VSL sodba II Cp 764/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na sklenitev pogodbe, katere vsebina je razvidna iz izreka izpodbijane sodbe. Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v višini 2.766,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

2Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo primarno spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, tožečo stranko pa obveže k plačilu pravdnih in pritožbenih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Poudarja, da lahko pravico do odkupa stanovanja iz 117. člena SZ uveljavlja le proti lastniku, ki je to postal na podlagi določb SZ o lastninjenju, lahko tudi z neizvedeno pravico do odkupa drugega primernega stanovanja zaradi predvidenega rušenja stanovanjske hiše uveljavlja le proti takemu lastniku. To pa je bila v času uveljavitve SZ Mestna občina Ljubljana, kot pravna naslednica Občine Ljubljana - Center. Sodišče se ni opredelilo do razlikovanja „lastnika“ po SZ in „lastnika“, kot je opredeljen v stvarnopravni materiji. SZ je namreč vseboval specialne določbe glede statusa „lastnika“. Lastniki stanovanj so na podlagi določb 111. in 112. člena SZ postale Republika Slovenija in občine, na katerih so imele pravico uporabe delovne skupnosti državnih organov, organov družbene skupnosti in bivših DPO ter lastnice družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, namenjenih za nosilce družbenih funkcij ter drugih družbenih stanovanj, na katerih imajo republika in občine pravico uporabe. Pravico uporabe pa je na dan uveljavitve SZ in še pred datumom imela Občina Ljubljana - Center, Samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljana - Center. Torej ta druga pravna oseba, kot jo določa SZ v 112. členu je postala lastnica stanovanja na J. ulici v Ljubljani. Sporno je tako, da je pravico uporabe pred in na dan uveljavitve SZ vseskozi izvrševala občina tako z izdajanjem odločb o dodelitvi stanovanja kot s sklepanjem najemnih pogodb po SZ. Tožena stranka je torej prepričana, da je sodišče v svoji sklepni oceni primarno izpustilo določbe SZ, na podlagi katerih bi lahko razsodilo, da je primerno stanovanje imetniku pravice do uporabe dolžan priskrbeti tisti, ki mu je pravico uporabe dodelil oziroma njegov pravni naslednik, najkasneje v roku 1 leta po uveljavitvi SZ, če se z lastnikom ne sporazume kako drugače. Razlog rušitve samega objekta je še vedno izkazan, saj Odlok o PUP-ih za del prostorske celote C6 Vodomat (Klinični center - sever) Ur. l. RS št. 74/99 še vedno velja. Zato drugih prostorskih aktov v strani Mestna občina Ljubljana ni mogla pridobiti. Ob povedanem je torej le bivša Občina Ljubljana - Center pasivno legitimirana v predmetni pravdi, saj je s tožečo stranko sklenila le ona najemno pogodbo. Ta je bila sklenjena na podlagi določil Stanovanjskega zakona iz leta 1991, saj je glede na prej veljavno zakonodajo (Zakon o stanovanjskih razmerjih) tožeča stranka bila imetnica stanovanjske pravice. Pravica bivšega imetnika stanovanjske pravice do odkupa tega stanovanja ali drugega primernega stanovanja pa je izvedena iz njegove pravice do odkupa tistega stanovanja, na katerem je na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona imela stanovanjsko pravico. Ravno tako, kot lahko osnovno pravico do odkupa stanovanja iz 117. člena Stanovanjskega zakona uveljavlja le proti lastniku, ki je to postal na podlagi določb Stanovanjskega zakona o lastninjenju, lahko tudi z neizvedeno pravico do odkupa drugega primernega stanovanja zaradi predvidenega rušenja stanovanjske hiše uveljavlja proti takemu lastniku, to pa je Mestna občina Ljubljana kot pravna naslednica Občine Ljubljana - Center. Tožbeni zahtevek namreč izvira iz obdobja uveljavitve SZ (iz leta 1991), zaradi česar ga je treba presojati po pravnem in dejanskem stanju iz tega obdobja. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je bila tožnici dne 25. 9. 1985 pod št. DD600/85 izdana odločba o dodelitvi stanovanja in sicer s strani SIS., Ljubljana - Center, kakor je tudi ugotovilo, da je bila pri vložku, v katerem je vpisana stanovanjska stavba, vknjižena pravica uporabe na Klinične bolnice in nato na Klinični center, ki je tudi po ugotovitvi prvostopnega sodišča organ, ki je tožnici priznal stanovanjsko pravico. Prvostopno sodišče torej tudi ni upoštevalo določb 155. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. št. 18/91) glede na to, da je ugodilo tožbenemu zahtevku zoper Republiko Slovenijo. Na podlagi določila drugega odstavka tega člena je primerno stanovanje imetniku pravice do uporabe dolžan priskrbeti tisti, ki mu je pravico uporabe dodelil oziroma njegov pravni naslednik in sicer najkasneje v roku 1 leta po uveljavitvi tega zakona, če se z lastnikom ne sporazume kako drugače. Navedene ugotovitve prvostopnega sodišča ter odločitev, da je tožena stranka pasivno legitimirana v tem postopku, so tako sami s seboj v nasprotju, oziroma izpodbijana odločitev prvostopnega sodišča v direktnem nasprotju s citirano zakonsko določbo, saj bi moral biti tožbeni zahtevek pravilno uperjen zoper pravnega naslednika tistega subjekta, ki je tožnici stanovanjsko pravico dodelil, to pa sta Klinični center oziroma Mestna občina L..

3Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov tožeče stranke za odgovor na pritožbo v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila in pod izvršbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločilni konkretni dejanski stan, ki predstavlja ustrezno podlago za v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno materialno pravo je ta, da v zemljiški knjigi Občina Ljubljana - Center oziroma njena pravna naslednica Mestna občina Ljubljana nista bili nikoli vpisani kot imetnici pravice uporabe oziroma lastnici predmetnega stanovanja, temveč je bila vknjižena pravica uporabe najprej na Klinične bolnice, nato na Klinični center, nato pa je tožena stranka originarno (ex lege) na podlagi 65. člena Zakona o zavodih (z dnem 30. 3. 1991) ter nato tudi na podlagi 92. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti postala lastnica predmetnega stanovanja. V skladu s temi zakonskimi določbami je bila tudi vpisana v zemljiški knjigi na podlagi predloga vloženega v letu 2000, ki pa je bil le deklaratornega značaja. Dejstvo, da je bila najemna pogodba res sklenjena s pravno prednico Mestne občine Ljubljana (Občino Ljubljana - Center) tako na presojo v pritožbi še sporne pasivne legitimacije ne more vplivati, kot še zmotno meni pritožnica. Omenjene zakonske določbe pa sicer predstavljajo tudi lex specialis v razmerju do določb 111. člena in 112. člena Stanovanjskega zakona (SZ), ki pa sicer tudi same po sebi ne izključujejo pasivne legitimacije tožene stranke, temveč jo zgolj porazdeljujejo med Republiko Slovenijo in občine.

6Pritožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na 129. člen SZ. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je bila predmetna večstanovanjska hiša v prostorskih izvedbenih aktih (dolgoročnemu planu občin Mesta Ljubljana in Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za del prostorske celote C6 Vodomat.) predvidena za rušenje zaradi ureditve križišča Ja. – Je. ulice in da je na lokaciji obstoječe stavbe in dvoriščnega objekta dopustna dvoetaža novogradnje z izrabljenim podstrešjem za paramedicinsko dejavnost. Vendar pa sodišče istočasno ugotavlja, da je bila ta izdana že v letu 2001, razen tega pa tožena stranka ni predložila nobene odločbe, ki bi na to tudi predvidela rušenje oziroma direktno terjala njeno porušitev. Ker le-to uvaja vendarle izdani prostorski izvedbeni akt, pa je sodišče tudi pravilno ugodilo opcijskemu zahtevku za drugo primerno stanovanje.

7Tudi ne pride v poštev določba 155. člena SZ, na katerega se prav tako sklicuje tožena stranka v pritožbi. Ta določba se namreč nanaša na tiste primere imetnikov, ki so pridobili pravico trajne uporabe na zasebnem stanovanju, in torej ne na družbenem stanovanju, kakršno je tudi predmetno(1).

8Končno je tudi neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni razlikovalo med pojmom lastnik po SZ in lastnikom, kot je opredeljen v stvarno pravni materiji“. Takšne distinkcije ne uvaja naš stvarno pravni sistem in sicer tako kar zadeva določbe Stvarnopravnega zakonika (prej Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; ZTLR) kot tudi ne določbe SZ. Lastnik je v obeh primerih tista oseba, ki ima na stvari lastninsko pravico. V konkretnem primeru torej ves čas Republika Slovenija oziroma prej navedene zdravstvene ustanove. Le lastnik pa je dolžan sklepati kupoprodajne pogodbe, kakršne terja tožeča stranka.

9Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10Ker je pritožnica propadla s pritožbo, nosi svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako pa nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo tožeča stranka, saj je pritožbeno sodišče ocenilo, da ti niso bili potrebni (155. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glej npr. odločbo VS RS – Sklep II Ips 292/95, z dne 2. 7. 1997; objavljeno v bazi SOVS.