VSL sklep IV Cp 4106/2009

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo na ugotovitev, da tožnik ni oče mladoletnega P. J., in na ugotovitev, da je dečkov oče I.B.

Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da sodišče ne bi smelo zavreči tožbe, ne da bi jo vročilo toženi stranki. Šele, če bi ta ugovarjala, da je tožba vložena prepozno, bi sodišče lahko zahtevek zavrnilo, ne bi pa smelo tožbe enostavno zavreči.

Navedba tožnika v tožbi, da je že ob rojstvu otroka vedel, da otrok ni njegov, je le osnovni okvir tožbe. Če bi tožnik tedaj to zagotovo vedel, ne bi podpisal izjave. Ker pa obstaja dvom o očetovstvu, je treba dvom odpraviti z izvedbo dokaza z analizo DNK. Pritožnik zaradi opisanega predlaga, da višje sodišče sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da tožnik, ki je priznal očetovstvo pri Centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD), nima pravice do vložitve tožbe zaradi ugotovitve ali zaradi izpodbijanja očetovstva po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1) (v nadaljevanju ZZZDR). Moški, ki je pri CSD priznal očetovstvo, namreč ne spada v krog oseb, ki lahko izpodbijajo očetovstvo mladoletnega otroka. Po določbah 96., 97. in 99. člena ZZZDR ga lahko izpodbijajo le materin mož, mati ali tisti, ki misli, da je otrokov oče.

Za tožnika, ki je priznal očetovstvo na podlagi določbe 88. člena ZZZDR, pridejo v poštev le splošna pravila, ki urejajo pogoje za sklenitev oziroma prenehanje enostranskega ali dvostranskega pravnega posla, to je določbe Obligacijskega zakonika (2) (v nadaljevanju OZ). Za izpodbijanje izjave volje, ki je obremenjena z napako volje, OZ predvideva enoletni subjektivni oziroma triletni objektivni rok (99. člen OZ), ki je prekluziven (3).

Sodišče prve stopnje je že na podlagi tožbenih navedb ugotovilo, da je tožnik že 29.4.2008 vedel, da mladoletni P. ni njegov otrok. Navedba v tožbi, da je tožnik “podpisal izjavo, da je on oče otroka, čeprav ni bil in sta se z materjo spoznala šele pred rojstvom otroka“ ne pušča nobenega dvoma. Tožba, vložena 3. 7. 2009, je torej, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, vložena po izteku zakonskega roka. Ker je rok iz 1. odstavka 99. člena OZ prekluzivni rok materialnega prava (ki ga sodišče upošteva po uradni dolžnosti in ne le na ugovor), ne zastaralni rok, je sodišče prve stopnje tožbo na podlagi pooblastila iz 1. odstavka 274. člena Zakona o pravdnem postopku (4) (v nadaljevanju ZPP) pravilno zavrglo že v fazi predhodnega preizkusa tožbe. Enako bi veljalo tudi glede rokov, ki jih za izpodbijanje očetovstva določa ZZZDR.

Pritožbeno sodišče le še dodaja, da za vložitev ugotovitvene tožbe, da je dečkov oče drugi toženec, tožnik sploh nima pravnega interesa.

Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena v nadaljevanju ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije pritožbene stroške. Takšna odločitev temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP, vsebovana pa je v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

---------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 69/2004

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. in dop.

(3) Prim. A. Polajnar Pavčnik v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, 2003, str. 533

(4) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008