277. člen ZPIZ-1

Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, je potrebno v povezavi s 378. členom OZ smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni bila priznana ali je bila priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini. Potrebno je šteti, da do zamude v izpolnitvi dosojene denarne obveznosti (celotne ali le delne) pride s potekom 60-ih dni od izvršljivosti prvostopenjske upravne odločbe, ko bi morala biti izplačana denarna dajatev v celoti, če bi bila v predsodnem postopku priznana in odmerjena v zakoniti višini.

Ker so bile odločbe tožene stranke v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnine, izdane na podlagi ZUJF in ZOPRZUJF odpravljene, so se odpravile tudi vse pravne posledice, ki so iz njih nastale. Vzpostavilo se je pravno stanje, kakršno je obstajalo pred izdajo odpravljenih odločb. V veljavi je ostala pravnomočna odločba toženca o višini priznane pokojnine (brez znižanja) in se je tožnici pokojnina od 1. 6. 2012 dalje izplačevala v prenizkem znesku. Razlike do polne pokojnine je dobila izplačane kasneje, torej z zamudo in ji iz tega naslova gredo zakonske zamudne obresti.

Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF, saj je ocenilo, da je z njim kršen 14. člen Ustave RS. Hkrati je tožencu, izvajalcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih zakonskih določb. Zakonodajalec je sicer z ZOPRZUJF zatem še sam uredil odpravo posledic neustavnih zakonskih določb ZUJF tako, da je določil plačilo nastalih razlik med prehodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj v dveh obrokih. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 52/2016 zavzelo stališče, da odločbe Ustavnega sodišča RS ni mogoče pravilno razlagati in uporabiti le na način, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev in da v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavlja uživalce pokojnin, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločitve o negativni uskladitvi pokojnin. Takšni zavarovanci so v različnih pravnih položajih glede na citirano določbo 44. člena ZUstS in se zato lahko drugače obravnavajo

Tožeča stranka z zahtevkom na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj si ne more izboljšati pravnega položaja. Zato je tožba zakonito zavržena. Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. Zato je potrebno tožbo zavreči. Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. S tem, ko je odločba postala pravnomočna, sta posamična upravna akta, ki jih tožnica izpodbija v tem socialnem sporu, izgubila vsakršni pravni učinek. Tožnica si namreč v nobenem primeru ne bi mogla izboljšati pravnega položaja ali pridobiti več ali drugače, kot je bilo odločeno oziroma kot je je pridobila s pravnomočno odločbo. Zato je njena tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zakonito zavržena (274. člen ZPP).

Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin, od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti, zato do obresti ni upravičen.

Z dnem dokončnosti odločbe o priznanju pravice do poklicne rehabilitacije je obveznost izplačevanja nadomestila prešla na ZPIZ, delavec pa od tega dne dalje tudi ni bil (več) upravičen do nadomestila plače zaradi zadržanosti z dela, in sicer ne glede na dejstvo, da je imenovani zdravnik tožene stranke za celotno vtoževano obdobje izdajal odločbe o začasni nezmožnosti za delo. Z dokončnostjo odločbe ZPIZ-a je pridobil pravico na podlagi invalidskega zavarovanja, medtem ko je pravna podlaga za izplačevanje nadomestila po predpisih o zdravstvenem zavarovanju odpadla. Z istim dnem je bil torej delodajalec razbremenjen plačila nadomestila plače.

Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od že izplačanih mesečnih zneskov pokojnine ni utemeljen, saj tožena stranka ni bila v zamudi. V postopku, v katerem je bila tožniku priznana pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po določbah ZPPPAI, tožena stranka ni bila stranka postopka (ampak je bila stranka Komisija za ugotavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji pri Vladi RS), od prejema te odločbe pa je tožena stranka odločbo o odmeri pokojnine izdala v enomesečnem roku.

Določba 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ, po kateri se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine upravičencem izplačajo v zneskih, ki bi jih prejeli, če bi jim bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačujejo, izključuje valorizacijo pozneje izplačanih mesečnih obrokov pokojnine in plačilo zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo revaloriziranih zneskov predčasne pokojnine in za plačilo zakonitih zamudnih obresti, saj za to ni nobene pravne podlage.

Ker 2. odstavek 15. člena ZPIZVZ, po katerem se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v zneskih, ki bi jih upravičenec prejel, če bi mu bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačajo, upravičencem v primeru priznanja in izplačila predčasne ali starostne pokojnine za nazaj ne priznava zakonskih zamudnih obresti, je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti neutemeljen.

Toženec ni izplačal z odločbo priznanih zneskov z zamudo niti ni šlo za dejansko stanje, ko bi bila pred tem izdana neustrezna odločba, ki bi bila nato razveljavljena oziroma odpravljena in bi bilo tožencu naloženo, da tožniku za nazaj prizna pravico do pokojnine. Iz tega razloga niti zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti niti zahtevek za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti ni utemeljen.

Tožbeni zahtevek, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od v predsodnem postopku priznanih in odmerjenih pokojninskih dajatev od zapadlosti do plačila, ni utemeljen, saj ZPIZVZ izrecno določa, da se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine upravičencem izplačajo v zneskih, ki bi jih prejeli, če bi bili sproti izplačani, v mesecih, za katere se izplačajo.

Toženec je po tem, ko je postala odločba o priznanju starostne pokojnine za nazaj dokončna in izvršljiva, tožniku izplačal zapadle prejemke, kar pomeni, da z izpolnitvijo obveznosti ni bil v zamudi in da ni dolžan plačati zakonskih zamudnih obresti (niti odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti).

Toženec je po tem, ko je postala odločba o priznanju starostne pokojnine za nazaj dokončna in izvršljiva, tožniku izplačal zapadle prejemke, kar pomeni, da z izpolnitvijo obveznosti ni bil v zamudi in da ni dolžan plačati zakonskih zamudnih obresti (niti odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti).

Toženec je po tem, ko je postala odločba o priznanju starostne pokojnine za nazaj dokončna in izvršljiva, tožniku izplačal zapadle prejemke, kar pomeni, da z izpolnitvijo obveznosti ni bil v zamudi in da ni dolžan plačati zakonskih zamudnih obresti (niti odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti).

Plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti iz 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 in plačilo zakonskih zamudnih obresti iz 277. člena ZPIZ-1 lahko stranka uveljavlja bodisi pri tožencu, ki mora o zahtevi vsebinsko odločiti z odločbo, bodisi neposredno pred socialnim sodiščem.

Ker tožnik študija, ki traja sedem let, kljub rednemu izpolnjevanju študijskih obveznosti ne bi mogel končati do 26. leta starosti, ima pravico do družinske pokojnine tudi po dopolnitvi 26. leta starosti za čas rednega šolanja oziroma do takrat, ko se sedemletni študij redno zaključi.

Določba o odškodnini po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1 se razlikuje od odškodnine po določbah ZOR (na katero se sklicuje prvi odstavek istega člena). Ureditev v drugem odstavku predstavlja tudi posebno ureditev odškodnine, za katero ne veljajo določbe ZOR oz. OZ. Pogoji za plačilo takšne odškodnine so namreč že določeni, prav tako tudi višina odškodnine, ki je vezana na višino obračunanih zamudnih obresti.