UPRS sodba I U 1201/2013

I. Tožba se zavrne.
II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je s prvostopenjsko odločbo zavrnila tožničino zahtevo za podaljšanje roka za predložitev pogodbe o opremljanju za gradnjo večstanovanjskih objektov PE1-klet, PE1-A in PE1-B na zemljiščih parc. št. 738/7 – del in 738/9 – del k.o. ... ter parc. št. 19/4 – del ter 19/7 – del k.o. ... (1. točka izreka). Zavrnila je tudi njeno zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo omenjenih večstanovanjskih objektov (2. točka) in odločila, da stroškov postopka ni bilo (3. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila zahteva vložena za gradnjo dela … naselja (prostorskih enot PE1 in PE3), da je v PE1 načrtovana gradnja večstanovanjskih objektov, v PE3 pa igrišča, da območje gradnje ni komunalno opremljeno in da iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) ne izhaja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba. S tem v zvezi je v 26. členu Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za dele območij urejanja ŠS 2/2-1 in ŠS 2/2-2 Korotansko naselje (Uradni list RS, št. 64/09, v nadaljevanju OPPN) določeno, da investitor in Mestna občina Ljubljana (MOL) za gradnjo komunalne infrastrukture skleneta pogodbo o opremljanju. Tožnica je bila k predložitvi pogodbe pozvana 4. 3. 2011 in 6. 9. 2012, 22. 10. 2012 pa je zaprosila za podaljšanje roka do tedaj, ko bi v sodnem postopku uveljavljala sklenitev omenjene pogodbe. Organ prošnji ni ugodil, saj je bila tožnica že pred dvema letoma obveščena, da mora predložiti pogodbo, zato ne gre za opravičen razlog za podaljšanje roka v smislu tretjega odstavka 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tudi iz dopisa MOL z dne 30. 7. 2012 je razvidno, da občina ne bo sklenila pogodbe, iz dopisa z dne 12. 2. 2013 pa še, da pogodba ni sklenjena, ker je na območju ... naselja treba urediti in izvršiti sklenjene sodne poravnave. Zato dejstvo, da tožnica ne more predložiti pogodbe o opremljanju, ker je občina ni pripravljena skleniti, ni opravičen razlog za nadaljnje podaljševanje roka, posledično pa niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožničine pritožbe odpravil 2. točko izreka prvostopenjske odločbe in jo nadomestil z novo 2. točko, tako da je zavrnil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za del ... naselja v prostorskih enotah PE1 in PE3, in sicer večstanovanjskih objektov PE1-klet, PE1-A in PE1-B na parc. št. 738/7 – del in 738/9 – del k.o. ... ter parc. št. 19/4 – del ter 19/7 – del k.o. ... V preostalem delu je pritožbo zavrnil, prav tako pa tudi tožničino zahtevo za povrnitev stroškov pritožbe.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da zavrnitev prošnje za podaljšanje roka temelji na dopisu MOL z dne 12. 2. 2013, glede katerega ji ni bila dana možnost, da se o njem izjavi. Meni tudi, da bi organ lahko brez škode podaljšal rok oziroma počakal na končno odločitev v upravni zadevi, v kateri si prizadeva, da bi z občino sklenila pogodbo opremljanju, saj MOL, kljub temu da je to dolžnost občine, ne zagotavlja izgradnje objektov za minimalno komunalno oskrbo.

Meni, da so bila z drugostopenjsko odločbo kršena pravila postopka, saj v izreku vsebuje navedbo prostorske enote PE3, o kateri v obrazložitvi ni razlogov. Meni, da bi moral prvostopenjski organ v tem primeru spoštovati 18. člen OPPN in vlogi delno ugoditi vsaj za enoto PE 3, za katero niso določeni pogoji o etapni gradnji iz drugega odstavka omenjenega člena. Upravičena je do pritožbenih stroškov, saj je bilo njeni pritožbi delno ugodeno in je organ druge stopnje ugotovil pomanjkljivosti. Zato poleg povrnitve stroškov sodnega postopka zahteva tudi povrnitev drugostopenjskih stroškov.

Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj z navodilom toženi stranki, naj ugodi prošnji za podaljšanje roka za predložitev pogodbe o opremljanju do pravnomočne odločitve v ponovljenem postopku v zvezi z zahtevkom o odmeri komunalnega prispevka in za sklenitev pogodbe o opremljanju ter z jasnim navodilom za nadaljnje ukrepanje na prvi stopnji v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja. Zahteva povračilo prej navedenih stroškov sodnega in upravnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se ne strinja s tožbenim stališčem, da odločbi nista obrazloženi. Po presoji sodišča vsebujeta dejstva in okoliščine ter materialno podlago, na podlagi katerih je mogoča presoja, ali so bili v zadevi izpolnjeni pogoji za podaljšanje roka za predložitev pogodbe o opremljanju iz opravičenih razlogov v smislu tretjega odstavka 99. člena ZUP. Navedeni so tudi razlogi, zakaj ni mogoče ugoditi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, in sicer ker ni izpolnjen pogoj iz 7. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 o minimalni komunalni opremljenosti zemljišč, predvidenih za gradnjo, saj zahtevano dokazilo o tem ni bilo predloženo, ne obstojijo pa druge okoliščine, ki bi kazale na izpolnjevanje tega pogoja. Dejstvo, da se tožnica ne strinja s tališči upravnih organov, ne pomeni, da odločba nima razlogov.

V zadevi ni sporno, kar izhaja tudi iz vloge za gradbeno dovoljenje in njej priloženega PGD (vodilna mapa) oz. njegove dopolnitve v aprilu 2011, da je tožnica zahtevala dovoljenje za gradnjo stanovanjskega naselja v prostorskih enotah PE1 in PE3 v obsegu objektov PE1-A, PE1-B in PE1-klet.

Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da se nanaša tudi na prostorsko enoto PE3, saj se je upravni organ tudi glede te enote skliceval na OPPN, ki v njej predvideva igrišče, ter na njegov 26. člen, ki določa, da investitor načrtovane prostorske ureditve v prostorskih enotah od PE1 do PE8 in MOL skleneta pogodbo o opremljanju. V obrazložitvi še navaja, da obravnavano območje ni komunalno opremljeno, pri čemer se sklicuje tudi na dopis MOL z dne 26. 3. 2012, iz katerega izhaja, da komunalna oprema, ki je potrebna za funkcioniranje predvidenih objektov v funkcionalnih enotah PE1 in PE3, ni predvidena v občinskem načrtu razvojnih programov za tekoče in naslednje leto, tožnica pa tudi ni predložila pogodbe o opremljanju. Iz navedenega izhaja, da je upravni organ z vidika 7. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 videl oviro za gradnjo v komunalni neopremljenosti celotnega območja. Ker o gradnji v PE3 v izreku odločbe ni izrecno odločil in je zavrnil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja le glede večstanovanjskih objektov, ki se vsi nahajajo v prostorski enoti PE1, je to pomanjkljivost odpravil drugostopenjski organ na podlagi pooblastila iz 251. člena ZUP. V obrazložitvi je pritožbeni organ navedel, da je iz dokumentov upravne zadeve jasno razvidno, da je predmet odločanja zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za del … naselja v prostorskih enotah PE1 in PE3. Ker z 2. točko izreka prvostopenjske odločbe ni bil zajet celoten zahtevek, jo je bilo treba v tem delu odpraviti in nadomestiti.

Na podlagi navedenega ni mogoče pritrditi tožnici, da ni razlogov glede enote P3, drugostopenjski organ pa je tudi pojasnil, zakaj je bilo treba spremeniti izrek o zavrnitvi zahtevka.

S tem v zvezi se sodišče ne strinja s tožbenim stališčem, da bi bilo treba zahtevku ugoditi vsaj za PE3 zgolj zato, ker da je gradnja v njej dopustna neodvisno od predhodnih etap, kot jih določa 18. člen OPPN. Iz 9. člena OPPN izhaja, da je v enoti PE3 dopustna gradnja enostavnih objektov – igrišč za šport in rekreacijo na prostem. Prostorski akt torej predvideva gradnjo „enostavnega“ igrišča, kar pomeni, da gre v tem pogledu za dopustno gradnjo. Za gradnjo enostavnega objekta, ki je v skladu s prostorskim aktom, pa gradbeno dovoljenje ni potrebno (3. a člen ZGO-1). Tudi sicer je v dopolnitvi PGD iz aprila 2011 igrišče prikazano v načrtu zunanje ureditve, torej kot del te ureditve. Zunanja ureditev oz. v tem okviru predvideni posegi – če sami zase ne potrebujejo gradbenega dovoljenja –, pa delijo usodo glavnih (v konkretnem primeru večstanovanjskih) objektov. Ali drugače: v tej zadevi brez stanovanjskih stavb ni niti njihove zunanje ureditve, zato tudi v tem pogledu za gradnjo v PE3 ni mogoče posebej izdati gradbenega dovoljenja.

Kar zadeva zavrnitev tožničinega predloga za podaljšanje roka za predložitev pogodbe o opremljanju kot dokazilu, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta (tretji odstavek 66. člena ZGO-1), se sodišče strinja z razlogi obeh upravnih aktov, s katerimi je pojasnjena zavrnitev tega predloga (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Iz vodilne mape PGD (0.4 splošni podatki o objektu) namreč izhaja način zagotovitve minimalne komunalne oskrbe, in sicer s priključki na javno infrastrukturo. To pomeni, da investitor ni predvidel morebitne samooskrbe objektov v smislu tretjega odstavka 66. člena ZGO-1 (omenjena določba je bila spremenjena z ZGO-1D, Uradni list RS, št. 57/12), zato je upravni organ ravnal pravilno, ko je po ugotovitvi, da izgradnja omrežja ni vključena v občinski načrt razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto, pozval na predložitev pogodbe o opremljanju. Zmotno pa je tožbeno stališče, da bi moral upravni organ s podaljševanjem roka za predložitev zahtevanega dokazila tožnici dati možnost, da izpolni predpostavke za izdajo gradbenega dovoljenja. Dejstvo je, da je 30. 12. 2010 vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo na stavbnih zemljiščih, ki niso bila komunalno opremljena niti v času izdaje izpodbijane odločbe, saj ni sporno, da na tem območju ni zgrajena infrastruktura, ki bi omogočala oskrbo s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odpadnih voda in dostop do javne ceste. Prav tako ni sporno, da v vsem tem času tožnica in MOL nista sklenili pogodbe o opremljanju, kar pomeni, da bi bilo vsakršno nadaljnje podaljševanje roka za predložitev pogodbe oziroma določitev premalo določnega roka v smislu „do končanja upravnih postopkov“, na katere se sklicuje tožnica, v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Po tej določbi je treba postopek voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se pravilno ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba.

Prav tako prošnje za podaljšanje roka ni mogoče utemeljevati z bodočim negotovim izidom v postopkih, v katerih tožnica zahteva sklenitev pogodbe o opremljanju oziroma izdajo odločbe o odmerjenem komunalnem prispevku.

Sodišče se nadalje strinja z drugostopenjskimi stališči o tem, da so za odločitev v tej zadevi nepomembne okoliščine, zaradi katerih med tožnico in MOL ni prišlo do sklenitve pogodbe o opremljanju. Pojasnilo MOL v dopisu z dne 12. 2. 2013, da pogodba ni bila sklenjena, ker da je treba na obravnavanem območju izvršiti sklenjene sodne poravnave, je zato za odločitev v zadevi irelevantno. Ker ne gre za pravno pomembne okoliščine, tožnici s tem, ko z omenjeno listino ni bila seznanjena, ni bilo poseženo v njeno pravico, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (146. člen v zvezi s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP). Sploh pa ne drži, da naj bi prvostopenjski organ zavrnil zahtevo za podaljšanje roka le na podlagi tega dopisa. Taka tožbena trditev v obrazložitvi odločbe na 2. in 3. strani nima podlage.

Če tožnica meni, da bi bil v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj o komunalni opremljenosti zemljišča z izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka, je tudi tako stališče napačno. Omenjena odločba in posledično plačilo komunalnega prispevka sta okoliščini, pomembni za presojo zahteve iz 5. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1. Po tej določbi mora upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti, ali so dajatve in prispevki, določeni z zakonom (med njimi komunalni prispevek – deveti odstavek 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju, v nadaljevanju ZPNačrt), plačani oziroma so na drug zakonit način izpolnjene investitorjeve obveznosti. Ker se komunalni prispevek lahko odmeri za posamezno vrsto komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt), o tem izdana odločba še ne dokazuje, da je izpolnjen tudi pogoj glede minimalne komunalne oskrbe objekta iz 7. točke istega člena ZGO-1. Pri tem minimalna komunalna oskrba v skladu z drugim odstavkom istega člena pri stanovanjski stavbi vključuje oskrbo s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odpadnih voda in dostop do javne ceste, minimalna komunalna oskrba drugih objektov pa se določi glede na njihov namen.

Sodišče se strinja tudi z 2. točko izreka drugostopenjske odločbe, s katero ni bilo ugodeno tožničini zahtevi po povrnitvi stroškov pritožbenega postopka. Prvi odstavek 113. člena ZUP določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Po drugem odstavku gredo stroški v breme organa le tedaj, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, pa se je za stranko končal ugodno.

V tej zadevi, ko se je postopek za izdajo gradbenega dovoljenja začel na tožničino zahtevo, ne gre za primer iz navedenega drugega odstavka, ZUP pa ne določa obveznosti organa, da stranki zaradi spremenjene odločitve na pritožbeni stopnji povrne stroške postopka. Zato v konkretni zadevi, ko je drugostopenjski organ sicer delno spremenil prvostopenjsko odločbo, kljub temu pa je bila tožničina zahteva zavrnjena, ni podlage za priznanje njenih pritožbenih stroškov. V odločbi bi moral namreč organ določiti tudi, kdo trpi stroške postopka (prvi odstavek 118. člena ZUP), torej, kdo je zavezanec za njihovo plačilo. Ker osebe, ki bi morala tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka ni, to pa tudi ni upravni organ, je neutemeljeno tožbeno stališče, da je upravičena do povračila stroškov v zvezi s pritožbo.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev (da pogodba o opremljanju ni bila predložena, da niti še ni sklenjena, da gre za komunalno neopremljena zemljišča), med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).