča prve stopnje in 5. točka obrazložitve v sodbi sodišča druge stopnje na strani 3). Utemeljeni razlogi za sum se po svoji kvaliteti in kvantiteti, kar zagovornik povzema po sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 333/2005, v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi ugotovitev, da je policija raziskala anonimno prijavo V. R., prišla do prijaviteljice ter opravila z njo razgovor, da je bilo ugotovljeno, da iz hiše veje specifičen vonj po prepovedani drogi – konoplji, presodili, da je podlaga za sklep, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da obsojenec goji v hiši prepovedano drogo – konopljo, obstajala. Zbrani dokazi in podatki, vsebina uradnega zaznamka o razgovoru z V. R., fotografije, poslane z anonimno prijavo in tudi zaznava policistke, so ustrezali dovolj visoki stopnji verjetnosti, da obsojenec izvršuje kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Iz predloženih podatkov sodišču je bilo razvidno, kako je policija prišla do informacij. Vir informacij je bil sodišču na podlagi predloženih podatkov znan. Procesna situacija ob izdaji hišne odredbe je bila tako drugačna od tiste, ki jo obravnava sodba I Ips 78/2008. Gre za podatke, ki se po kvaliteti in kvantiteti tudi približujejo standardu utemeljenega suma, to je specifični in artikulirani verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Zagovornikova presoja navedb V. R. policistki in njegova ocena, da V. R. kot bivša izvenzakonska partnerica in kot solastnica hiše, v kateri več ni prebivala, ni dala zanesljivih podatkov, oziroma je bila njena izjava dana v sumljivih okoliščinah, pa predstavlja le drugačno presojo procesnega gradiva, ki je bilo podlaga preiskovalni sodnici za sklep, da je podana dovolj visoka stopnja verjetnosti, da je obsojenec storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, to je dokazni standard – utemeljeni razlogi za sum, potreben za izdajo odredbe za hišno preiskavo. Zagovornik se ne strinja s presojo sodišča, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo odredbe za hišno preiskavo, s tem pa uveljavlja nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

7Zagovornik meni, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana tudi zato, ker je bila odredba o hišni preiskavi izdana na podlagi anonimne prijave naznaniteljice in fotografij, ki so bile pridobljene s kršitvijo človekovih pravic. Trdi, da je V. R. z vstopom v obsojenčevo hišo kršila njegovo pravico do zasebnosti, ki je opredeljena v 35. in 37. členu Ustave ter tudi pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave. Citira dele izpovedbe V. R. na glavni obravnavi ter na podlagi njih sklepa, da ni imela pravice vstopiti v hišo, čeprav je bila solastnica hiše, saj v hiši ni več živela in se je iz nje izselila. Obsojenec je zamenjal ključavnico in je bilo očitno, da njenega vstopa v hišo več ni želel. Obsojenec je lahko utemeljeno pričakoval v hiši svojo zasebnost. V. R. več ni vršila posesti na hiši. Ne strinja se z stališčem višjega sodišča, da je posest V. R. odrekel ravno obsojenec, zaradi česar se ne more sklicevati na pravico do zasebnosti. Ocenjuje, da stališče ne vzdrži kritične presoje z vidika razlage pravice do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja, saj je potrebno razmejiti med lastninsko pravico, posestjo ter tretjim dejavnikom, ki je v dani situaciji najbolj pomemben, to je pravico do zasebnosti posameznika, ki jo posameznik lahko tudi upravičeno pričakuje. Ker se je V. R. iz hiše izselila in lastninske pravice ni uživala več kot eno leto, ob tehtanju pravice do zasebnosti obsojenca in lastninske pravice V. R., po mnenju zagovornika, prevlada pravica do zasebnosti obsojenca. Slike je V. R. posnela z vdorom v zasebnost obsojenca, zato so njena prijava in predvsem slike nezakonite in neustavne. Sklicuje se še na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 5909/2011, v kateri je Vrhovno sodišče že odločalo o koliziji pravice do zasebnosti obdolženca na eni strani in pravice do varnosti oškodovanke na drugi strani, ter uporabilo test sorazmernosti. V obravnavanem primeru pa V. R. ni bila v ničemer ogrožena, zato ni mogoče reči, da je bil njen ukrep primeren, saj bi lahko policiji podala prijavo tudi brez grobe kršitve osebnostne pravice obsojenca ter se ob uporabi testa sorazmernosti pokaže kot sporen že sam kriterij legitimnosti cilja, ki ga je naznaniteljica, ki tudi ni bila oškodovanka in ni bila ogrožena, zasledovala. Prvotna anonimna prijava je bila pridobljena s kršitvijo ustavne pravice obdolženca do njegove zasebnosti in so zato dokazi, ki izvirajo iz hišne preiskave, pridobljeni na nezakonit način.

8V obravnavanem primeru si ne stojita nasproti obsojenčeva pravica do zasebnosti in izvrševanje lastninske pravice V. R., zato ni mogoče opravljati testa sorazmernosti po tretjem odstavku 15. člena Ustave in tehtanja, ali je oškodovanka zasledovala legitimen cilj, pri čemer naj njena pravica ne bi prevladala nad pravico do zasebnosti obsojenca. Hišna preiskava ne temelji le na tako imenovani anonimni prijavi, saj je bila anonimna prijava raziskana in je policija tudi ugotovila, da je naznanitelj V. R. ter z njo opravila razgovor, v katerem je opisala, da obsojeni goji v hiši, ki je tudi v njeni lasti, drogo – konopljo. V. R. je, ko je bila v hiši, nasad in pripomočke videla ter podala o tem policiji prijavo. Ker je vstopila v svojo hišo, niti ni mogoče govoriti o kršitvi pravice iz 36. člena Ustave (nedotakljivost stanovanja). Ni ugotovljeno, da bi obsojenec svoja upravičenja do uporabe hiše izvrševal na podlagi kakšnega zakonitega pravnega naslova, ki bi solastnici hiše onemogočal vstop v hišo ali njeno uporabo. Ali je šlo za poseg, ki pomeni motenje posesti, v sodbah sodišč prve in druge stopnje tudi ni ugotovljeno, zato se vložnik zahteve tudi ne more uspešno sklicevati, da naj bi z vstopom v hišo V. R. motila zadnjo mirno posest obsojenca. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je obsojenec sam s samovoljno menjavo ključavnic skušal bivši partnerici onemogočiti izvrševanje zakonite posesti stanovanjske hiše, zato se ne more uspešno sklicevati na kršeno pravico do zasebnosti. Ugotovilo je tudi, da je priča V. R., kljub menjavi ključavnic, vstopala v hišo in da zato ne drži zagovornikova trditev, da priča ni več izvrševala posesti na stanovanjski hiši (točka 5 sodbe sodišča druge stopnje). Zagovornikove trditve, da je priča V. R. prepustila z izselitvijo iz hiše obsojencu posest nad hišo, pomenijo le drugačno oceno ugotovljenih dejstev. Kot je bilo že poudarjeno, ni bilo niti ugotovljeno niti vložnik zahteve ne zatrjuje pravne podlage, ki bi omogočala sklepanje, da hišo, ki sta jo imela oba v solastnini, zakonito uporablja le obsojenec in da mu je zato zagotovljena mirna uporaba celotne hiše oziroma posest. V. R. je v hišo vstopila in v njej videla nasad ter pripomočke za gojenje konoplje, kar je fotografirala in prijavila anonimno policiji. Kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, lahko naznani vsakdo (prvi odstavek 146. člena ZKP). Naznanitev kaznivega dejanja oziroma kazenska ovadba pomeni obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. S podajo kazenske ovadbe se zasleduje tudi legitimen cilj odkrivanja storilcev kaznivih dejanj. Prijava kaznivega dejanja ni dokazno sredstvo in ni nedovoljen dokaz, uvrščen med dokazne prepovedi. Ekskluzija dokazov pa ščiti obdolženca predvsem pred neutemeljenimi posegi državnih organov v njegove osebnostne pravice v kazenskem postopku. Po navedenem se tako zagovornik ne more uspešno sklicevati, da je bila s pridobitvijo dokazov in podatkov, ki so bili podlaga za izdajo odredbe za hišno preiskavo kršena obsojenčeva pravica do zasebnosti.

9Zagovornik neutemeljeno očita višjemu sodišču, da ni odgovorilo na pritožbeno navedbo, da ni bil pri izdaji hišne preiskave dosežen dokazni standard – utemeljeni razlogi za sum. Vložnik navaja, da se je višje sodišče do kršitve postopka, ki jo obramba uveljavlja v pritožbi, opredelilo zelo skopo, nato pa nadaljuje, da se o razlogih, ki jih je obramba navajala v utemeljitev kršitve, ni izreklo. Že iz navedb zagovornika izhaja, da pritožbenemu sodišču ni mogoče očitati, da pritožbenih navedb ni presodilo in da jih je prezrlo. Višje sodišče se je o dokaznem standardu – utemeljeni razlogi za sum, izreklo in svoje stališče, da je ta dokazni standard obstajal navedlo v točki 5 obrazložitve sodbe. Kršitev postopka po prvem odstavku 395. člena ZKP, ki jo z navedbami nakazuje vložnik zahteve, tako ni podana.

10Ker kršitve zakona iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in vložnik uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11Izrek o stroških postopka temelji na 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7113, 71113 in 7152 Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca ter trajanja in zahtevnosti postopka.