VSL sodba I Cpg 1071/2010

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.670,76 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala od tožene stranke plačilo 7.249.913,96 USD v protivrednosti v EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

V pritožbi zoper sodbo sta tožeča stranka in stranski intervenient uveljavljala vse pritožbene razloge, zlasti pa napačno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njuni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila sta tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke zahtevala izročitev surove nafte, podredno pa povračilo denarne protivrednosti nafte v višini 7.500.000,00 USD. Navedla je, da je tožeči stranki izročila surovo nafto, na podlagi njune medsebojne pogodbe pa je bila tožeča stranka dolžna nafto predelati in jo predelano izročiti tožeči stranki. Zaradi spremenjenega dejanskega stanja in okoliščin, v katerih je postalo za tožečo stranko očitno, da sporne nafte po 16 letih ni več, je tožeča stranka preoblikovala oziroma skrčila tožbeni zahtevek na denarni zahtevek. Ne zahteva več vrnitve stvari v naravi, saj tožeča stranka za to nima interesa, temveč se tožbeni zahtevek glasi le na povračilo v denarju in sicer na plačilo zneska 7.249.913,96 USD, ki ga je tožeča stranka za surovo nafto plačala svojemu dobavitelju in za kolikor je bila tožeča stranka oškodovana. Podrejeno pa tožeča stranka zahteva plačilo zneska 7.249.913,96 USD v protivrednosti v EUR po srednjem tečaju Banke Slovenije.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka 28. 10. 2008 postavila zahtevek v obstoječi obliki s tem, da je preoblikovala in skrčila tožbeni zahtevek: preoblikovala je primarni zahtevek in postavila glede obresti drug podredni zahtevek. Navedlo je, da je s tem tožeča stranka spremenila istovetnost tožbenega zahtevka in ugotovilo, da je tožeča stranka sedaj uveljavlja odškodninsko obveznost, ki pa je zaradi spremembe tožbe ob upoštevanju s 3. odst. 376. člena ZOR zastarala.

Po oceni pritožbenega sodišča ni podana kršitev pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožeča stranka. Ni res, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, zakaj je sodišče presodilo, da je šlo za spremembo istovetnosti zahtevka. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožeča stranka prvotno uveljavljala zahtevek v USD, po spremembi pa zahtevek, ki se je glasil na EUR protivrednost USD.

Tožena stranka je ugovarjala, da tožba ni sklepčna.

Utemeljenost tožbenega zahtevka pomeni, da dejstva, navedena v tožbi, hkrati sestavljajo abstraktni dejanski stan določenega materialnopravnega predpisa, ki pogojuje nastop prav takšne posledice, kot jo v svojem tožbenem zahtevku predlaga tožeča stranka. Nesklepčna je zato tista tožba, pri katerih iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen.

Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji in tudi v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarjala, da je tožeča stranka v tožbi zatrjevala le, da je stranka večkrat „urgirala“ izročitev blaga (verjetno tistega, ki ji ga je bila tožena stranka dolžna izročiti po pogodbi o dodelavi surove nafte), najmanj pa plačilo zneska, za katerega je tožeča stranka oškodovana, ker tožena stranka ni izročila prejetega blaga.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka stranka v tožbi ni podala nobene trditvene podlage za vračilo surove nafte niti za plačilo denarnega zneska v tuji valuti (USD). Tako ni utemeljila, ali postavlja morda odškodninski ali kondikcijski zahtevek. Pri tem pa niti v tožbi niti v pripravljalnih vlogah ni zatrjevala, da je bila pogodba razvezana zaradi neizpolnitve. Tudi na poziv tožene stranke na naroku za glavno obravnavo tožeča stranka ni pojasnila, ali njen prvotno postavljeni tožbeni zahtevek predstavlja odškodnino ali kondikcijo oziroma kaj drugega. Tožeča stranka je izjavila, da je prvotno zahtevala izročitev blaga oziroma plačilo denarnega zneska, ni pa pojasnila, kakšna je bila trditvena in pravna podlaga tega zahtevka. Iz pavšalnih navedb tožeče stranke zato po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče sklepati, ali tožeča stranka s tožbo morda uveljavlja odškodninsko terjatev.

124člen ZOR določa pravice ene stranke, če druga stranka ne izpolni svoje pogodbene obveznosti: pogodbi zvesta stranka lahko zahteva izpolnitev obveznosti ali odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine. Če je rok za izpolnitev bistvena sestavina pogodbe se domneva, da je pogodbi zvesta stranka z nastopom zamude izkoristila odstopno pravico. V drugih primerih pa je predpostavka za (veljaven) odstop od pogodbe zaradi zamude dodaten rok za izpolnitev.

Da bi tožeča stranka lahko uspela z zahtevkom na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti, bi morala zatrjevati in dokazati splošne predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti: kršitev pogodbene obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja, da vzrok za kršitev izvira iz sfere tožene stranke, ki bi moral opraviti izpolnitev, vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo, ki zaradi te kršitve nastala tožeči stranki in obstoj škode, ki jo je v sferi tožeče stranke povzročila kršitev pogodbene obveznosti. Zatrjevati in dokazati pa bi morala tudi posebno predpostavko odškodninske odgovornosti za škodo zaradi neizpolnitve: da je izpolnitveni zahtevek prenehal zaradi vzroka, ki izvira iz sfere druge pogodbene stranke. Ta predpostavka je podana, če je pogodbi zvesta stranka uresničila pravico odstopiti od pogodbe zaradi neizpolnitve (če je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe, se odstop domneva, sicer mora pogodbi zvesta stranka dati drugi stranki dodatni rok za izpolnitev).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni nikoli zatrjevala, da naj bi bila pogodba razvezana zaradi njene izjave ali pa razdrta po samem zakonu. Trditev tožeče stranke, da je „urgirala“ za izpolnitev pogodbe, pa še ne pomeni, da je tožeča stranka zatrjevala, da je dala toženi stranki primeren dodatni rok za izpolnitev. Tožeča stranka se je šele v pritožbi prvič sklicevala na 3. odst. 125. člena ZOR, ki določa, da v primeru, če dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta navedba predstavlja pritožbeno novoto (1. odst. 337. člena ZPP).

Tožeča stranka je navedla, da zaradi spremenjenega dejanskega stanja in okoliščin, v katerih je postalo za tožečo stranko očitno, da sporne nafte po 16 letih ni več, nima več interesa za zahtevek za vrnitve stvari v naravi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o predelavi nafte (pogodba o delu). 609. ZOR določa, da lahko naročnik lahko razdre pogodbo in zahteva povrnitev škode tudi, če rok ni bistvena sestavina pogodbe, če zaradi take zamude naročnik nima več interesa za izpolnitev pogodbe. Vendar ni le od upnikovega subjektivnega gledišča, ki je nastalo po sklenitvi pogodbo, odvisno, ali pogodba ostane v veljavi. Takšna opcija bi nasprotovala načelu, da se morata stranki držati pogodbe. Ali je položaj tak, da dopušča razvezo, mora izhajati iz položaja, ki sta ga stranki predvideli v sklenitvenem stadiju, odločilno je stanje, ki temelji na kavzi pogodbe, na okoliščinah, ki so obstajale ob sklenitvi pogodbe. Nezanimanje naročnika do izpolnitve mora biti v skladu s poslovno podlago. Glede na to, da je tožena stranka poudarila, da se še vedno ukvarja z isto dejavnostjo kot ob sklenitvi pogodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka nima utemeljenega razloga za postavitev denarnega namesto izpolnitvenega zahtevka. S takšnim zahtevkom pa bi tudi na podlagi navedenega člena lahko uspela le, če bi zaradi pomanjkanja interesa za izpolnitev tožeča stranka razdrla pogodbo. Tega pa, kot je že ugotovilo pritožbeno sodišče, tožeča stranka ni zatrjevala.

Ker kondikcijska terjatev ni posledica kršitve pogodbene obveznosti, temveč posledica odstopa od pogodbe zaradi neizpolnitve, ki povzroči razvezo pogodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev za utemeljitev kondikcijskega zahtevka. Predpostavka za nastanek kondikcijske terjatve namreč ni odgovornost za neizpolnitev, temveč le pravno dejstvo, da je bila izpolnitev opravljena na podlagi pravnega temelja, ki je kasneje odpadel (pogodbe, ki je bila zaradi uresničitve odstopne pravice razvezana).

Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega ugotovilo, da je tožba vsebinsko pomanjkljiva - iz dejstev, ki jih zatrjuje tožeča stranka ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja. Tožeča stranka ni zatrjevala, da je razdrla pogodbo, pri tem pa je postavila zahtevek, ki je mogoč le po tem, ko je pogodba razvezana: vrnitev danega in odškodnina. Ker je ugotovilo, da tožba ni sklepčna, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s vprašanjem, ali je s tem, ko je tožeča stranka delno umaknila, delno pa prilagodila primarni in podrejeni zahtevek in ali je na novo tožbeni zahtevek zastaran. Sodišče mora namreč v primeru, ko tožnik ni navedel vseh tistih dejstev, ki utemeljujejo njegov zahtevek, tožbeni zahtevek zavrniti. Odločitev sodišča prve stopnje se tako pokaže za pravilno, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi sodbe.

Tak zaključek je narekoval zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP), saj tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Ker tožeča stranka in stranski intervenient nista uspela s pritožbo, sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo na podlagi specificiranega stroškovnika in ob upoštevanju in odvetniške tarife. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na pritožbo (3000 točk, 1. odst. tar.št. 21), materialnih stroškov (2% = 9,18 EUR, 1% = 9,18 EUR), 20 % DDV (275,40 EUR), skupaj 1.670,76 EUR. Tožena stranka pa ni upravičena do priglašenega 100% zvišanja vrednosti storitve zaradi uporabe tujega jezika in posebnih specialističnih znanj na podlagi 5. člena OT.