99. člen ZZZDR-UPB1

Sodišče prve stopnje je namreč v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa povsem razumljivo pojasnilo, da sta imela predlagatelj in nasprotna udeleženka v decembru 2011 in januarja 2012 več spolnih odnosov, večina od njih nezaščitene, in da mu je že druga nasprotna udeleženka konec februarja 2012 povedala, da je noseča, pri čemer je vedel, da ima lahko spolni odnos brez zaščite za posledico nosečnost. To zadošča za zaključek, da bi se že takrat moral zavedati, da je lahko oče otroka, kar pomeni, da bi moral tožbo na izpodbijanje očetovstva vložiti do 12. 12. 2013, ko se je iztekel enoletni prekluzivni rok za izpodbijanje očetovstva po 99. členu ZZZDR. Pri tem je nepomembno, da mu je nasprotna udeleženka oktobra 2012, ko je rodila, poslala sms sporočilo, da je otrok svetle polti in ima ravne lase, prav tako je pravno nepomembno, kaj se je dogajalo po 12. 12. 2013, saj pravica, ki je ugasnila, ne more ponovno oživeti. To velja zlasti z ozirom na to, da pritožbeno ni sporna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje iz 7. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, da se je predlagatelj avgusta 2013 oglasil na domu druge nasprotne udeleženke in napovedal, da bo opravil DNK test očetov

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko zapuščinskega postopka ni prekinilo in je štelo, da je B. B. sin zapustnika. Ob upoštevanju, da ne prej veljavni ZZZDR ne sedaj veljavni DZ dedičem domnevnega očeta ne daje aktivne legitimacije za tožbo za izpodbijanje očetovstva, je zapuščinsko sodišče s tako odločitvijo rešilo le materialnopravno vprašanje. 210. člen ZD pa za tak primer ne predpisuje obvezne prekinitve zapuščinskega postopka. Takšno je tudi stališče sodne prakse.

Za presojo pravočasnosti predloga je treba uporabiti določbo drugega odstavka 131. člena DZ. Ključno sporno vprašanje v obravnavani zadevi je, kdaj je predlagatelj izvedel za okoliščine, iz katerih je lahko domneval, da je otrokov oče. Razumljivo je, da enoletni subjektivni rok iz drugega odstavka 131. člena DZ ne more začeti teči pred otrokovim rojstvom. Če domnevni oče ve za relevantne okoliščine v pomenu drugega odstavka 131. člena DZ že pred otrokovim rojstvom, navedeni enoletni rok začne teči tedaj, ko domnevni oče izve za otrokovo rojstvo. Stališče prvega sodišča, da na začetek teka subjektivnega roka iz drugega odstavka 131. člena DZ ne morejo vplivati okoliščine, ki se zgodijo pred rojstvom otroka, je napačno. Nasprotna udeleženca sta predlagala zaslišanje priče in postavitev izvedenca za dokazovanje dejstev, ki so pravno pomembna za oceno verodostojnosti SMS sporočil in za presojo, ali je bil predlog vložen pravočasno. Izvedba teh dokazov bi lahko privedla do drugačnega zaključka o odločilnih okoliščinah. Z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov je bilo nasprotnima udeležencema onemogočeno dokazovanje odločilnih dejstev.

Po določbi 128. člena v zvezi s 114. in naslednjimi členi Družinskega zakonika je tudi moški, ki je priznal očetovstvo, upravičen izpodbijati očetovstvo.

Tožba na izpodbijanje očetovstva je na voljo le domnevnemu očetu. Očetovstva, ki temelji na izjavi o priznanju očetovstva, ni mogoče izpodbijati, mogoče pa je vložiti tožbo za izpodbijanje (razveljavitev) same izjave o priznanju očetovstva zaradi napake volje. Tudi za pravnega očeta, ki je to postal z izjavo o priznanju očetovstva, veljati enak rok kot za pravnega očeta, ki je to postal na podlagi zakonske domneve, kar pomeni, da mora biti dolžina roka enaka za oba, to pa je dolžina enoletnega subjektivnega roka iz 96. člena ZZZDR.

Tožnik bi moral vložiti tožbo, da drugi toženec ni oče mladoletnega otroka in tožbo uperiti ne le proti bivšemu možu otrokove matere in njej ampak tudi proti otroku.

Revizija je bila dopuščena v smeri preizkusa pravilnosti pravnomočne presoje o tožnikovi zamudi roka za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva in posledične pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev očetovstva.

Predlog, da se nadomesti soglasje nasprotne udeleženke za odvzem vzorca, potrebnega za izvedbo DNK analize mladoletnemu otroku je potrebno vsebinsko obravnavati in opraviti tehtanje med pravico otroka do ohranitve statusa in pravico očeta oziroma pravico obeh, da poznata otrokov izvor.

Za odločitev, da se pravdni postopek prekine do pravnomočne odločitve o očetovstvu mld. S. K., sodišče ni imelo podlage v določbah ZPP. V pogledu pravdnih strank, ki so zamudile rok za vložitev ustrezne tožbe, namreč vprašanje očetovstva ne more biti več sporno, saj zakonske domneve o očetovstvu prvotoženca same ne morejo več izpodbiti.

Otrok ima pravico izpodbijati očetovstvo tudi pred polnoletnostjo. Vendar lahko procesno nesposoben mladoletnik to stori le po posebnem zastopniku. V tem primeru je treba ugotoviti, ali je otrokova tipizirana in hipotetična volja res takšna, da sodno uveljavlja izpodbojno upravičenje. O tem mora z vidika varstva otrokove koristi sodišče odprto razpravljati s posebnim zastopnikom ob sodelovanju CSD. Otrok lahko zgolj izpodbija očetovstvo, ne da bi hkrati zahteval ugotovitev očetovstva tretje osebe.

Tožnik, ki je priznal očetovstvo pri CSD, nima pravice do vložitve tožbe zaradi izpodbijanja očetovstva po določbah ZZZDR. Možno je zgolj izpodbijati izjavo o priznanju očetovstva po določbah 94. člena OZ in naslednjih, vendar v rokih iz 99. člena OZ. Rok iz 99. člena OZ je prekluzivni rok materialnega prava.

Člen 99 ZZZDR posebej ne določa, da bi moral tožnik istočasno s tožbo na izpodbijanje očetovstva vložiti tudi tožbo na ugotovitev očetovstva, vendar namen, ki ga zasledujejo pravna pravila v zvezi z urejanjem teh razmerji po ZZZDR, ob upoštevanju zakonske težnje po celoviti ureditvi posebnega varstva otrok, zahtevajo prav takšen tožbeni predlog. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, ker je štelo, da je v otrokovo korist, da se ohrani obstoječa družinska skupnost, kar pa pri pravočasno vloženi tožbi na izpodbijanje očetovstva ni relevantna okoliščina. Le ob ugotovljenih izjemnih okoliščinah na strani tožnika ali otroka, se bi morda izkazalo kot (pravno) pravično in zato nujno potrebno, da se to pravno pravilo »prebije«, ker bi se ugotovilo, da ne pokriva izjemnih dejanskih stanov. v dokaznem postopku izvedeni dokazi z izvedenci medicinske stroke. Noben zakon ne določa, da je mogoče ugotoviti ali izpodbiti očetovstvo le, če je izveden dokaz z izvedencem medicinske stroke, s tem, da zoper tožene stranke ni predpisana nobena prisilna sankcija, da bi se udeležili medicinskih preiskav ali razpisanih glavnih obravnav.

Izjava o priznanju očetovstva sicer ni pogodba, je pa enostranski zavezujoč pravni posel (enostranska izjava volje) na področju družinskega prava, katerega posledice so tudi premoženjskopravna upravičenja in kot taka je tudi podvržena presoji ničnosti pravnega posla ob analogni uporabi 86. člena Obligacijskega zakonika - OZ. V presoji spornega priznanja očetovstva v povezavi s pravicami (upravičeni) naravnega očeta, pa je potrebno upoštevati najboljše koristi otroka. Te pa so v danem primeru zagotovo bile že v času priznanja očetovstva v polni meri v prid priznanju očetovstva po drugotožencu. Sedaj obstoječe in bodoče koristi otroka pa tudi narekujejo ohranitev danega priznanja očetovstva, ker otrok živi in dobro funkcionira v družini z drugotožencem, katerega tudi šteje in ima za očeta. Tako pa se tudi v tehtanju kolizije ustavnih človekovih pravic, pravice in dolžnosti staršev (54. člen Ustave RS) in pravice otrok (56. člen Ustave RS), upoštevaje omejevanje človekovih pravic po tretjem odstavku 15. člena Ustave Republike Slovenije, ravno zaradi varovanja največje možne koristi otroka, pokaže kot pravilna i

Dediču domnevnega očeta zakon ne daje pravice izpodbijati zakonsko očetovstvo.

Državno tožilstvo RS je z zahtevo za varstvo zakonitosti upravičeno izpodbijati odločitev sodišča v zvezi z dovolitvijo ali zavrnitvijo sodne poravnave. Pri tem sme uveljavljati razloge, s katerimi se utemeljuje zahteva za varstvo zakonitosti, ne pa razlogov za tožbo za razveljavitev sodne poravnave.