VSL sodba I Cpg 1108/2012

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se zavrneta tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek, v 2. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna prvo toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 664,80 EUR, drugo toženi stranki pa pravdne stroške v višini 988,80 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, dolžna pa je drugo toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pritožbene stroške v višini 744,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je drugo tožena stranka G., d. o. o. dolžna v roku 15 dni izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičnini 4.E - stanovanje št. 4 v pritličju K. ulica, ID znak 000, posamezni del št. 4 v stavbi št. 0, k. o. X, vknjižila lastninska pravica v korist in na ime prvo tožene stranke R. G., do celote (1/1), sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba (1. točka izreka). Prav tako je odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno povrniti njene pravdne stroške v višini 2.150,20 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od nastanka zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2Zoper izpodbijano sodbo je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP vložila pritožbo drugo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo drugo toženke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, drugo toženki pa naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5ZIZ ureja možnost nepremičninske izvršbe v primeru, ko lastninska pravica na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, še ni vpisana na dolžnika. V takem primeru mora upnik predložiti listino, primerno za vpis lastninske pravice na dolžnika, pri čemer sodišče tedaj opravi vpis po uradni dolžnosti (3. in 4. odstavek 168. člena ZIZ); 5. odstavek tega člena pa daje upniku možnost s tožbo zahtevati vpis lastninske pravice na dolžnika, če upnik takšne listine nima.

6V predmetni zadevi je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je prvo toženec (dolžnik v izvršilnem postopku) nepremičnino 4.E - stanovanje št. 4 v pritličju K. ulica, posamezni del št. 4 v stavbi št. 0, k. o. X, sedaj ID znak 000, pridobil kot dedič po pok. S. G., in sicer na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Kočevju D 126/2006 z dne 29.7.2008 (priloga A7); slednja pa je sporno nepremičnino pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene med njo kot nosilko stanovanjske pravice in Občino Ljubljana - Bežigrad (sedaj Mestno Občino Ljubljana) dne 8.7.1992 (priloga A6). V zemljiški knjigi je bila v času vložitve tožbe pri sporni nepremičnini kot zemljiškoknjižna lastnica vknjižena drugo toženka (priloga A5).

7Ker je namen tožbe po 5. odstavku 168. člena ZIZ zagotoviti potreben vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo na dolžnika, morajo biti za zagotovitev takšnega vpisa nujno upoštevana pravila zemljiškoknjižnega prava in postopka, ki takšen vpis omogočajo. Tako zemljiškoknjižno načelo pravnega prednika (9. člen ZZK-1) nalaga, da je ob dolžniku v tožbi zajet tudi zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, saj se sicer namen tožbe, to je zagotovitev vpisa lastninske pravice na dolžnika v zemljiški knjigi pri nepremičnini, ki je po zemljiškoknjižnih podatkih last tretjega, ne doseže. Dolžnik in zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine sta v takem primeru torej enotna in nujna sospornika, o čemer se je sodna praksa že večkrat in enotno izrekla (npr. VSC sodba Cp 7/2013 z dne 4.7.2013, VSL sodba I Cp 3244/2009 z dne 6.1.2010, VSL sodba II Cp 4038/2008 z dne 4.3.2009).

8Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v konkretnem primeru v poštev pride še Zakon o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (Ur. l. RS, št. 47/2003 - UPB-1, v nadaljevanju ZPPLPS), ki določa posebne pogoje in postopek za vpis lastninske pravice na posameznih delih večstanovanjske hiše in se še vedno uporablja na podlagi določbe 2. odstavka 248. člena ZZK-1. Zaradi situacije, ki je nastala po uvedbi SZ, je namreč ta zakon poenostavil pogoj iz 2. odstavka 17. člena ZZK (sedaj 2. odstavka 150. člena ZZK-1) in v 6. členu postavil domnevo, da se v primeru prodaje posameznega stanovanja po določbah SZ in uredbe o izvedbi stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organa in organizacij nekdanje SFRJ in JLA, šteje, da je oseba iz 1. odstavka 17. člena ZZK (sedaj 1. odstavka 150. člena ZZK-1), zoper katero je dovoljen vpis, prodajalec iz te pogodbe in ne njegov zemljiškoknjižni lastnik. Ne glede na določbo 2. odstavka 150. člena ZZK-1 je torej treba po mnenju pritožbenega sodišča pri odločanju o tožbenem zahtevku na podlagi 5. odstavka 168. člena ZIZ uporabiti tudi ZPPLPS kot specialni predpis (tako VSL sodba I Cp 1968/2009 z dne 9.9.2009, VSL sklep III Cp 1017/2009 z dne 10.6.2009, VSL sodba I Cp 3555/2012 z dne 6.3.2013 in T. Mavri: Neurejeno zemljiškoknjižno stanje in nepremičninska izvršba, Pravna praksa - 2006, št. 33, str. 9-10, GV Založba, d.o.o., dne 31.8.2006).

9V konkretni zadevi je pravna prednica prvo toženca sklenila pogodbo o prodaji stanovanja z Občino Ljubljana - Bežigrad (Mestno Občino Ljubljana) kot lastnico in prodajalko na podlagi določil Stanovanjskega zakona, kar pomeni, da gre za situacijo, kot jo predvideva 6. člen ZPPLPS. Tožnica je tožbo vložila (zgolj) zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine - drugo toženko in zoper dolžnika iz izvršilnega postopka - prvo toženca. Upoštevajoč 6. člen ZPPLPS bi morala biti s tožbo zajeta (tudi) Občina Ljubljana - Bežigrad oziroma Mestna Občina Ljubljana, ki je postala lastnica stanovanja po samem zakonu. Ker tožnica ni uveljavljala svojega zahtevka zoper pravo stranko, ki bi kot enotni in nujni sospornik nedvomno morala biti na toženi strani (Občina Ljubljana - Bežigrad oziroma MOL), je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako je iz istih razlogov zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se pri sporni nepremičnini vknjiži lastninska pravica v korist in na ime prvo toženca (353. člen ZPP).

10Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnica v postopku trdila, da je prvo toženec postal lastnik sporne nepremičnine tudi na podlagi priposestvovanja. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da sta oba tožbena zahtevka iz zgoraj navedenih razlogov tudi kar se tiče te pravne podlage materialnopravno nesklepčna, pri čemer je pomembno tudi, da tožnica sploh ni postavila ugotovitvenega tožbenega zahtevka, saj je pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja originarna in se ob izpolnitvi z zakonom določenih pogojev (kvalificirana desetletna posest, 43. člen SPZ) pridobi na podlagi samega zakona, brez vknjižbe v zemljiško knjigo (podobno VSL sklep II Cp 734/2012 z dne 25.4.2012).

11Zgoraj navedena odločitev pritožbenega sodišča je terjala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnica s svojim zahtevkom v celoti propadla, je dolžna prvo tožencu in drugo toženki povrniti njune pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je prvo tožencu priznalo nagrado za narok (tar. št. 3102) v višini 534,00 EUR, materialne stroške v višini 20 EUR ter 20% DDV (110,80 EUR), skupaj torej 664,80 EUR; drugo toženki pa nagrado za postopek (tar. št. 3102, pravilno tar. št. 3100) v višini 578,50 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3103, pravilno tar. št. 3102) v višini 225,50 EUR, materialne stroške v višini 20 EUR in 20% DDV (164,80 EUR), skupaj torej 988,80 EUR.

12Ker je drugo toženka uspela s svojo pritožbo, ji je dolžna tožnica povrniti njene pritožbene stroške v znesku 744,00 EUR, sama pa nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je drugo toženki priznalo nagrado za postopek (tar. št. 3210) v višini 600 EUR, 20 EUR materialnih stroškov in 20% DDV.