15. člen ZPIZVZ

O tožnikovem zahtevku za priznanje pravice do starostne pokojnine za sporno obdobje je bilo že pravnomočno odločeno. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da se dejansko stanje glede odločitve, ali tožniku gre pravica do starostne pokojnine za sporno obdobje v vmesnem času, od vloge tožnika z dne 23. 3. 2007 do nove vloge z dne 10. 9. 2012, ni spremenilo. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločbe tožene stranke. Določbe MSVN niso neposredno uporabljive, saj ne gre za določbe, na katere bi se lahko posameznik pri uveljavljenju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno skliceval. MSVN tako tudi v tem primeru ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine.

V sporni zadevi je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka tožniku izplačala razliko do starostne pokojnine. Vrhovno sodišče RS je s sodbo poseglo v sodbo drugostopenjskega sodišča in jo spremenilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, iz katere izhaja, da tožnik nima pravice do razlike do starostne pokojnine za sporno obdobje. S sodbo VS RS je odpadla pravna podlaga (sodba drugostopenjskega sodišča), na podlagi katere je bil tožniku izplačan sporni znesek. Gre za stanje, ki je opredeljeno v tretjem odstavku 190. člena OZ. Zato tožnik do vtoževanega zneska ni upravičen in ga je dolžan vrniti toženi stranki.

Ker tožnik državljanstva Republike Slovenije ni pridobil po 40. členu ZDRS kot državljan druge republike SFRJ, temveč po 10. členu ZDRS z naturalizacijo, mu pokojnine po ZPIZVZ ni mogoče priznati za nazaj. V 15. členu ZPIZVZ je določeno priznanje in izplačilo starostne, predčasne, invalidske, vdovske oziroma družinske pokojnine za nazaj od dneva izpolnitve pogojev, če niso bili zavarovani, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju aktivne vojaške službe oziroma zavarovanja pri zavodu, vendar največ od 18. 10. 1991 dalje, le upravičencem, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu RS.

Kolikor tožnik uveljavlja kršitev ustavne pravice do enakega obravnavanja, sodišče ugotavlja, da že sama Ustava RS v 50. členu veže pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine, na državljanstvo. Tako očitek kršitve pravice do enakega obravnavanja pri uveljavljanju pravice do pokojnine glede na državljanstvo ni utemeljen.

Z dokončno in pravnomočno odločbo je bila revidentu priznana pravica do pokojnine pri toženi stranki po splošnih predpisih od 11. 7. 2001 dalje, zato ni pravne podlage za upravičenost do razlike med pokojnino, ki jo je pred tem datumom prejemal pri tujem nosilcu zavarovanja, in pokojnino, ki bi jo hipotetično prejemal pred tem datumom pri domačem nosilcu zavarovanja.

Na zavrnitev tožnikove zahteve za priznanje pravice do pokojnine za nazaj ni vplivalo njegovo tedanje stalno prebivališče in državljanstvo, temveč to, da na dan 18. 10. 1991 ni izpolnjeval pogojev iz četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ, konkretno mu na ta dan ni manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih, saj je pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih že izpolnjeval in mu je bila pravica tudi že priznana.

Izplačilo pokojnine za nazaj je omogočeno le tistim državljanom Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so izpolnili pogoje za priznanje pravice do pokojnine iz četrtega odstavka 2. člena tega zakona. Tožniku pa je bila s pravnomočno sodbo priznana pravica do invalidske pokojnine na podlagi četrte alineje prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ, kar pomeni, da ni upravičen za izplačilo pokojnine za nazaj za vtoževano obdobje.

Ker je imel tožnik po vojaških predpisih priznano pravico do predčasne starostne pokojnine od 1. 10. 1991 dalje, je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da ne izpolnjuje pogoja iz četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ oziroma iz drugega odstavka 15. člena ZPIZVZ, saj je bil dne 18. 10. 1991 uživalec vojaške pokojnine. Zmotna je revizijska navedba, da upravičenci, ki so izpolnili pogoje iz petega odstavka 2. člena ZPIZVZ, avtomatično izpolnjujejo tudi pogoje iz četrtega odstavka tega člena.

Določba 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ, po kateri se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine upravičencem izplačajo v zneskih, ki bi jih prejeli, če bi jim bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačujejo, izključuje valorizacijo pozneje izplačanih mesečnih obrokov pokojnine in plačilo zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo revaloriziranih zneskov predčasne pokojnine in za plačilo zakonitih zamudnih obresti, saj za to ni nobene pravne podlage.

Ker 2. odstavek 15. člena ZPIZVZ, po katerem se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v zneskih, ki bi jih upravičenec prejel, če bi mu bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačajo, upravičencem v primeru priznanja in izplačila predčasne ali starostne pokojnine za nazaj ne priznava zakonskih zamudnih obresti, je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti neutemeljen.

Vrhovno sodišče meni, da je treba institut povprečenja razlagati v luči temeljnih načel in ciljev Zakona o dohodnini (ZDoh-2), iz katerih izhaja, da se enakopravno obravnavajo zavezanci, ki so v enakem ekonomskem položaju, ki imajo enako visoke dohodke in so zato obremenjeni enakopravno. Ravno v izogib neenakopravnem obravnavanju zavezancev je zakonodajalec uzakonil institut povprečenja, saj zavarovanci, ki prejmejo dohodek iz delovnega razmerja za pretekla leta na podlagi sodne odločbe, niso mogli sami vplivati na to, kdaj jim bo ta izplačan. V obravnavanem primeru izplačila pokojnin za preteklo obdobje vojaškim zavarovancem se njihov položaj od položaja upravičencev, ki prejmejo pretekle dohodke iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe, bistveno ne razlikuje.

Tožnik ni pridobil državljanstva Republike Slovenije po 40. členu ZDRS, saj je bila njegova zahteva na tej podlagi pravnomočno zavrnjena. Ker je kasneje pridobil državljanstvo na podlagi 19. člena ZDRS-Č, njegovega položaja ob primerjavi teh zakonskih določb in na podlagi ZPIZVZ (upoštevajoč tudi razloge Ustavnega sodišča v odločbi U-I-155/00) ter varstva, ki ga je zagotavljal UZITUL, ni mogoče enačiti. Zato ni upravičen do pridobitve starostne pokojnine za nazaj.

ZPIZVZ v 15. členu upravičencem v primeru priznanja in izplačila pokojnine za nazaj ne priznava zakonskih zamudnih obresti, saj določa, da se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v zneskih, ki bi jih upravičenec prejel, če bi mu bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačajo. Iz tega razloga tožnik, kateremu je bila priznana pravica do predčasne pokojnine za nazaj od izpolnitve pogojev, ni upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti.

Tožnica kot uživalka vdovske pokojnine po pokojnem možu, ki je pravico do vdovske pokojnine pridobila na podlagi tega, da je imel njen pokojni mož pravico do starostne pokojnine po ZPIZVZ od 1. 8. 1998 dalje, ni aktivno legitimirana za uveljavljanje priznanja in izplačila starostne pokojnine po pokojnem možu za nazaj za čas od leta 1991 do 1998, saj je po smrti moža v letu 2002 pridobila le pravico do vdovske pokojnine.

Toženec ni izplačal z odločbo priznanih zneskov z zamudo niti ni šlo za dejansko stanje, ko bi bila pred tem izdana neustrezna odločba, ki bi bila nato razveljavljena oziroma odpravljena in bi bilo tožencu naloženo, da tožniku za nazaj prizna pravico do pokojnine. Iz tega razloga niti zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti niti zahtevek za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti ni utemeljen.

Tožbeni zahtevek, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od v predsodnem postopku priznanih in odmerjenih pokojninskih dajatev od zapadlosti do plačila, ni utemeljen, saj ZPIZVZ izrecno določa, da se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine upravičencem izplačajo v zneskih, ki bi jih prejeli, če bi bili sproti izplačani, v mesecih, za katere se izplačajo.

Ker je pokojni zavarovanec sam vložil zahtevo za priznanje pravice do pokojnine, je tožnica kot zakonita dedinja po pokojnem zavarovancu aktivno legitimirana za nadaljevanje postopka. Z novelo ZPIZVZ-A spremenjeni 15. člen ZPIZVZ je določil priznanje in izplačilo starostne, predčasne, invalidske, vdovske oziroma družinske pokojnine upravičencem, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu ZDRS, za nazaj od dneva izpolnitve pogojev, če niso bili zavarovani, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju aktivne vojaške službe oziroma zavarovanja pri zavodu, vendar največ od 18. 10. 1991 dalje. Ker je sprememba ZPIZVZ že veljala v času izdaje dokončne odločbe toženca, je sodišče prve stopnje to spremembo utemeljeno upoštevalo in pokojnemu zavarovancu priznalo pravico do predčasne pokojnine kljub temu, da v času vložitve zahteve za priznanje pravice ta sprememba še ni veljala (je pa ustavno sodišče že ugotovilo, da je v neskladju z ustavo 1. odstavek 15. člena ZPIZVZ, da upravičencem iz 4. odstavka 2. člena, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu ZDRS, ne ureja pravice do opredelitve pokojnine tudi za čas od izpolnitev pogojev po 18. 10. 1991).

ZPIZVZ nima pravne podlage za priznavanje zakonskih zamudnih obresti, saj v 2. odstavku 15. člena izrecno določa, da se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine upravičencem izplačajo v zneskih, ki bi jih prejeli, če bi bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačajo. Takšna ureditev po stališču pritožbenega sodišča tudi ni v očitnem nasprotju z ustavo.

Ker tožnik pravice do pokojnine ni pridobil na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ, temveč na podlagi 4. alineje 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ, in ker je državljanstvo RS pridobil po 19. členu ZDRS in ne po 40. členu ZDRS, ni upravičen do izplačila pokojnine za nazaj.

Upravičencu iz drugega odstavka 15. člena ZPIZVZ se izplača pokojnina za nazaj, če je pridobil pravico do pokojnine na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ in državljanstvo po 40. členu ZDRS. Ta dva pogoja tožnik izpolnjuje, tako da je pridobil pravico do pokojnine za nazaj, od prenehanja zavarovanja dalje. Za čas, ko je bil uživalec predčasne starostne pokojnine, ki se mu je izplačevala v Beogradu, je upravičen do razlike do pokojnine, kot bi jo prejemal v Sloveniji.