1. člen ZDPra-UPB1

Vrhovno sodišče je v zadnjem obdobju že večkrat pojasnilo, kakšna je ustavna vloga Vrhovnega sodišča in kakšen je temu ustrezajoč pristop strank do Vrhovnega sodišča. Prvič je to storilo v zadevi II Ips 212/2016 z dne 15. 3. 2018. Revizija tožnika v obravnavani zadevi v nasprotju s tam izraženim stališčem ne odpira pomembnih pravnih vprašanj, še več: v pretežnem delu se ne osredotoča niti na tista pravna vprašanja, ki so bila osrednjega pomena za odločitev v konkretni odškodninskopravni zadevi, marveč ponavlja nekatere očitno neutemeljene procesne očitke, na katere mu je odgovorilo že pritožbeno sodišče. Prehodna procesna zakonodaja takšno revizijo sicer še dopušča. Zato jo je Vrhovno sodišče sicer obravnavalo, a na očitke le na kratko odgovorilo.

Državni pravobranilec je imel že v zakonu podlago za to, da je opravljal naloge državnega pravobranilstva, torej tudi zastopal državo v postopkih pred sodiščem in posebnega pooblastila ni rabil. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko državne pravobranilke ni pozivalo, da predloži oziroma izkaže pooblastilo. Veljavna in v celoti upoštevna so tudi vsa pravdna dejanja, ki jih je toženka opravila po državni pravobranilki. Tožnikov zahtevek za vrnitev ročnih ur je bil zavrnjen, saj je bilo ugotovljeno, da so mu bile ure vrnjene. Zavrnjen je bil tudi podredni zahtevek za plačilo materialne škode iz naslova nevračila ročnih ur. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti istočasno izpolnjene vse predpostavke (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost). Tožniku dveh elementov (da bi toženka ravnala protipravno in da bi tožniku nastala škoda), ki morata biti podana za odškodninsko odgovornost, ni uspelo izkazati.

Ker je sodišče pravilno zavrnilo zahtevek tožnika zaradi neizkazane protipravnosti ravnanja stečajnega sodišča in zaradi nedokazanosti nastanka škode, izvedba dokazov z vpogledom v stečajni spis in poizvedbami pri poštni agenciji, vse z namenom, ali je stečajna upraviteljica obvestilo poslala tujemu upniku v tujino, ne bi pripeljala do drugačne odločitve sodišča.

Pravdno sodišče lahko predhodno vprašanje, če o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, reši samo in mu postopka ni treba prekiniti. Izjema velja samo, če posebni predpisi drugače določajo. To za konkretni primer ne velja, saj konkretno vprašanje, ki ga je sodišče reševalo kot predhodno, spada na področje pravdnega postopka. Ali sodišče o predhodnem vprašanju lahko odloči, tudi ni odvisno od morebitne postavitve vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločitve sodišča, pa te odločitve ne izpodbija s pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem svojim ravnanjem pretrga vzročno zvezo med morebitnim protipravnim ravnanjem in škodo. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je bila tožniku osebna izkaznica odvzeta, tudi sicer ni predstavljalo ovire za sklenitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža v obliki notarskega zapisa. Vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo zato tudi iz tega razloga ni.

Pritožbeno sodišče se povsem strinja s prvostopenjskim sodiščem, da v Republiki Sloveniji funkcijo pregona v interesu države opravlja izključno in samo državni tožilec, ki opravlja v javnem interesu kazenski pregon kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Zato državno pravobranilstvo nima pristojnosti za zastopanje Republike Slovenije kot subsidiarnega tožilca. V kolikor bi takšna pooblastila imelo, bi le ta bila določena v ZDPra. Iz 1. člena tega zakona izhaja, da je državno pravobranilstvo zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih s tem zakonom, pred sodiščem in upravnimi organi. Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge, določene z zakonom. Pristojnosti državnega pravobranilstva so določene v 2. poglavju tega zakona. Tako 7. člen ZDPra določa, da državno pravobranilstvo na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Pred upravnimi organi zastopa državno pravobranilstvo subjekte iz prejšnjega odstavka na podlagi pooblastila. Nobenega dvoma torej ni, da interese države državno pravobranilstvo vedno zastopa na podlagi pooblastila. V zvezi s kaze

V primerih, ko škodo povzroči fizična oseba, ki predstavlja organ države, je neposredni povzročitelj škode država sama.

Čeprav je o tožbenem zahtevku za ugotovitev priposestvovanja gozdne parcele, ki je v lasti Republike Slovenije, odločeno v pravdi samo med tožečo stranko in prvotoženo stranko Republiko Slovenijo, po pravnomočnosti te sodbe enakega tožbenega zahtevka iz iste dejanske in pravne podlage, zaradi učinka res iudicata, tudi zoper Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS ni mogoče več postaviti.

V zemljiškoknjižnem postopku velja načelo formalnosti postopka, kar pomeni, da zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi. Zemljiškoknjižno sodišče zato ne more preverjati pravilnosti sodne odločbe, ki je podlaga za vpis, na odločitev o predlogu za vpis pa tudi ne more vplivati vložena revizija, saj je dovolj pravnomočnost odločbe.

Ker lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen v primeru, ko ima sama ali njen zastopnik opravljen pravniški državni izpit, kot v obravnavanem primeru, ni dvoma, da vložitve revizije pri nepristojnem sodišču ne moremo pripisati (pravni) nevednosti vložnika. Hkrati tudi ni dvoma, da očitne pomote vložnika po sodni praksi ni, kadar je revizija vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena.

Z izpodbijano sodbo je v izreku odločeno, tako kot da gre za dve pravdni stranki (Republiko Slovenijo, Ministrstvo za ... kot prvotoženo stranko in Vlado Republike Slovenije, Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja kot drugotoženo stranko), kar je sicer napačno, ker je tožena stranka le ena – Republika Slovenija. Navedena pomanjkljivost ob dejstvu, da je prvotožena stranka Republika Slovenija pravilno opredeljena, v postopku pa jo je pravilno zastopalo Državno pravobranilstvo, ni take narave, da bi predstavljala absolutno bistveno kršitev določb postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Davek od prometa proizvodov so morali plačevati tudi državni in občinski organi, saj za njih v ZPD ni bila predvidena posebna davčna oprostitev, ker so osebe javnega prava. Do pritožbenih navedb, ki so podane v dopolnitvi pritožbe, ki je vložena po poteku prekluzivnega pritožbenega roka, se ni treba opredeljevati po vsebini. Državno pravobranilstvo ni zakoniti zastopnik državnih organov v upravnem sporu po določbah ZUS, ampak nastopa lahko kot zastopnik javnega interesa.

V obravnavanem upravnem sporu je sodišče zavzelo manj strogo razlago 2. odstavka 18. člena ZUS, ki se v celoti ujema z jezikovno razlago tega določila, saj to določilo ne pravi, da mora biti zakon kršen v škodo javne koristi, da državni pravobranilec lahko vloži tožbo v upravnem sporu, ampak pravi, da je državni pravobranilec lahko tožnik, kadar meni, da je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne koristi. Ne gre torej za objektivno presojo, ali je zakon kršen, ali ne, ampak je bistvena subjektivna ocena tožnika, bistveno je torej, ali tožnik meni, da je zakon kršen v škodo javne koristi, za kar pa mora državni pravobranilec navesti razloge oziroma utemeljitev tako kršitve zakona kot škode, ki naj bi nastala za javno korist.

Odločitev o pravdnih stroških je enovita (ni delne ugoditve oziroma delne zavrnitve), zato lahko pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano celotno stroškovno odločitev, pa čeprav se je pritožila le tožeča stranka (tej so bili stroški prisojeni), in sicer zaradi bistvene kršitve določil procesnega prava in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Državno pravobranilstvo je upravičeno do povrnitve stroškov postopka po tarifi o odvetniških storitvah.

Odgovor na to, ali je tožena stranka stvarno legitimirana, daje materialno pravo, ne glede na takšno ali drugačno pravno naziranje strank (ker sodišče ni vezano na pravno podlago zahtevkov, tudi ni vezano na pravno podlago toženčevih ugovorov - prim. tretji odstavek 180. člena ZPP). V okviru uporabe materialnega prava zato sodišče vselej (in najprej) preizkusi tudi stvarno legitimacijo strank, ne oziraje se na to, ali je tožena stranka ugovarjala pomanjkanje aktivne ali pasivne stvarne legitimacije. Če ugotovi, da stvarna legitimacija ni podana, je tožbeni zahtevek že iz tega razloga neutemeljen.

Stroški zastopanja državnega pravobranilstva se v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah.

Odklonitev delovnega naloga predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti le, če so naloge, ki jih je delavec odklonil, sodile v opis delovnega mesta, na katerega je delavec razporejen, sicer pa odklonitev nalog ne predstavlja hujše kršitve delovnih obveznosti in zaradi tega delavcu ni moglo zakonito prenehati delovno razmerje.

Sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje podatkov o dejstvih, ki so nujno potrebna za uporabo predpisov, in ne navedb predpisov, na katere je sodišče oprlo sodbo. Ker nima obveznih sestavin, ki jih zahteva 338. člen ZPP, je ni mogoče preizkusiti.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov po določilu 2. člena ZSKZ gospodari s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije. Gospodarjenje obsega upravljanje in razpolaganje. Sklad opravlja naloge v imenu Republike Slovenije in za njen račun. Po določilu 6. člena ZSKZ sklad vodi in zastopa direktor sklada. Republika Slovenija prek svoje vlade in ministrstev sicer nadzira delo sklada in usmerja njegovo delo (4. člen ter prvi in drugi odstavek 9. člena ZSKZ), ne more pa delovati namesto sklada. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije od sprejema ZDPra ni več zakoniti zastopnik sklada.