96. člen ZZZDR-UPB1

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko zapuščinskega postopka ni prekinilo in je štelo, da je B. B. sin zapustnika. Ob upoštevanju, da ne prej veljavni ZZZDR ne sedaj veljavni DZ dedičem domnevnega očeta ne daje aktivne legitimacije za tožbo za izpodbijanje očetovstva, je zapuščinsko sodišče s tako odločitvijo rešilo le materialnopravno vprašanje. 210. člen ZD pa za tak primer ne predpisuje obvezne prekinitve zapuščinskega postopka. Takšno je tudi stališče sodne prakse.

Po določbi 128. člena v zvezi s 114. in naslednjimi členi Družinskega zakonika je tudi moški, ki je priznal očetovstvo, upravičen izpodbijati očetovstvo.

Po stališču oziroma intervenciji Ustavnega sodišča (U-I-251/14) objektivni roki na področju izpodbijanja očetovstva ne pridejo v poštev. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ker ni upoštevalo triletnega objektivnega roka po drugem odstavku 99. člena OZ.

Pogoji za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

V primerih, ko je tožnik priznal očetovstvo na podlagi 88. člena ZZZDR, se analogno uporabljajo pravila iz 94. in naslednjih členov OZ.

Tožba na izpodbijanje očetovstva je na voljo le domnevnemu očetu. Očetovstva, ki temelji na izjavi o priznanju očetovstva, ni mogoče izpodbijati, mogoče pa je vložiti tožbo za izpodbijanje (razveljavitev) same izjave o priznanju očetovstva zaradi napake volje. Tudi za pravnega očeta, ki je to postal z izjavo o priznanju očetovstva, veljati enak rok kot za pravnega očeta, ki je to postal na podlagi zakonske domneve, kar pomeni, da mora biti dolžina roka enaka za oba, to pa je dolžina enoletnega subjektivnega roka iz 96. člena ZZZDR.

Tožba na izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva je bila vložena po preteku objektivnega prekluzivnega roka treh let iz drugega odstavka 99. člena OZ. Tožnik je zamudil tudi rok za vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva po drugem odstavku 96. člena ZZZDR, saj novejša sodna praksa postavlja v enak položaj očete, ki so očetovstvo priznali z izjavo, z očeti glede katerih velja domneva očetovstva. Tožnik bi očetovstvo otroka lahko izpodbil, če bi vložil tožbo v roku enega leta od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo sum, da otrok ni njegov.

ZZZDR res ne ureja izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva. Napačno pa je pritožbeno stališče, da zato moški, ki je priznal očetovstvo, svojega očetovstva ne more izpodbijati pod nobenimi pogoji. Takšno stališče bi očete, ki so očetovstvo priznali z izjavo, postavilo v nedopustno drugačen položaj v primerjavi z očeti, glede katerih velja domneva očetovstva. Ti namreč lahko v skladu s 96. členom ZZZDR izpodbijajo očetovstvo, če mislijo, da otrok ni njihov. Gre za pravno praznino - nehoteno vrzel v zasnovi pravnega reda. Sodna praksa je doslej to pravno praznino zapolnjevala z analogijo, po kateri je izjavo mogoče izpodbijati na podlagi 94. člena OZ.

Tako kot so dejanski položaji lahko sestavljeni iz več med seboj ločenih prvin, velja enako tudi glede pravnih institutov. Posamezen pravni institut je običajno sestavljen iz več različnih pravnih pravil. Pri uporabi analogije, kot uveljavljenem sredstvu zapolnjevanja pravnih praznin, je treba imeti pred očmi (tudi) omenjeno sestavljenost dejanskih in pravnih institutov. Uporaba analogije je namreč vrednotno utemeljena le dotlej, dokler sta si urejeni in neurejeni pravni primer med seboj v bistvenem enaka ali še z drugimi besedami: dokler vsebujeta enak oziroma skupen vrednotni temelj, prek katerega oba položaja lahko primerjamo (tertitum comparationis). To pa ne velja nujno glede vseh pravnih pravil, ki tvorijo določen pravni institut. Pri sestavljenem pravnem institutu bo torej lahko podan položaj, ko bo sodišče neurejen pravni primer reševalo z uporabo analogije tako, da se bo oprlo na eno pravno pravilo, ne pa na celoto pravnih pravil, ki tvorijo posamezen pravni institut. Iz tega sledi, da mora tudi za pravnega očeta, ki je to postal z izjavo o pripoznanju očetovstva, veljati enak rok, kot za pravnega očeta, ki je to postal na podlagi zakonske domn

Revizija se dopusti glede vprašanja uporabe roka iz drugega odstavka 99. člena Obligacijskega zakonika za vložitev tožbe za izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva.

O izpodbijanju očetovstva nikdar ni mogoče odločiti kot o predhodnem vprašanju, ampak je treba vložiti oblikovalno tožbo. Dokler traja zakonska domneva o očetovstvu moža matere otroka, rojenega v času trajanja zakonske zveze, mora sodišče odločiti o dodelitvi otroka v varstvo, vzgojo in preživljanju ter o stikih, ne glede na to, če je sprožen postopek zaradi izpodbijanja očetovstva.

Če je očetovstvo ugotovljeno z odločbo ali pripoznano, ga ni mogoče izpodbijati.

ZZZDR določa zakonsko domnevo, po kateri velja za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi ali v dobi tristo dni po njenem prenehanju, mož otrokove matere. Navedeno zakonsko domnevo je mogoče izpodbiti z konstitutivno tožbo na izpodbijanje očetovstva. Za spremembo osebnega statusa je treba vložiti tožbo tudi, če med strankami o tem ni spora. Narava tega spora je torej takšna, da nobene od pravdnih strank ni mogoče obremeniti z očitkom, da je dala povod za vložitev tožbe.

Očetovstva, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, ni mogoče izpodbijati.

Za odločitev, da se pravdni postopek prekine do pravnomočne odločitve o očetovstvu mld. S. K., sodišče ni imelo podlage v določbah ZPP. V pogledu pravdnih strank, ki so zamudile rok za vložitev ustrezne tožbe, namreč vprašanje očetovstva ne more biti več sporno, saj zakonske domneve o očetovstvu prvotoženca same ne morejo več izpodbiti.

Tožnik, ki je priznal očetovstvo pri CSD, nima pravice do vložitve tožbe zaradi izpodbijanja očetovstva po določbah ZZZDR. Možno je zgolj izpodbijati izjavo o priznanju očetovstva po določbah 94. člena OZ in naslednjih, vendar v rokih iz 99. člena OZ. Rok iz 99. člena OZ je prekluzivni rok materialnega prava.

Kot predhodna se ne morejo reševati vprašanja očetovstva oziroma materinstva niti vprašanja veljavnosti oziroma razveze zakonske zveze. Vprašanja osebnega statusa ne morejo biti vezana le na osebe, ki so bile stranke v postopku, ampak morajo učinkovati erga omnes. Odločitev o teh vprašanjih mora biti zato po ustaljeni sodni praksi sprejeta po postopku, predpisanem v Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Iz dejstev, ki so navedena v tožbi je razvidno, da tožnik želi izpodbiti veljavnost izjave o pripoznanju očetovstva, tožbeni zahtevek pa je oblikovan tako, kot da izpodbija domnevno očetovstvo otroka, rojenega v zakonski zvezi. Tožba je zato nesklepčna, saj iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost zahtevka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno opozorilo, da bi moral tožnik s tožbo zajeti tudi mater otroka. Vendar je sodišče ravnalo pravilno, ko je najprej ocenjevalo pravočasnost tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da bi bila tožba za izpodbijanje očetovstva po drugem odstavku 96. čl. ZZZDR prepozna. Prepozna pa je tudi tožba za izpodbijanje veljavnosti izjave o pripoznanju očetovstva. Izjavo o pripoznanju očetovstva se lahko kot izjavo volje zaradi napak v volji izjavitelja izpodbija v rokih, določenih v 99. členu OZ - torej v enem letu od dneva, ko je tožnik izvedel za razlog izpodbojnosti, oziroma enega leta od prenehanja sile, pravica zahtevati razveljavitev izjave pa preneha v vsakem primeru s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena.

Dediču domnevnega očeta zakon ne daje pravice izpodbijati zakonsko očetovstvo.