25. člen ZDDV-UPB4

Podlaga za obračun DDV po znižani davčni stopnji je račun, ki mora vsebovati vse zakonsko predpisane elemente. Računi z splošnimi opisi, da gre za prevode, brez dodatne dokumentacije, iz katere bi izhajalo ali gre za prevode kot avtorska dela ali ne, v obravnavani zadevi niso zadostna podlaga in ne predstavljajo verodostojnih listin. Na podlagi predložene dokumentacije v danem primeru tako ni bilo mogoče nesporno ugotoviti, da predstavljajo storitve prevoda, zaračunane s spornimi računi, avtorsko delo.

Iz ugotovitev organa prve stopnje izhaja, da je na podlagi pogodbe, sklenjene med tožnikom in A. d.d., tožnik opravljal storitve v uporabo nepremičnin, v zamenjavo za dostop in uporabo naprav za daljinsko kontrolo ... storitve, ki mu jih je nudila družba A. d.d.. Navedene storitve tožnik ni zaračunal, gre pa za obdavčeno storitev, zato je davčni organ pravilo postopal, ko je za navedeno storitev tožniku odmeril DDV po splošni stopnji.

Projektiranje je storitvena dejavnost, katere sestavni del je tudi izdelava projektne dokumentacije, zato se nižja davčna stopnja v skladu s 7. točko prvega odstavka 25. člena ZDDV na promet, ki je predmet obdavčitve v obravnavani zadevi, ne nanaša, saj projektiranje ni promet blaga.

Za projektantske storitve je treba obračunati in plačati 19 % DDV, ker ne gre za promet blaga ali storitev, za katere bi zakon določal nižjo davčno stopnjo.

Ker ne gre za terjatev iz gospodarske pogodbe (izvira namreč iz dogovora s tožencem kot fizično osebo in ni v zvezi z dejavnostjo, ki jo je opravljal toženec kot samostojni podjetnik), ne velja tri letni zastaralni rok iz 349. člena OZ, pač pa velja splošni petletni zastaralni rok po 346. členu OZ. Osnova za DDV predstavlja plačilo, ki ga bo davčni zavezanec prejel od naročnika za opravljeno storitev, razen DDV.

Za neodvisno opravljanje dejavnosti gre po mnenju sodišča v tistih primerih, ko davčni zavezanci, ki opravljajo takšno dejavnost, niso zaposleni oziroma jih ne veže pogodba o zaposlitvi ali kakršnekoli druge pravne vezi glede nadzora in navodil v zvezi z delom, načina opravljanja dela, plačila za opravljeno delo in drugih odgovornosti delodajalca, kar bi kazalo na odvisno razmerje med delodajalcem in delojemalcem. Po mnenju sodišča je sicer prišlo do kršitve določbe 2. odstavka 139. člena ZDavP-2, saj tožnica pred sestavo zapisnika ni bila povabljena na sklepni razgovor, telefonsko pojasnilo davčnemu zavezancu pa tega ne more nadomestiti. Vendar pa ta kršitev v obravnavanem primeru ni bistvena oziroma taka, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe, saj je bila tožnici dana možnost sodelovanja v postopku in je v tem tudi sodelovala.

11. točko 25. člena ZDDV je treba razlagati ob upoštevanju 1. odstavka 66. člena ZDDV in z uporabo Pravilnika o izvajanju ZDDV.

Izdelava projektne dokumentacije sodi v storitveno dejavnost projektiranje, inženiring in tehnično svetovanje ter ne sodi v 7. točko 1. odstavka 25. člena ZDDV, ki obsega promet tam naštetega blaga.

V fazi gradnje (ko torej trajnega bivanja oseb v objektu niti ni mogoče ugotavljati), se lahko davčni organ pri odločanju o tem, ali je pravilna uporaba nižje stopnje DDV, opre le in predvsem na gradbeno dokumentacijo.

Ker gre tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru za promet storitev in ne za promet blaga, je za pravilno odločitev relevantno le vprašanje, ali gre za uporabo storitev davčnega zavezanca za neposlovne namene v smislu 2. točke 1. odstavka 9. člena ZDDV, kamor se šteje med drugim tudi promet storitev brez plačila za druge namene, kot za namene opravljanja dejavnosti.

Okoliščine, ki jih tožena stranka in pred njo prvostopni organ navajata kot razlog za nepriznavanje nižje davčne stopnje, zaradi katerih posledično ugotavljata, da ne gre za blago, ki je namenjeno izključno uporabi v kmetijstvu, po mnenju sodišča ne zadoščajo glede na določeno dejavnost kmetijstva po standardni klasifikaciji dejavnosti. Gre za relevantno okoliščino, od katere je odvisna uporaba pravilne davčne stopnje, torej ali je sporno blago namenjeno za izključno uporabo v kmetijstvu. Tožena stranka in pred njo prvostopni organ uporabe oziroma neuporabe spornega blaga v kmetijstvu nista ugotovila v skladu s kriteriji, ki so za potrebe DDV merodajni za opredelitev kmetijske dejavnosti (66. člen ZDDV).

V postopku naknadnega preverjanja carinske deklaracije po 62. členu CZ, ki daje carinskim organom pooblastilo, da po prepustitvi blaga deklarantu preverijo carinske deklaracije, je carinski organ ugotovil, da gre za netočnost deklariranja medicinskih pripomočkov. Tudi po mnenju sodišča ima tožena stranka prav, ko utemeljuje, da je pri uvrščanju blaga v carinsko tarifo treba upoštevati temeljna pravila za uvrščanju blaga v KNCT ter splošne in dodatne opombe. Iz računa tujega dobavitelja nedvomno izhaja, da vsebuje tudi dihalne sisteme za anestezijo, ki ne sodijo v deklarirano tarifno oznako 90 19 2000 KNCT, pri tem pa je pravno irelevantno, kakšno oznako je tožnik predlagal v zahtevi za izdajo zavezujoče informacije, saj to ni predmet tega spora.

Ob ugotovitvi, da je tožeča stranka opravljala prodajo ribolovnih dovolilnic z namenom, da je bil ribičem omogočen ribolov, za kar ima tožeča stranka pooblastilo v 29. členu ZSlaR, tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno zaključuje, da dejavnosti prodaje ribolovnih dovolilnic ni mogoče umestiti med športne dejavnosti, ampak med druge dejavnosti za sprostitev (92.72.), to je dejavnosti, ki so povezane z rekreacijskim ribolovom, kot jih določa Standardna klasifikacija dejavnosti, veljavna v času inšpiciranega obračunskega obdobja, ki se po določbi 66. člena ZDDV uporablja za razvrstitev dejavnosti.

Vsak promet in uvoz poštnih znamk, ki niso namenjene za uporabo in so zbirateljsko blago oziroma zbirka, je obdavčen z DDV ter je zato vprašanje veljavnosti filatelističnih poštnih znamk z vidika davčne opredelitve pravno nerelevantno. Oprostitev plačila DDV iz 6. točke 27. člena ZDDV je namreč določena za poštne znamke, namenjene za uporabo, torej kot sredstvo za označevanje plačane poštnine (2. člen Zakona o poštnih storitvah, Ur. l. RS, št. 35/97) zato uporaba te zakonske določbe za filetalistične poštne znamke ne pride v poštev.

Vsak promet in uvoz poštnih znamk, ki niso namenjene za uporabo in so zbirateljsko blago oziroma zbirka, je obdavčen z DDV ter je zato vprašanje veljavnosti filatelističnih poštnih znamk z vidika davčne opredelitve pravno nerelevantno. Oprostitev plačila DDV iz 6. točke 27. člena ZDDV je namreč določena za poštne znamke, namenjene za uporabo, torej kot sredstvo za označevanje plačane poštnine (2. člen Zakona o poštnih storitvah, Ur. l. RS, št. 35/97) zato uporaba te zakonske določbe za filetalistične poštne znamke ne pride v poštev.