VSL sodba II Cp 2167/2009

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da po spremembi glasi:

„Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah, opr. št. Ig 2006/00194 z dne 19.6. 2006 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka glede:
- glavnice 4.164,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 998.062,00 SIT od 12.2.2005 do 31.12.2006 in od zneska 4.164,84 EUR od 1.1.2007 do plačila,
- izvršilnih stroškov v višini 155,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 37,230,00 SIT od 18. 7. 2006 do 31.12.2006 in od zneska 155,36 EUR od 1.1.2007 do plačila.

V preostalem delu 1. in 3. točke izreka, to je za znesek 4.551,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.090.649,50 SIT od 12.2.2005 do 31.12.2006 in od zneska 4.551,20 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 44,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.584,89 SIT od 18.7.2006 do 31.12.2006 in od zneska 44,17 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah, opr. št. Ig 2006/194 z dne 19.6.2006 razveljavi in se v tem delu zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti 574,08 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.“

2. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 236,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah, opr. št. Ig 2006/00194 z dne 19. 6. 2006, ostane v 1. in 3. točki izreka v veljavi glede glavnice 8.716,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.088.712,78 SIT od 12. 2. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 8.716,04 od 1. 1. 2007 do plačila in izvršilnih stroškov v višini 199,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 47.815,12 SIT od 18. 7. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 199,53 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila (točka 1 izreka). V preostalem delu 1. in 3. točke izreka je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2 izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (točka 3 izreka).

Proti navedeni odločitvi se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe le glede plačila zneska 923,82 EUR (2. točka izreka), toženec pa zoper obsodilni del (1. točka izreka). Obe uveljavljata vse pritožbene razloge. Tožnica predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi ohrani v veljavi tudi za znesek 923,82 EUR, toženec pa predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oba pa podrejeno razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Obe stranki zahtevata tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožnica v pritožbi nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek glede 923,82 EUR (221.384,30 SIT), ki ga je tožnica zahtevala od toženca na podlagi računa št. 02/05, z obrazložitvijo, da bi smela tožnica tožencu zaračunati le 8,5 % davek na dodano vrednost, namesto 20 %. Iz računa št. 20020054 R z dne 20.3.2002, ki ga je tožniku izstavil izvajalec P. H., s. p., je razvidno, da mu je zaračunal „dobavo materiala in postavitev kamina“. Po določbi 11. točke 1. odstavka 25. člena Zakona o davku na dodano vrednost se 8,5 % davek na dodano vrednost obračunava samo od gradnje kot storitve, ne pa tudi od prodaje blaga, za katerega velja po 24. členu ZDDV splošna 20 % davčna stopnja. V omenjenem računu vrednost materiala in vrednost storitve nista prikazana ločeno, da bi bilo mogoče ločeno obračunati tudi davek, zato izvajalec ni mogel obračunati storitve po znižani 8,5 % davčni stopnji. V računu št. 02/05 je predmet storitve naveden enako kot v računu izvajalca P. H., s. p.. Tožnica še navaja, da ni izvajala nobenih storitev po 11. točki 1. odstavka 25. člena ZDDV, zato ni bila upravičena zaračunati davka po 8,5 % stopnji, ki velja za storitve graditve, obnove in vzdrževanja stanovanjskih hiš. Tožnica je bila le posrednik med izvajalcem P. H. s. p. in tožencem (v pritožbi napačno tožnikom) kot naročnikom, za storitve posredovanja pa se ne uporablja znižana davčna stopnja, temveč osnovna.

Toženec pa meni, da je terjatev glede računa 02/05 v višini 2.310.097,08 SIT, zastarala, saj je že iz samega predloga za izvršbo in tudi sklepa o izvršbi jasno razvidno, da je bil predlog vložen in sklep izdan zoper toženca kot samostojnega podjetnika in ne zoper toženca kot fizično osebo. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da glede na podpisan primopredajni zapisnik podpisan dne 7. 3. 2002, terjatev na plačilo kamnina do 2. 6. 2006, ko je tožnica vložila predlog za izvršbo, še ni zastarala. Toženec opozarja, da je že s pripravljalno vlogo z dne 15. 9. 2008 dostavil sodišču račun št. 20010060 z dne 24. 12. 2001, do katerega se sodišče sploh ni opredelilo, niti ga ni omenilo. Iz računa je razvidno, da je toženec podizvajalcu P. H., s. p., plačal 742.532 SIT, kar je navedeno na računu levo s pristavkom plačano. Toženec je tako že decembra leta 2001 plačal navedeni znesek za dobavo in montažo kamina, ki naj bi bil po tožbenih trditvah dobavljen in postavljen 7. 3. 2002. Vtoževani račun št. 02/05 z dne 3. 2. 2005 je fiktiven, saj tožnik ni izvajal nobenih del, niti mu jih ni naročil. Ponavlja, da ni lastnik hiše, v kateri je vgrajen kamin. Po mnenju toženca je sodišče prve stopnje prisodilo previsok znesek za dostavo in montažo kamina. Sodišče je priznalo glavnico 8.716,04 EUR (2.088.711,83 SIT), pri čemer je upoštevalo 8,5 % stopnjo DDV, ni pa upoštevalo, da je bil ob izdaji tožnikovega računa št. 02/05 tožencu DDV obračunan kar dvakrat. Zato bi moralo sodišče kot osnovo za obračun 8,5 % DDV upoštevati znesek 1.604.234,10 SIT, kot je bilo s strani podizvajalca zaračunano tožencu in nato tožniku, in ne za osnovo upoštevati znesek 1.925.080,92 SIT, v katerem je že vštet DDV.

Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca je delno utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pravdni stranki pritožujeta zoper odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki, v 2. točki le glede glavnice 923,82 EUR in v 3. točki izreka glede pravdnih stroškov, zato je v preostalem delu (v 2. točki izreka glede plačila 5.283 EUR, prej 1.266.018,48 SIT) sodba sodišča prve stopnje že pravnomočna in ni predmet preizkusa tega pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tako preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljen je ugovor zastaranja terjatve po računu št. 02/05, ki ga je toženec uveljavljal že v postopku pred prvostopnim sodiščem, ponavlja pa ga tudi v pritožbi. Toženec ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da njegova obveznost ne izvira iz gospodarske pogodbe (13. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/02 in naslednji). Ker ne gre za terjatev iz gospodarske pogodbe (izvira namreč iz dogovora s tožencem kot fizično osebo in ni v zvezi z dejavnostjo, ki jo je opravljal toženec kot samostojni podjetnik), ne velja tri letni zastaralni rok iz 349. člena OZ, pač pa velja splošni petletni zastaralni rok po 346. členu OZ. Dejstvo, da je bil predlog za izvršbo vložen in sklep o izvršbi izdan zoper toženca kot samostojnega podjetnika, pri čemer ni nobenega dvoma, da je toženec fizična oseba (tožnica je pojasnila, da je pomotoma toženca označila kot samostojnega podjetnika, toženec je to sprejel in obe pravdni stranki sta nato toženca tudi označevali kot fizično osebo), ne more vplivati na pravilnost presoje, da terjatev ni zastarala. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, je imela tožnica pravico terjati izpolnitev obveznosti (plačilo) od prvega dne po končani postavitvi kamina (po podpisu primopredajnega zapisnika) dne 7. 3. 2002. Glede na to, da je tožnica vložila predlog za izvršbo 2. 6. 2006, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev, glede na petletni zastaralni rok, do takrat še ni zastarala.

Toženec v pritožbi utemeljeno očita, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da je v vtoževanem računu št. 02/05 za postavitev kamnina tožnik tožencu obračunal davek na dodano vrednost dvakrat. Po 1. odstavku 21. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 89/98 s spremembami; v nadaljevanju ZDDV) osnova za DDV predstavlja plačilo, ki ga bo davčni zavezanec prejel od naročnika za opravljeno storitev, razen DDV. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na listinskih dokazih (računu, ki je bil s strani podizvajalca najprej izdan na toženca kot naročnika – priloga A10 in računu, ki je bil nato izdan tožnici kot izvajalcu – priloga A9), predstavlja osnovo za DDV, pred obračunom DDV, znesek 1.604,234,10 SIT. Plačilo tega zneska (davčne osnove) pa je tožnica kot podjemnik upravičena zahtevati od toženca, skupaj z davkom na dodano vrednost. Ob pravilni uporabi materialnega prava, tožnica glede računa št. 02/05 (priloga A3), ki je bil izdan na podlagi računa podizvajalca (priloga A9), ne more kot vrednost osnove za DDV šteti znesek 1.925,808,90 SIT, v katerem je na davčno osnovo 1.604.234,10 SIT že obračunan 20% DDV (kar je tudi podizvajalec zaračunal tožnici), nato pa na to vrednost zaračunati še enkrat isti DDV.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica sicer plačala podizvajalcu za delo, ki ga je ta (zanjo) opravil, znesek 1.925.808,90 SIT, in bi tako tožnica lahko zahtevala od toženca kot naročnika posla plačilo računa št. 02/05 največ do višine 1.925.080,90 SIT. Vendar pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodiščem prve stopnje, da je tožnica za opravljeno delo upravičena (op. od davčne osnove 1.604.234,10 SIT) zaračunati tožencu le 8,5 % davek na dodano vrednost in ne 20% DDV, za kar se tožnica v pritožbi neutemeljeno zavzema. S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo, ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal (1. odstavek 619. člena OZ). Podjemnik pa lahko zaupa izvršitev posla tretjemu (629. člen OZ). V obravnavi zadevi je bilo dogovorjeno delo opravljeno in sicer izdelava in postavitev kamina v stanovanjski hiši. Gre za gradbeno storitev v stanovanjskem objektu fizične osebe, za katero velja po 11. točki 1. odstavku 25. člena ZDDV znižana davčna stopnja 8,5 %. Pri opravljenem poslu ni šlo za prodajo blaga (materiala), za katero velja po 24. členu ZDDV 20 % DDV. Podizvajalec je sicer kupil material, da je sploh lahko opravil svoje delo oziroma posel, kar pa ne pomeni, da je upravičen obračunati 20 % DDV.

Glede na navedeno bi bil zahtevek tožnice na plačilo računa št. 02/05 utemeljen do višine 7.263,37 EUR (1.740.594 SIT), torej kot če bi bil obračunan 8,5 % DDV (596,02 EUR) od davčne osnove 6.694,35 EUR (1.604.234,10 SIT), vendar pa toženec v pritožbi utemeljeno še izpostavlja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazal, da bi podizvajalcu P. H. s. p. karkoli plačal za postavitev kamina. Toženec je (pravočasno) zatrjeval (glej njegovo pripravljalno vlogo z dne 14.10.2008, list. št. 34 v spisu), da je P. H. s. p. za opravljeno storitev prejel plačilo in za to predlagal dokaze „kot doslej“. Med temi dokaznimi predlogi je listina „A račun št. 20010060 A z dne 24. 12. 2001“, na katero se sicer opira odločba sodišča prve stopnje, ki pa jo je zmotno presodilo. Iz navedene listine izhaja, da je toženec podizvajalcu, kateremu je tožnica izvršitev posla zaupala, za montažo kamina dne 24. 12. 2001 plačala predplačilo v znesku 742.532 SIT (po primopredajnem zapisniku pa je bilo delo opravljeno 7. 3. 2002). Avansni račun (potrdilo o predplačilu) se izda, če je znesek dejansko bil plačan. Ta listina pa je tudi podpisana in ožigosana s strani podizvajalca. Sodišče prve stopnje je tako zmotno presodilo omenjeno listino, s katero je toženec nedvomno dokazal, da je dal podizvajalcu (podjemnikovem sodelavcu) avans (kot vnaprejšnje plačilo za bodočo obveznost) v navedenem znesku. Ker tožnica ni trdila, da je bilo dogovorjeno, da se šteje toženčeva zaveza za izpolnjeno le, če opravi plačilo njej, je treba šteti njegovo plačilo podizvajalcu v skladu z načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ, isto 10. člen ZOR). Zaradi navedenega je treba upoštevati tudi delno plačilo v znesku 3.098,53 EUR (742.532 SIT) in zato zmanjšati znesek 7.263,37 EUR (1.740.594 SIT), ki predstavlja obveznost toženca za opravljeno delo.

Na preostale pritožbene navedbe toženca o tem, da je vtoževani račun št. 02/05 fiktiven, saj tožnica ni izvajala pri njemu nobenih del, niti jih njej ni naročil, pritožbeno sodišče odgovarja, da gre zgolj za pavšalno nestrinjanje z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo med tožnico kot izvajalcem in tožencem kot naročnikom del sklenjena ustna pogodba in da je P. H. s. p. pri tem poslu nastopal kot izvajalec, ki pa temelji na prepričljivi in celoviti dokazni oceni izvedenih dokazov (v skladu s 8. členom ZPP), ki je toženec niti ne izpodbija konkretno. Zato s pritožbo ne more uspeti. Sodišče prve stopnje pa je tudi že pojasnilo, da lastništvo hiše, v kateri je bil postavljen kamin, na vtoževano terjatev ne more vplivati, ker gre v obravnavani zadevi za obligacijsko terjatev, ki ni vezana na lastninsko pravico na nepremičnini, v kateri se je opravilo delo. K temu pravilnemu stališču pritožbeno sodišče nima ničesar dodati.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. in 5. točke 358. člena ZPP pritožbi toženca delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je v 1. točki izreka določen znesek glavnice 8.716,04 EUR oz. 2.088.712,78 SIT nadomestilo z zneskom 4.164,84 EUR oz. 998.062,00 SIT, kot je razvidno iz izreka in kot je obrazloženo, razliko v višini 4.551,20 EUR z obrestmi, pa je bilo potrebno zavrniti, saj v zavrnilnem delu sodbe sodišča prve stopnje (točka 2) ni zajeta.

Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari se je spremenila tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, tako glede izvršilnih stroškov, kot tudi pravdnih stroškov (2. odstavek 165. člena ZPP). Povrnitev izvršilnih stroškov je pritožbeno sodišče tožnici priznalo do višine, kot bi ji nastali, če bi predlog za izvršbo vložila le za utemeljeni del zahtevka (torej za plačilo 998.062,00 SIT). Njeni izvršilni stroški bi znašali v tem primeru 37.230 SIT oz. 155,36 EUR (150 točk za sestavo predloga za izvršbo, 2% za materialne stroške in 20 % DDV in 17.100 SIT sodne takse za predlog in sklep). Za razliko stroškov (do zneska 199,53) je bilo sklep o izvršbi potrebno razveljaviti in zahtevek zavrniti.

Glede na spremembo sodbe, je bilo treba spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje glede nadaljnjih stroškov postopka, to je v 3. točki izreka. O (nadaljnjih) stroških pravdnega postopka je pritožbeno sodišče odločalo glede na uspeh strank v pravdi (2. odstavek 154. člena ZPP) in upoštevalo le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP). Glede povrnitve pravdnih stroškov na prvi stopnji je po odločitvi pritožbenega sodišča tožničin pravdni uspeh 28 %, kar pomeni, da ji je toženec dolžan povrniti temu ustrezen del njegovih pravdnih stroškov, ki so bili potrebni v postopku pred sodiščem prve stopnje, 72 % potrebnih stroškov toženca pa je dolžna tožnica povrniti njemu. Priglašene stroške je sodišče odmerilo na podlagi specificiranih stroškovnikov, v skladu z Odvetniško tarifo (ob veljavni vrednosti točke 0.459 EUR) in Zakonom o sodnih taksah. Tožnici je pritožbeno sodišče odmerilo pravdne stroške v znesku 984,58 EUR (500 točk za sestavo 1. pripravljalne vloge, 375 točk za 2. pripravljalno vlogo, 250 točk za 3. pripravljalno vlogo, 500 točk za 1. narok, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV in sodna taksa za sodbo 74,61 EUR), upoštevaje njen uspeh ti znašajo 275,68 EUR. Tožencu je pritožbeno sodišče priznalo 1.180,22 EUR pravdnih stroškov (500 točk za ugovor, 500. točk za 1. pripravljalno vlogo, 375 točk za 2. pripravljalno vlogo, 500 točk za 1. narok, 80 točk za odsotnost iz pisarne, 20 % DDV, kilometrina 28,80 EUR in taksa za ugovor 74,61 EUR), glede na njegov uspeh v pravdi 849,76 EUR. Po medsebojnem pobotu tožnica dolguje tožencu 574,08 EUR. Pravdni stranki pa nista upravičeni do povrnitve ostalih priglašenih stroškov (za sestanke s stranko, porabljen čas na naroku, predlog za razpis naroka, zastopanje na mediaciji), ker gre ali za opravila že zajeta v sestavi pripravljalnih vlog ali pa niso v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Tožnica je tako dolžna povrniti tožencu 574,08 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu (v 1. in 3. točki izreka) spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka in kot je obrazloženo. V ostalem je pritožbo toženca in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je toženec s pritožbo delno uspel, je upravičen do delne povrnitve stroškov pritožbenega postopka (1. in 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec s pritožbo uspel s 52 %. Pritožbeno sodišče je tožencu v skladu z določili Odvetniške tarife priznalo v pritožbi priglašene stroške in sicer za sestavo pritožbe 500 točk (glede na izpodbijani znesek), 2 % za materialne stroške in 20 % DDV ter takso za pritožbo 174,32 EUR (ne pa stroškov za sestanek s stranko, ker po OT ne gre za posebno opravilo), kar upoštevaje uspeh s pritožbo znaša 236,24 EUR, ki mu jih mora tožnica povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).