VSL sodba in sklep IV Cp 1576/2005

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve
stopnje.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že pravnomočno odločilo o razvezi zakonske zveze, vprašanju vzgoje in varstva mladoletne S, preživnine zanjo in osebnih stikov med njo in očetom. Z izpodbijano sodbo pa je razsodilo, da se tudi mladoletni J dodeli v varstvo in vzgojo materi, toženi stranki pa naloži plačevanje preživnine v višini 35.000,00 SIT mesečno do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec na roke matere, in sicer od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila. Osebne stike med otrokom in očetom je določilo vsa petek od 16.00 do 20.00 ure in vsak drugi vikend od petka od 16.00 ure do nedelje do 20.00 ure. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožene stranke, naj se mladoletni J dodeli v varstvo in vzgojo očetu, mati pa mora zanj plačevati preživnino 30.000,00 SIT mesečno in tožencu izročiti vso dokumentacijo za mladoletnega otroka. Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške. Proti sodbi sta se pritožila toženec in procesno sposobni mladoletni otrok J. Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj obrazložitev nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je brez razlogov. Tožena stranka je predlagala dopolnitev izvedeniškega mnenja oziroma postavitev novega izvedenca, in sicer iz razloga, ker je od priprave zadnjega mnenja poteklo že več kot dve leti in ker mladoletni otrok sedaj živi pri očetu. Sodišče prve stopnje je izvedbo navedenega dokaza zavrnilo, pri čemer pa v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo, zakaj je to storilo. Dejansko stanje je ostalo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Izvedenec ob zaslišanju ni znal pojasniti, kakšen vpliv bo imela odločitev na J, ki je praktično polnoleten in sedaj živi pri očetu. Trditev, da je uspeh mladoletnega J v šoli padel, ni bila potrjena, saj sodišče prve stopnje ni opravilo predlaganih poizvedb v šoli, ki jo obiskuje J. Dejstvo je, da je toženec uspešno prestal zdravljenje alkoholizma in opravlja svoj poklic. S svojo odločitvijo je sodišče prve stopnje kršilo ustavno zagotovljene človekove pravice do svobodne izbire kraja prebivališča. Sama okoliščina, da J. na obravnavi v prisotnosti obeh staršev ni znal pojasniti želje, da bi živel pri očetu, ne narekuje odločitve, ki jo je sprejelo sodišče. Nobenih objektivnih okoliščin ni, zaradi katerih bi bil toženec neprimeren oče. Pa tudi sicer bi bilo treba J zaslišati izven naroka v odsotnosti staršev. Človekove svobode ni mogoče omejiti iz razloga neke koristnosti, ki jo je ugotovila tretja oseba. Sodba sodišča prve stopnje v preživninskem delu nima nobenih razlogov. Nepravilna je tudi odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe. Mladoletni J se pritožuje brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov, predlaga pa, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se zaupa v varstvo in vzgojo očetu. Navaja, da se z njim dobro razume, stikov z materjo pa nima in si jih ne želi. Mati ga je skupaj z očetom nasilno izselila iz stanovanja v Ljubljani. Pri njej bi se počutil ogroženega tudi zaradi nasilnežov, s katerimi se druži. Ni res, da mu oče ne postavlja zahtev v zvezi s šolo. Pritožbi nista utemeljeni. Kadar sodišče razveže zakonsko zvezo na podlagi tožbe, odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši v skladu s tem zakonom (1. odstavek 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76 - Ur. l. RS, št. 69/04 - ZZZDR). Pred odločitvijo mora sodišče ugotoviti, kako bodo otrokove koristi najbolje zagotovljene. O tem mora pridobiti mnenje centra za socialno delo. Sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (2. odstavek 78. člena ZZZDR). Pomen otrokovega mnenja poudarja tudi Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 26/99, Ur. l. RS, št. 86/99, KOP), ki določa, da morajo pravosodni organi pri sprejemanju odločitev otroku ne samo omogočiti, da izrazi svoje mnenje, temveč morajo izraženo mnenje tudi ustrezno upoštevati, "kadar se po notranjem pravu šteje, da ima otrok zadostno stopnjo razumevanja" (6. člen KOP). Kdaj ima otrok zadostno stopnjo razumevanja, v slovenskem pravu določa 1. odstavek 410. člena ZPP. V tej zadevi se je moralo sodišče prve stopnje soočiti z zahtevno nalogo presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke, naj se mladoletni J zaupa v varstvo in vzgojo njej, ki je bil v konfrontaciji z zahtevkoma samega mladoletnega otroka in tožene stranke. Ker otroci uživajo posebno državno varstvo (53. člen Ustave RS), je postopalo povsem pravilno, ko je pri tehtanju nasprotujočih se zahtevkov kot temeljni kriterij upoštevalo zagotavljanje otrokove koristi. Katere so okoliščine, ki v konkretnem primeru napolnjujejo pravni standard "koristi otroka", bo razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve. Mladoletni J je v postopku jasno izrazil željo, da bi bil po razvezi staršev pri očetu, vendar pa motivov za to ni uspel zadovoljivo pojasniti ne v postopku izdelave izvedeniškega mnenja ne pred sodiščem (20.9.2004 je bil zaslišan na glavni obravnavi, 23.4.2002 pa je sodišče z otrokom opravilo neformalen razogovor v smislu 1. odstavka 410. člena ZPP). Koristi otroka ne gre pojmovati v subjektivnem smislu, kot projekcije subjetivnih teženj otroka, temveč kot objektivno priznano vrednoto, ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera. Izvedenec klinični psiholog, ki mu je zaradi uporabe strokovnih argumentov utemeljeno sledilo tudi sodišče prve stopnje, je otrokovo nezmožnost, da izraženo željo podkrepi z ustreznimi motivi, obrazložil z lagodnostnim principom, ki je posledica pričakovanj, da bo pri očetu manj zahtev in pritiskov, kar zadeva šolo in druge dejavnosti. V času izdelave izvedeniškega mnenja (30.5.2003) je J. kazal močno navezanost na sestro, v odnosu do staršev pa je bila čustvena doživljajska bližina matere večja od očeta. Zaslišanje izvedenca 24.1.2005 (torej dobro leto in pol po izdelavi pisnega izvedeniškega mnenja) v povezavi z zaslišanjem otroka na naroku za glavno obravnavo 20.9.2004, omogoča sklepanje, da otrokova psihološka zrelost še vedno zaostaja za njegovo kronološko starostjo, saj ob zaslišanju še vedno ni znal z ničemer utemeljiti svoje želje, v prid takšnemu zaključku pa govori tudi izjemno slab učni uspeh. Sedanja situacija, v kateri hčerka pravdnih strank živi pri materi, sin pa pri očetu, je razen izjemoma (kadar je posledica razumne in primerno obrazložene otrokove želje) doktrinarno nesprejemljiva (izpoved izvedenca na list. št. 170). Tudi ocena osebnosti obeh roditeljev kaže na večjo stabilnost matere, ki zna v večji meri prisluhniti potrebam otroka, medtem ko oče v ospredje daje svoje želje in potrebe (povzetek izvedeniškega mnenja kliničnega psihologa, list. št. 92). Kot je bilo že nakazano, vrednostni pojem "korist otroka" v ZZZDR ni konkretiziran, vsekakor pa je z analizo zakona mogoče dognati določene elemente tega pojma. V otrokovo korist je, da se zdravo razvija (arg. iz 6. člena ZZZDR). Namen roditeljske pravice je, da se zagotovi uspešen telesni in duševni razvoj otrok, njihova zdrava rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (1. in 2. odstavek 4. člena ZZZDR). Takšen cilj pa je mogoče doseči le z določenim odpovedovanjem staršev, uskladitvijo in prilagoditvijo njihovega obnašanja potrebam otroka. Takšno razumevanje pojma otrokove koristi v obravnavani zadevi, upoštevajoč zgoraj naštete dejanske ugotovitve, pogojuje odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, da se mladoletni J. zaupa v varstvo in vzgojo materi. Poleg vsega omenjenega ima pomembno težo v spornem družinskem razmerju tudi zavlačevanje v postopku s strani očeta in njegova samovolja. Toženčevo izogibanje sodnim pošiljkam je bila neposredna ovira za stabiliziranje razmer in doživljanj, ki jih razveza staršev že tako povzroča otrokom. Določeno mero samovolje pa je toženec pokazal v juniju 2004, ko je brez dogovora s tožnico "dopustil", da se J preseli k njemu. Čas je pomemben dejavnik, ki je vplival tudi na odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga z novim izvedencem - kliničnim psihologom. Vse to je jasno in natančno obrazložilo v izpodbijani sodbi (4. odstavek obrazložitve, list. št. 178), zato je pritožbeni očitek, ki ga tožena stranka kvalificira celo kot absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), neutemeljen. Res je sicer, da je izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku tudi zahteva po zagotovitvi enakopravnega položaja strank v dokaznem postopku in spoštovanju načela kontradiktornosti (7. člen ZPP), vendar pa to pravdnim strankam ne daje neomejene pravice do izvedbe vseh dokazov, ki so jih predlagale. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razumno oceno sodišča prve stopnje, ki je izčrpno obrazložilo, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke, pri čemer je k takšni odločitvi prispeval tudi pomen dejavnika časa, kot je bilo že obrazloženo. Tožena stranka je svoj dokazni predlog s postavitvijo novega izvedenca kliničnega psihologa obrazložila le s potrebo po oceni novo nastale situacije zaradi ločenosti otrok. Potem ko je izvedenec T.P. ob ustnem zaslišanju konkretizirano in argumentirano zavrnil vse, sicer pretežno pavšalne očitke glede pisnega izvedeniškega mnenja, tudi morebitno drugačno mnenje drugega izvedenca o navezanosti brata na sestro ne bi moglo pripeljati do drugačne končne odločitve. Tudi rešitev problema, da bo otrok sodno odločitev dojel kot vsiljeno in jo zato zavračal, je v pravočasnosti ukrepanja. "Politika izvršenega dejstva" (sklicevanje toženca, da J sedaj živi pri njem) zato ne more biti v korist tožene stranke. Sodišče prve stopnje res ni opravilo poizvedb v šoli, ki jo obiskuje J, kakšen je bil njegov učni uspeh pred preselitvijo k očetu, nekoliko nedorečeno pa je ostalo tudi vprašanje odvisnosti tožene stranke od alkohola, zlasti okoliščina, ali je bilo zdravljenje končano in kakšna je prognoza njegovega zdravstvenega stanja v bodoče. Vendar pa ne eno ne drugo dejstvo ni odločilnega pomena za odločitev sodišča prve stopnje, zato dejansko stanje ni bilo nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje ima prav, da je veliko bolj pomembno kot to, kakšen je bil učni uspeh J v obdobju, ko je bil pri materi, to, da je sedaj tako slab, da slabši ne bi mogel biti. Navsezadnje pa drži tudi, če bi imel ves čas tako slabe ocene, kot izhajajo iz podatkov v spisu (priloga A10), v času zaslišanja (20.9.2004) ne bi mogel biti dijak 3. letnika Šolskega centra za telekomunikacije. Kar pa zadeva toženčevo odvisnost od alkohola: četudi je uspešno končal zdravljenje, ostaja neizpodbito dejstvo, da je tožnica osebnostno primernejša za roditelja kot toženec. Zaslišanje mladoletnega otroka na glavni obravnavi v prisotnosti obeh staršev zaradi načina, kako otrok doživlja in sprejema svet, res ni najprimernejše, vendar pa ni izkazano, da otrok prav zaradi prisotnosti staršev na naroku ni zmogel z ničemer utemeljiti svoje sicer jasno izražene želje. Povsem enak je bil namreč položaj in rezultat, ko je sodnica otroka povabila na neformalen razgovor. Tudi odločitev o višini preživnine je materialnopravno pravilna in temelji na določbi 129. člena ZZZDR, upoštevajoč potrebe mladoletnega otroka ter materialne in pridobitne zmožnosti obeh preživninskih zavezancev. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj šteje, da so toženčevi dohodki višji kot 100.000,00 SIT in pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno v celoti sprejema. Razlogi v tej smeri so zadostni, razumljivi in jasni, zato očitana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožba je v delu, ki se nanaša na obseg in način izvrševanja osebnih stikov med mladoletnim J in toženo stranko, neobrazložena, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru 2. odstavka 350. člena ZPP. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni nobene po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe tožene stranke, naj se mladoletni J do pravnomočne odločitve v pravdi dodeli v varstvo in vzgojo očetu, je posledica odločitve v sodbi, naj se otrok zaupa v varstvo in vzgojo materi. Ker sta torej obe pritožbi neutemeljeni, ju je pritožbeno soidšče zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. in 2. točka 365. člena ZPP).