VSM sodba I Cp 351/2011

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev solastninskih deležev tožnic do 1/3 oziroma 1/6 na nepremičnini parc. št. k.o. in za izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za vknjižbo njihovih solastninskih deležev. Tožeči stranki (tožnicam) je naložilo povrniti prvotoženi stranki 262,20 EUR pravdnih stroškov. Obrazložilo je, da tožnice solastninskih deležev niso mogle priposestvovati. Niso navedle, na kakšen pridobitni način sta njihova pravna prednika pridobila nepremičnino v posest. Kot dedinje po letu 1972 niso bile dobroverne posestnice, ker sporna parcela ni bila predmet dedovanja po njihovem pravnem predniku. Nepremičnina je bila že pred letom 1967 splošno ljudsko premoženje.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se tožnice pritožile iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmoten bi naj bil zaključek prvega sodišča, da tožnice niso uspele dokazati, na kakšen način sta njihova pravna prednika pridobila nepremičnino v posest. D.R. je še po drugi svetovni vojni upravljal veleposestvo, do ustanovitve kmetijskih zadrug, ko mu je ostalo le nekaj zemlje, zaradi česar se ni zavedal, da parc. št. k.o. ni vknjižena kot njegova lastnina, čeprav jo je smatral za svojo in jo koristil. Posestna lista iz leta 1941 in 1959 dokazujeta, da je bila njegova posest pravična, poštena in pristna. Izostanek listine, primerne za vpis lastninske pravice v javno knjigo, ne pomeni, da posest ni bila dobroverna. Iz sklepa o dedovanju leta 1972 je sporna parcela pomotoma izpadla, na kar se ob prevzemu dediščine ni posebej pazilo. Tožnica N.P. je za parcelo po svojem možu in pomočnikih redno skrbela ter šele leta 2008, ob prošnji gozdarju za dovolitev poseka, ugotovila, da zemljiškoknjižno stanje ni pravilno. Tudi zaslišane priče so potrdile, takšno upravljanje s parcelo od leta 1972 dalje. Pritožba meni, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe ZTLR o priposestvovanju lastninske pravice.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka tožene stranke z oznako: „Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, Dunajska cesta 58, Ljubljana“ v pritožbi ni navedla pravilno. Enako ne v tožbi in v tožbenem zahtevku. Ko je Državno pravobranilstvo Ljubljana, Zunanji oddelek v Murski Soboti v odgovoru na tožbo opozorilo, da sta Republika Slovenija in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS samostojni pravni osebi, je tožeča stranka odgovorila, da toži solidarno obe. Sodišče prve stopnje je tožbo vročilo samo Državnemu pravobranilstvu, medtem ko je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Sklad), ki mu je bilo vročeno samo vabilo na glavno obravnavo, odklonil sodelovanje.

6Z vročitvijo tožbe Državnemu pravobranilstvu RS se je pravda začela (prvi odstavek 189. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99-45/08) samo med tožečo stranko in prvotoženo stranko Republiko Slovenijo, saj je Državno pravobranilstvo samostojen državni organ, ki (med drugim) zastopa državo pred sodišči (1. in 9. člen Zakona o Državnem pravobranilstvu, Ur. l. RS, št 20/97), medtem ko je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS pravna oseba, ki posluje v skladu s predpisi, ki veljajo za javne zavode, in ga ne zastopa Državno pravobranilstvo, pač pa direktor (3. in 6. člen Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS – ZSKZ, Ur. l. RS, št. 10/93-56/10). Sklad gospodari s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti RS (prvi odstavek 2. člena ZSKZ), kar opravlja v imenu Republike Slovenije in za njen račun (peti odstavek 2. člena ZSKZ). Sklad je pasivno legitimiran v denacionalizacijskih postopkih in v pravdah v zvezi s kmetijskimi zemljišči v lasti države.

7Država je torej razpolaganje z obravnavano gozdno parcelo, na kateri je vknjižena njena lastninska pravica, prenesla na Sklad, kar pa ne pomeni, da sama ni več nosilec teh pravic in obveznosti. Tožeča stranka bi sicer tožbo morala vložiti (samo) zoper drugotoženo stranko, sodišče prve stopnje pa tožbo zoper prvotoženo stranko na njen ugovor zavreči, vendar je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko pravilno odločeno. Ne zaradi pomanjkanja njene pasivne legitimacije, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, pač pa iz drugih razlogov, ki jih je prav tako uporabilo. Čeprav je o tožbenem zahtevku za ugotovitev priposestvovanja gozdne parcele, ki je v lasti Republike Slovenije, odločeno v pravdi samo med tožečo stranko in prvotoženo stranko Republiko Slovenijo, po pravnomočnosti te sodbe enakega tožbenega zahtevka iz iste dejanske in pravne podlage, zaradi učinka res iudicata, tudi zoper Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS ni mogoče več postaviti.

8Tožnice se v pritožbi neutemeljeno sklicujejo na prvi posestni list iz leta 1941 in na drugega iz leta 1959. Za odločitev v zadevi ni pomembno, kako so njihovi pravni predniki takrat pridobili posest, niti dobre vere posestnika ni mogoče zanikati samo na podlagi stanja zemljiške knjige, vendar je pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila sporna parcela v zemljiški knjigi že pred letom 1967 vpisana kot splošno ljudsko premoženje. Dokazano je, da je lastninska pravica D.R. po drugi svetovni vojni prenehala, ne glede na to, ali se je tega zavedal, ali ne. Tožnice niso pojasnile, kako in kdaj se je to zgodilo. Če je bila nepremičnina podržavljena na podlagi predpisov ali na način, ki jih za vrnitev premoženja predvideva Zakon o denacionalizacijskem postopku (Zden, Ur. l. RS, št. 27/91 in nasl.), so imele na voljo denacionalizacijski zahtevek po tem zakonu. Morebitne nove pridobitve lastninske pravice po letu 1967 niso dokazale. Neutemeljeno so se sklicevale na priposestvovanje, ker to po takratnem pravu ni moglo teči. 29. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR, Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90) je izrecno določal, da se na stvari, ki je družbena lastnina (prej splošno ljudsko premoženje) lastninska pravica ni mogla priposestvovati.

9Po ukinitvi družbene lastnine, ko priposestvovanje sporne nepremičnine ni bilo več izključeno, in ko je v skladu z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92) in v skladu s prvim odstavkom 14. člena ZSKZ lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobila prvotožena stranka, tožnice niso bile dobroverne posestnice, da bi v skladu s četrtim odstavkom 28. člena ZTLR (po tej določbi še ni potekel niti potreben čas dvajsetih let posesti), oziroma v skladu z drugim odstavkom 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ, Ur. l. RS, št. 87/2002) lahko pridobile lastninsko pravico s priposestvovanjem. Glede na dejstvo, da v sklepu o dedovanju po dne 30. 11. 1972 umrlem D.R. in v sklepu o dedovanju po dne 17. 1. 2007 umrli T.A., kot predmet zapuščin ni bila tudi parc. št. k.o., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi tožnice mogle vedeti, da niso upravičene do njene posesti. Pritožbene navedbe, da niso bile pozorne na navedbe vseh parcel v sklepih o dedovanju, njihovih zmot ne opravičujejo. Po določbi 28. člena SPZ (podobno prej drugi odstavek 72. člena ZTLR) posestnik ni v dobri veri, če je vedel, ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Posestnik, ki je bil o tem v zmoti po svoji malomarnosti, ni dobroveren posestnik. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pravilno uporabilo materialno pravo.

10V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom Zakona o pravdnem postopku pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnice, ki s pritožbo niso uspele, same nosijo svoje stroške pritožbe.