VDSS sodba in sklep Psp 605/2010

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo v delu, ki se nanaša na spremembo odločb toženca št. ... z dne 8. 1. 1999 in z dne 23. 11. 1999 ter izplačilo razlike med zneski pokojnin, odmerjenimi s citiranima odločbama in zneski pokojnin, ki jih je toženec dolžan ponovno odmeriti, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne pokojnine od 18. 7. 1998 dalje do plačila, na izplačilo -15,23 % izredne uskladitve pokojnin v letu 1998 in -2 % znižanja pokojnine zaradi predčasne upokojitve za čas od 18. 7. 1998 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi in na izplačilo neizplačanih letnih dodatkov, zavrglo. S sodbo pa je tožnikov tožbeni zahtevek na izplačilo revaloriziranih zneskov predčasne pokojnine oziroma podredno zakonskih zamudnih obresti od izplačanih nominalnih zneskov predčasne pokojnine od zapadlosti posamezne pokojnine do plačila in na izplačilo zakonskih zamudnih obresti od letnih dodatkov zapadlosti posameznega dodatka do izplačila, zavrnilo.

Zoper sklep in sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, predvsem ustavnega prava in bistvenih kršitev določb postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep ter sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku z dne 22. 10. 2007 v celoti ugodi. Meni, da je sodišče nepravilno zavrglo njegov tožbeni zahtevek. S tožbenim zahtevkom ni zahteval razveljavitve, odprave ali ničnosti citiranih odločb z dne 8. 1. 1999 in z dne 23. 11. 1999, ampak samo ponovno odmero pokojnine v skladu s konstitutivnimi odločbami ZPIZ z dne 13. 4. 2007 in z dne 24. 9. 2007, ki so izdane na podlagi določb ZPIZVZ-A (Ur. l. RS, št. 118/06), torej pozneje. Na podlagi citiranih odločb mu je priznana pravica do predčasne pokojnine od dneva izpolnitve pogoja za upokojitev (29. 2. 1992), zaradi česar sta podlaga za odmero njegove pokojnine v celoti in ne parcialno do 31. 10. 1999. Na podlagi citiranih odločb se od tega datuma reaktivira odločba z dne 23. 11. 1999, na podlagi katere mu je odmerjena pokojnina za 6.160,80 SIT manj od pokojnine, ki mu je odmerjena za oktober 1999. Ni ovire za spremembo pravnomočnega upravnega akta, če je po pravnomočnosti spremenjen zakon tako, da tisto, kar ni bilo dopustno v času izdaje akta, je dopustno po spremembi zakona. V konkretnem primeru je ZPIZVZ-A spremenil ZPIZVZ v delu, kdaj imajo bivši vojaški zavarovanci iz 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ pravico do predčasne pokojnine. Navedeno je razvidno tudi iz 3. točke izreka odločbe z dne 24. 9. 2007, ki se glasi „3. odstavek izreka izpodbijane odločbe se spremeni tako, od 31. 10. 1999 dalje ostane v veljavi odločba iste številke z dne 23. 11. 1999“. Torej pravnomočna odločba z dne 8. 1. 1999 iz 3. odstavka izpodbijane odločbe z dne 13. 4. 2007 ne ostane več v veljavi, čeprav je pravnomočna. Na podlagi navedenega je nepravilna ugotovitev sodišče, da na drugačno odločitev ne more vplivati niti nesporno dejstvo, da je po 24. 9. 2007 izdani odločbi tožnikova predčasna pokojnina za oktober 1999 višja od pokojnine za november 1999, ki mu je bila odmerjena s pravnomočno odločbo z dne 23. 11. 1999, pa čeprav je bila odločba z dne 24. 9. 2007 izdana kasneje. Navedena dejstva nesporno dokazujejo, da je njegov tožbeni zahtevek za spremembo odločb ZPIZ z dne 8. 1. 1999 in 23. 11. 1999 utemeljen v delu, ki se nanaša samo na ponovno odmero pokojnine ter da ni podana negativna procesna predpostavka res iudicata. Negativna predpostavka res iudicata ne more biti podana niti v zvezi z zahtevkom za izplačilo -15,23 % izredne uskladitve pokojnin v letu 1998 in -2 % znižanja pokojnine zaradi predčasne upokojitve za čas od 18. 7. 1998 dalje, ker izredne uskladitve in znižanja pokojnine ne bi bilo, če mu ne bi bila pokojnina izplačana od dneva izpolnitve pogoja za upokojitev 29. 2. 1992 in ne protiustavno od dneva uveljavitve ZPIZVZ, to je do 18. 7. 1998. Negativna predpostavka res iudicata ne more izhajati iz protiustavnega predpisa (15. člen ZPIZVZ), ki je pozneje na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-155/00-51 z dne 22. 4. 2004, spremenjen. Kar se pa tiče izplačila neizplačanih letnih dodatkov meni, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da ni podan pravni interes za odločanje o njegovi pravici do letnega dodatka. Toženec je v odločbi z dne 24. 9. 2007 odločil, da se o letnem dodatku ne odloča z upravnim aktom, to je z odločbo. Ker je o njegovem zahtevku odločal toženec s citirano odločbo, meni, da je bila podana procesna predpostavka iz 63. člena ZDSS-1 za vložitev tožbe tudi za izplačilo neizplačanih letnih dodatkov. Toženec je odločal o izplačilu pokojnin za obdobje 1992 do 1998 z izpodbijano odločbo šele leta 2007. S to odločbo bi moral odločati o letnem dodatku za vsako leto iz tega obdobja. Sam ni mogel zahtevati izplačila letnega dodatka za posamezno leto iz tega obdobja, ker v tem obdobju sploh ni prejemal pokojnine, ampak šele, ko mu je bila priznana pravica do pokojnine za vsa leta iz citiranega obdobja. Sodišče je v sodbi nepravilno ugotovilo, da ni podlage za izplačilo njegovih zapadlih pokojnin iz omenjenega obdobja v revaloriziranih zneskih oziroma podrejeno z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ker določba iz 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ izključuje revalorizacijo in tudi zakonite zamudne obresti. Citirana določba 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ izrecno ne prepoveduje, da se predmetne zapadle pokojnine izplačajo v revaloriziranih zneskih ali z zamudnimi obrestmi. V konkretnem primeru bi bilo potrebno uporabiti pravno logiko, da ničesar ni protipravno, kar ni izrecno prepovedano. Ne strinja se tudi, da ni podlag za izplačilo zakonitih zamudnih obresti za njegove zapadle pokojnine, katere so mu bile izplačane v letu 2007. Vse navedeno pa velja tudi za neizplačane letne dodatke. Meni, da prvostopno sodišče ni pravilno postopalo v zvezi z njegovim predlogom, da začne postopek pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije za oceno ustavnosti 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) glede na vloženo tožbo, presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 24. 9. 2007 ter prvostopne odločbe št. ... z dne 13. 4. 2007, s katero je toženec tožniku od 1. 3. 1992 dalje priznal pravico do predčasne starostne pokojnine v konkretnih mesečnih zneskih, ki se izplačujejo od 29. 2. 1992 do 17. 7. 1998 in odločil, da od 18. 7. 1998 ostane v veljavi odločba z dne 8. 1. 1999. S citirano drugostopno odločbo z dne 24. 9. 2007 pa je toženec določil še zneske predčasne pokojnine od 18. 7. 1998 do 31. 10. 1999 ter hkrati, da od 31. 10. 1999 dalje ostane v veljavi odločba št. 13 3011479 z dne 23. 11. 1999.

S prvostopno odločbo z dne 13. 4. 2007 je bilo med drugim odločeno, da od 18. 7. 1998 dalje ostane v veljavi odločba z dne 8. 1. 1999 oziroma z drugostopno odločbo z dne 24. 9. 2007, da od 31. 10. 1999 dalje ostane v veljavi odločba št. 13 3011479 z dne 23. 11. 1999. Z nobeno od navedenih odločb takšen izrek, da je bilo posebej odločeno, da od 18. 7. 1998 oziroma od 31. 10. 1999 velja odločba z dne 8. 1. 1999 oziroma od 31. 10. 1999 odločba z dne 23. 11. 1999, ni bil potreben. Obe citirani odločbi sta bili tako v času odločanja z odločbo z dne 13. 4. 2007, kot tudi v času odločanja z odločbo z dne 24. 9. 2007, pravnomočni. Z odločbo z dne 24. 9. 2007 je toženec sicer (nepravilno) posegel v pravnomočno odločbo in tožniku še za čas od 18. 7. 1998 do 31. 10. 1999 na novo odmeril oziroma določil predčasno pokojnino. Vendar to ne pomeni, da se je odločba z dne 23. 11. 1999 reaktivirala, kot zmotno meni pritožba in da so izpolnjeni pogoji za novo odmero predčasne pokojnine tudi od 31. 10. 1999 dalje. Sodišče prve stopnje glede na 2. odstavek 81. člena ZDSS-1 kljub nepravilni odločitvi toženca z odločbo z dne 24. 9. 2007, v takšen izrek ne more poseči.

Tožnik v pritožbi pravilno poudarja, da ni predlagal spremembe, razveljavitve ali ničnosti odločb toženca z dne 8. 1. 1999 in z dne 23. 11. 1999, torej dveh pravnomočnih odločb, ampak je uveljavljal odmero pokojnine še za čas od 31. 10. 1999 dalje v zvezi z izpodbijanima odločbama z dne 13. 4. 2007 oziroma z dne 24. 9. 2007. Procesna predpostavka, določena v 63. členu ZDSS-1 je zato v konkretnem primeru izpolnjena, niso pa glede na to, da gre za pravnomočni odločbi, izpolnjeni pogoji za novo odmero predčasne pokojnine še za čas od 31. 10. 1999 dalje. Sodišče prve stopnje je glede na to, da je tožnik uveljavljal novo odmero predčasne pokojnine še za čas od 31. 10. 1999 poudarilo, da gre za pravnomočni odločbi toženca, vendar je zmotno štelo, da je tožnik vložil tožbo zoper pravnomočni odločbi in zato takšno tožbo zavrglo, namesto, da bi takšen tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker se je pritožil tožnik, pritožbeno sodišče izpodbijanega sklepa ni spremenilo v tožnikovo škodo.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja izplačilo vtoževane razlike zaradi -15,23 % izredne uskladitve pokojnin v letu 1998 glede na spremenjen Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 7/96) in -2 % znižanja pokojnine zaradi predčasne upokojitve za čas od 18. 7. 1998 dalje. Kot pravilno poudarja sodišče prve stopnje, v zvezi z mesečnimi obroki predčasne pokojnine za obdobje od 29. 2. 1992 do 30. 10. 1999, ki izhajajo iz dokončne odločbe št. ... z dne 24. 9. 2007, tožnik niti tekom predsodnega postopka niti tekom sodnega postopka ni nasprotoval načinu in višini izračunanih nominalnih zneskov, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da v tem delu med strankama ni spora in se ni spuščalo v meritorno presojo.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo revaloriziranih zneskov predčasne pokojnine in za plačilo zakonitih zamudnih obresti, ker za to ni nobene pravne podlage.

V 2. odstavku 15. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami, v nadalj. ZPIZVZ) je namreč izrecno določeno, da se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine upravičencem izplačajo v zneskih, ki bi jih prejeli, če bi jim bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačujejo. Tudi po stališču pritožbenega stališča takšna določba izključuje valorizacijo pozneje izplačanih mesečnih obrokov pokojnine. Sodišče prve stopnje pa se je pravilno opredelilo tudi do tožbenih navedb, ki se nanašajo na protiustavnost zakonske določbe 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ oziroma na tožnikov predlog, naj sodišče postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije začne postopek za oceno ustavnosti 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ. Pred Ustavnim sodiščem je bila že podana pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ. S sklepom št. U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008 je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo in se pri tem tudi opredelilo do pripomb v zvezi z valorizacijo zneskov. V zvezi z zamudnimi obrestmi pa je v 9. točki odločbe izrecno ugotovilo, da zavezanec za plačilo še ni mogel priti v zamudo s plačilom pokojnine, če pa ni v zamudi s plačilom pokojnine, pa tudi ni podlage za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Pravilno pa se sodišče prve stopnje sklicuje tudi na že v večih zadevah pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem zavzetim stališčem, da ne more slediti navedbam, da je ureditev 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ v očitnem nasprotju z določbami 2., 14., 22., 33. in 50. člena Ustave Republike Slovenije ter da bi moralo postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije.

V zvezi z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki jih uveljavlja tožnik, pritožbeno sodišče dodatno poudarja, da mu je toženec pravico do pokojnine za nazaj priznal na podlagi 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ-A). ZPIZVZ in prav tako ZPIZVZ-A ne dajeta pravne podlage za plačilo zamudnih obresti. V zadevi pa tudi ne gre za stanje, kot je urejeno v 277. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). V citirani določbi je določeno, da če zavod ne izplača priznanih pokojninskih prejemkov v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva, je dolžan izplačati prejemniku zamudne obresti na zapadle prejemke, ali ga v istem roku pozvati, da sporoči potrebne podatke, oziroma da prejemke dvigne na blagajni zavoda. Toženec je tožniku po izvršljivosti odločbe o priznanju pravice do pokojnine izplačal priznane pokojninske prejemke in torej z izplačilom ni bil v zamudi. V konkretnem primeru pa tudi ni podan dejanski stan iz 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1. O priznanju pravice je toženec odločil s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 4. 2007, ki kasneje ni bila niti odpravljena niti razveljavljena. Prav tako pa ni podan dejanski stan iz 378. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Kot je že pojasnjeno, je toženec potem, ko je odločba postala izvršljiva, tožniku izplačal zneske pokojnine, kar pomeni, da z izpolnitvijo obveznosti ni bil v zamudi in s tem torej tudi ni podlage za priznanje zamudnih obresti po 378. členu OZ.

Glede zahtevka za priznanje pravice do letnega dodatka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je letni dodatek pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja določena v 4. členu ZPIZ-1, kjer so opredeljene vrste pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in je v 1. odstavku 3. alineje točke D posebej določena pravica do dodatka za rekreacijo oziroma do letnega dodatka. V 12. členu ZPIZ-1 pa je določeno, da se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo pri zavodu po Zakonu o splošnem upravnem postopku, če s tem zakonom ni drugače določeno. Glede na navedene določbe je torej pravico potrebno najprej uveljaviti pri zavodu, torej pri tožencu. S tem, ko je toženec v odločbi z dne 24. 9. 2007 zgolj pojasnjeval, da se o letnem dodatku ne odloča z odločbo, o samem letnem dodatku še ni odločil in torej ni izdal dokončne odločbe, kar pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka, določena v 63. členu ZDSS-1, kot zmotno meni pritožba. Zaradi neizpolnjene procesne predpostavke dokončnosti, je sodišče prve stopnje pravilno tožbo v tem delu zavrglo. Glede tožbenega zahtevka na izplačilo letnega dodatka iz obvestila z dne 21. 5. 2007 in tožnikovih navedb v pripravljalni vlogi z dne 20. 7. 2010, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožniku letni dodatek v skupni višini 353,33 EUR izplačan dne 21. 5. 2007, to je istočasno z izplačilom že zapadlih zneskov predčasne pokojnine za čas od 29. 2. 1992 do 30. 10. 1999 in da zato ni podan pravni interes za odločanje o pravici do letnega dodatka in je pravilno tožbo v tem delu zavrglo.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje.